Jedro

Ni mogoče šteti, da je pravni interes stranke z interesom za obravnavo njegovega predloga za obnovo postopka odpadel zaradi pravnomočno zavrnjenega tožbenega zahtevka stranke z interesom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ugotovitve lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah zaradi priposestvovanja v zadevi P 2906/2008. Ugoditev predlogu za obnovo postopka ne pomeni avtomatično drugačne vsebinske odločitve, kot je bila sprejeta v prvotnem postopku. Na podlagi odločbe, izdane v denacionalizacijskem postopku, pa se tudi ne more vpisati lastninska pravica fizične osebe, ki ni upravičenec v denacionalizacijskem postopku, kar stranka z interesom nedvomno ni. vpis stranke z interesom na obravnavanih nepremičninah ne predstavlja tako drugačnih okoliščin, ki bi narekovale nasprotno odločitev, kot jo je sprejel prvostopni organ v izpodbijanem sklepu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožečih strank se zavrne.

Tožeče stranke so dolžne povrniti stranki z interesom A.A. stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe tožečim strankam, od tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

S izpodbijanim sklepom je prvostopni organ ugodil predlogu in dovolil obnovo denacionalizacijskega postopka, ki se nanaša na podržavljeno parc. št. 782/2 v izmeri 2273 m2, sedaj del parc. št. 782/6, 782/7 in 782/9, k.o. ... predmestje, v obsegu, da se A.A. kot stranskemu udeležencu omogoči udeležba v postopku. V obrazložitvi je navedel, da je bilo o predlogu A.A. (v tem upravnem sporu stranke z interesom) že odločeno s sklepom z dne 21. 2. 2011, s katerim je bil predlog zavržen, ta odločitev pa potrjena na drugi stopnji. A.A. je zoper navedeni sklep vložil tožbo na Upravno sodišče, ki je s sodbo, I U 1090/2012 z dne 20. 3. 2013, tej tožbi ugodilo, sklep odpravilo ter ga vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni organ je glede na napotila sodbe ugotovil, da je predlog za obnovo postopka dovoljen, pravočasen in vložen od upravičene osebe. Stranka z interesom A.A. je vložil predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku, končanem z odločbo prvostopnega organa z dne 28. 6. 2008, s katero so bile parc. št. 782/6, 782/7 in 782/9, k.o. ..., vrnjene v last pok. B.B., pok. C.C., D.D. ter pok. E.E., vsakemu do 1/3. V predlogu z dne 8. 12. 2008 je stranka z interesom pravni interes za udeležbo v tem postopku oprl na menjalno pogodbo, ki jo je s Skladom stavbnih zemljišč Mesta Ljubljane sklenil 14. 4. 1989, ter na več desetletno lastniško posest nepremičnin, ki so bile predmet denacionalizacije. Z menjalno pogodbo je bilo stranki z interesom za parc. št. 790/3 izročeno v uporabo zemljišče v družbeni lastnini s parc. št. 782/6, 782/7 in 782/9 (2. člen pogodbe): Obe stranki sta dali zemljiškoknjižno dovolilo, torej je Sklad dovolil, da se vpiše pravica uporabe na spornih nepremičninah na ime A.A. (3. člen pogodbe), stranki pa sta se dogovorili, da zemljiškoknjižni vpis predlaga Sklad (5. člen). Po tedaj veljavnih predpisih je A.A. pridobil pravico uporabe na teh nepremičninah in ne lastninske pravice, ki se ni vpisala v zemljiško knjigo, ker je bil vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini takrat deklaratornega značaja. Izostanek vpisa torej ne more pomeniti, da A.A. ni mogel postati imetnik pravice uporabe. Glede na povedano ima A.A. pravni interes za udeležbo v tem postopku.

Drugostopni organ je potrdil citirano odločitev prvostopnega organa.

Tožnice so vložile tožbo iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. V tožbi so uvodoma navedle, da je bil predlog za obnovo postopka podan prepozno, kot je ugotovil že drugostopni organ v odločbi z dne 7. 1. 2011. V postopku so se vršili ogledi, torej je bil A.A. seznanjen s potekom postopka. A.A. tudi nima pravnega interesa za obnovo postopka. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je namreč sprožil pravdni postopek P 2906/2008-II zaradi izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila in ugotovitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet denacionalizacijske odločbe z dne 28. 6. 2008, vendar je Okrožno sodišče njegovo tožbo pravnomočno zavrnilo (sodba z dne 30. 11. 2011). S pravnomočnostjo te sodbe je odpadel pravni interes za vložitev predloga za obnovo postopka, kajti A.A. ni lastnik teh nepremičnin, ne na podlagi priposestvovanja, ki ga je v okviru postopka pred Okrožnim sodiščem zatrjeval, niti na podlagi menjalne pogodbe. V postopku pred Okrožnim sodiščem je nastopala tudi Mestna občina Ljubljana kot stranski intervenient in zatrjevala, da A.A. ni lastnik teh nepremičnin. F. je pravna naslednica pogodbene stranke menjalne pogodbe in po njenem mnenju ta pogodba ni bila nikoli realizirana, saj je A.A. še danes lastnik parc. št. 790/3, ki naj bi jo prenesel v last Sklada v zameno za sporne nepremičnine, po drugi strani pa je vpisan tudi kot lastnik spornih nepremičnin. Torej ne drži, da je menjalna pogodba veljavna, prav tako pa A.A. ne more zatrjevati pravnega interesa, ker želi doseči z obnovo postopka, to, da je vpisan kot lastnik spornih nepremičnin, kar pa že je. ZDen iz leta 1997 (točno: Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini – v nadaljevanju ZLNDL) je v tem primeru specialni predpis in drugače ureja, kdaj je prenos pravice uporabe ovira za vrnitev v naravi. Tako tudi ne gre upoštevati sicer zgrešenega stališča iz sodbe I U 1090/2012. Kot že povedano pa stanje v zemljiški knjigi ne opravičuje nikakršne obnove postopka, ki bi privedla do drugačnega stanja od tistega, ki že ne bi bilo vzpostavljeno. Napačno je tudi, da nove okoliščine, ki so nastale med izdajo sodbe, I U 1090/2012, ne vplivajo na pravni interes A.A. A.A. je namreč dosegel vpis v zemljiško knjigo (kar je sicer še nepravnomočno), kar kaže na to, da ni šlo za nepogodbeno pridobitev na podlagi zakona, temveč na podlagi pogodbe, za kar pa velja 33. člen Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih o konstitutivnosti vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede na povedano so tožnice predlagale, da sodišče opravi glavno obravnavo, sklep spremeni tako, da predlog A.A. za obnovo denacionalizacijskega postopka zavrne, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka, podrejeno, da sklep odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedel, da sta pooblastili tožnic G.G. in H.H. iz leta 2012, zaradi česar naj se njuna tožba zavrže, napačni pa so tudi terjani stroški. Očitek o nepravočasnosti predloga je neutemeljen – o tem tudi Upravno sodišče v sodbi I U 340/2011 z dne 16. 3. 2012. Pravni interes je podan – o tem Upravno sodišče v sodbi I U 1090/2012. Sodba v zadevi A.A. zoper RS zaradi priposestvovanja nima nikakršnega vpliva na dejstvo obstoja menjalne pogodbe, kar je podlaga za lastninsko pravico zoper F. Ko je bila v zemljiško knjigo vpisana F. in ne več RS, je bila možna vknjižba po ZLNDL. Glede na odločitev Ustavnega sodišča RS Up 457/09 pa je pravni interes kljub vpisu v zemljiško knjigo podan, saj je treba denacionalizacijsko odločbo odpraviti, ker pa sodišče daje prednost denacionalizacijskim upravičencem, lahko stranka svoje interese varuje le v denacionalizacijskem postopku. Nevpisana pravica uporabe nima vpliva in ne pomeni, da pogodba ni bila realizirana. Posest na teh nepremičninah ni sporna in jo A.A. ima. Meni, da je vložena tožba le poskus zavlačevanja.

V odgovoru na odgovor na tožbo je tožnica I.I. prerekala navedbe stranke z interesom, saj sta na oglede praktično vsakokrat pristopila stranka z interesom in njegova žena. Ni bilo pa nobene potrebe, da bi A.A. bil udeležen v tem postopku, je še vedno lastnik parc. št. 790/3, kar je razvidno iz zemljiške knjige. Njegovo lastništvo potrjujejo tudi plačevanje dajatev, ki odpadejo na to nepremičnino, kot tudi vložitev tožbe proti H. in F. za prenehanje vznemirjanj na parc. št. 790/2 in 790/14. Ni sicer jasno, kako se je vpisal tudi na nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijske odločbe, kar pa tožnice izpodbijajo s tožbo.

V dodatni vlogi, vloženi po pooblaščencu tožnice, so tožnice še predlagale zaslišanje zastopnika F., ali je le-ta štela menjalno pogodbo z dne 14. 4. 1989 za uresničen in zavezujoč pravni temelj za priznanje lastninske pravice stranki z interesom. Vztrajale so kot doslej.

Stranka z interesom A.A. je prerekal vse navedbe tožnic ter vztrajal kot doslej.

Sodišče uvodoma navaja, da sta predloženi pooblastili odvetnika za zastopanje tožnic G.G. in H.H. v tem upravnem sporu ustrezni.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa, ki jo je ta sprejel v izvrševanju sodbe naslovnega sodišča, I U 1090/2012 z dne 20. 3. 2013. S to sodbo je sodišče ugodilo tožbi (sedaj) stranke z interesom A.A. in odpravilo sklep prvostopnega organa, št. 321-966/93-390 z dne 21. 2. 2011, in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče v tem upravnem sporu tako presoja, ali je upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča oziroma njegovim stališčem, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), presoja pa ga tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

Sodišče sodi, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zanj pa je organ navedel utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: Tudi po presoji sodišča je treba predlog stranke z interesom A.A. za obnovo postopka, ki se nanaša na podržavljeno parc. št. 782/2 v izmeri 2273 m2, k.o. ..., sedaj del parc. št. 782/6, 782/7, 782/8 in 782/9, k.o. ..., v obsegu, da se stranki z interesom omogoči udeležba v postopku kot stranskemu udeležencu, pozitivno vsebinsko obravnavati.

Predlog za obnovo postopka je bil glede na časovne okvirje iz 260. člena in nadaljnjih določb ZUP nedvomno vložen pravočasno. Kot je sodišče navedlo že v sodbi, I U 340/2011 z dne 16. 3. 2012 (ki je pravnomočna), je bil stranka z interesom s sklepom z dne 2. 12. 2008 šele seznanjen, da se njegova prvotna vloga (t.j. zahteva za vročitev odločbe, vložena 9. 9. 2008), kljub prejšnjemu obvestilu, da bo le-ta obravnavana kot predlog za obnovo postopka, ni obravnavala kot predlog za obnovo postopka, temveč kot zahteva za vročitev odločbe, zaradi česar je pravilno šteti, da predlog za obnovo postopka, vložen 8. 12. 2008, ni prepozen. Glede na povedano zato ni mogoče sprejeti tožbenih trditev, da je stranka z interesom vedel za potek denacionalizacijskega postopka.

Nadalje tudi ni mogoče šteti, da je pravni interes stranke z interesom za obravnavo njegovega predloga za obnovo postopka odpadel zaradi pravnomočno zavrnjenega tožbenega zahtevka stranke z interesom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in ugotovitve lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah zaradi priposestvovanja v zadevi P 2906/2008. Kot so tožnice same navedle, je stranka z interesom svoj zahtevek v P 2906/2008 utemeljeval na drugačni materialnopravni podlagi, kot utemeljuje sedaj obravnavani predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, in sicer na pridobitvi lastninske pravice na podlagi menjalne pogodbe z dne 14. 4. 1989, pri čemer navedbe F. v postopku P 2906/2008, da stranka z interesom ni lastnik po navedeni menjalni pogodbi, ker ta ni bila realizirana, na odločitev v tem upravnem sporu ne morejo vplivati, ker so bile podane v okviru drugega postopka, tj. sodnega postopka P 2906/2008. Tožnice še navajajo, da na odsotnost pravnega interesa stranke z interesom kaže tudi dejstvo, da je stranka z interesom vpisan že kot lastnik obravnavanih nepremičnin po tej menjalni pogodbi, zato ne more predlagati obnove postopka, ki naj bi se končala z vpisom njegove lastninske pravice na teh nepremičninah, če to iz zemljiške knjige že izhaja. Kot tudi razvidno iz nadaljnjih navedb v tožbi, ta vpis v zemljiško knjigo še ni pravnomočen, ne glede na to pa sodišče še dodaja, da ugoditev predlogu za obnovo postopka ne pomeni avtomatično drugačne vsebinske odločitve, kot je bila sprejeta v prvotnem postopku. Na podlagi odločbe, izdane v denacionalizacijskem postopku, pa se tudi ne more vpisati lastninska pravica fizične osebe, ki ni upravičenec v denacionalizacijskem postopku, kar stranka z interesom nedvomno ni.

Sodišče pa je tudi že pojasnilo v sodbi, I U 1090/2012 z dne 20. 3. 2012, da izostanek vpisa pravice uporabe v zemljiški knjigi po menjalni pogodbi z dne 14. 4. 1989 glede na tedaj veljavne predpise o družbeni lastnini ne more pomeniti, da tožnik ni mogel postati imetnik pravice uporabe, saj je bil vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini deklaratornega značaja (točka 12 obrazložitve sodbe I U 1090/2012), za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL pa je pomembno imetništvo pravice uporabe ob njegovi uveljavitvi, oziroma, kdo je bil dejanski, pravi imetnik pravice uporabe, kot je to poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št. Up 2677/08 z dne 14. 1. 2010 (točka 13 obrazložitve sodbe I U 1090/2012). Tožba tako nima prav, da se za razmerje, nastalo leta 1989 (menjalna pogodba), uporablja zakon, uveljavljen 1997 (ZLNDL), temveč se, upoštevaje pravno ureditev od sklenitve pogodbe z dne 14. 4. 1989 do uveljavitve ZDen oziroma drugih, za lastninjenje družbenega premoženja, sprejetih zakonov, ugotavlja pravno in dejansko stanje, ki velja v času odločanja o zadevi. Iz že povedanih razlogov v točki 15 obrazložitve te sodbe pa vpis stranke z interesom na obravnavanih nepremičninah ne predstavlja tako drugačnih okoliščin, ki bi narekovale nasprotno odločitev, kot jo je sprejel prvostopni organ v izpodbijanem sklepu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnic kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker so podatki spisa dali zanesljivo podlago za sprejeto odločitev (59. člen ZUS-1).

Stroškovni zahtevek tožnic je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopal na strani toženke. Ker tožnice s tožbo zoper akt toženke niso uspele, so stranki z interesom dolžne povrniti stroške. Stranko z interesom je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica. Pooblaščenka je za odgovor na tožbo priglasila stroške po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je zato smiselno po drugemu odstavku 3. člena Pravilnika stranki z interesom priznal 285,00 EUR, in ker je njegova pooblaščenka zavezanka za DDV, še 22 % DDV, kar skupno znese 347,70 EUR, ki jih morajo tožnice povrniti v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.