Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini izgubljenega dobička zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, zavrnilo že iz razloga, ker tožnica nastanka škode kot enega od elementov odškodninske obveznosti ni dokazala. Sporna pogodba o posredovanju ni bila sklenjena iz razloga, ker je stranki sploh nista imeli namena skleniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.506,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Tožnici je naložilo, da tožencu plača stroške postopka v višini 1.083,80 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v obrazložitvi sodbe je navedlo razloge, ki so sami s sabo v nasprotju, ugotovitve sodišča prve stopnje so v nasprotju z vsebino prepisa zvočnega posnetka zaslišanih prič in listin v spisu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, kaj predstavlja znesek 2 % od prodajne cene. Kljub izpovedi priče A.A. je sodišče prve stopnje štelo, da provizija ni bila plačana. Če je toženec v času zaposlitve pri tožnici prejel provizijo za posredovanje pri prodaji nepremičnine, je bil o tem dolžan poročati tožnici. To izhaja iz določb o temeljnih obveznostih delavca. Ustno sklenjena pogodba o posredovanju je realizirana s plačilom provizije in uspešno opravljenim poslom. Takšna pogodba o posredovanju je veljavna (teorija o realizaciji). Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene spregledalo, da imata zaslišani priči B.B. in C.C. neposreden interes, da v poslu ne bi bila udeležena tožnica. Edina verodostojna priča je A.A., ki ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo. Sodišče prve stopnje ni kritično in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ocenilo izpovedi toženca in priče B.B.. Ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do izjave A.A., je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Toženec je med postopkom pred sodiščem prve stopnje spreminjal navedbe glede tega, ali je opravljal delo nepremičninskega posredovanja pri tožnici. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženec v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe tožnice. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodišča prve stopnje niso nejasni ali sami s sabo v nasprotju, sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo. Opredelilo se je do zneska 2 % od prodajne cene, ki ga je A.A. izročila tožencu, kar pa niti ni bistveno. Bistveno je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da pogodba o posredovanju med tožnico in A.A. ni bila sklenjena, razlog za to pa ni v ravnanju toženca. Tako tožnici škoda zaradi neplačane provizije ni nastala. Navedbe tožnice o ustno sklenjeni pogodbi o posredovanju so nedovoljene pritožbene novote, pa tudi zaslišan kot stranka je zakoniti zastopnik tožnice izpovedal drugače. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženec ni pripeljal na ogled stanovanja C.C. in B.B.. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter mu prisodi utemeljeno priglašene pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo vse potrebne razloge, ki odločitev utemeljujejo, opredelilo se je do vseh bistvenih navedb tožnice oziroma do vsebine izvedenih dokazov, ki so pomembni z vidika pravilne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za s strani tožnice v pritožbi izpostavljeno vprašanje, kaj predstavlja znesek 2 % od prodajne cene, ki naj bi ga A.A. izročila tožencu (točka 15 obrazložitve).

7. Kot je razvidno iz dokaznega sklepa sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje izjavo A.A. pod prilogo A6 prebralo. O istem, kot je vsebina izjave A.A., je slednja izpovedala, zaslišana kot priča, in sodišče prve stopnje se je do njene izpovedi opredelilo.

8. Tožnica z uveljavljanjem absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po vsebini graja sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje. To ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev, pravilno in popolno ugotovilo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe je pojasnilo, zakaj je verjelo izpovedim določenih prič (in stranke). Utemeljilo je, kako je prišlo do ugotovitve, da toženec ni posredoval pri prodaji nepremičnine (da C.C. in B.B. ni pripeljal na ogled) in da mu A.A. ni plačala provizije. Tako je pravilno zaključilo, da tožnica protipravnega ravnanja toženca ni dokazala.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini izgubljenega dobička zaradi kršitve konkurenčne prepovedi (39. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), zavrnilo že iz razloga, ker tožnica nastanka škode kot enega od elementov odškodninske obveznosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) ni dokazala. Z zaključkom, da tožnica ni dokazala tudi protipravnega ravnanja toženca, je takšno odločitev le dodatno utemeljilo.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da pogodba o posredovanju med tožnico in A.A. ni bila sklenjena iz razloga, ker je stranki sploh nista imeli namena skleniti. Takšno pravilno ugotovitev je napravilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi priče A.A., in jo v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo (točke 10 do 12 obrazložitve). Navedbe o ustno sklenjeni pogodbi o posredovanju med tožnico in A.A. so nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), v postopku pred sodiščem prve stopnje tega tožnica ni zatrjevala, pač pa ravno nasprotno, da pogodba o posredovanju sploh ni bila sklenjena. Glede na to je neutemeljeno sklicevanje na teorijo o realizaciji (58. člen OZ).

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa sam krije svoje stroške, ker odgovor na pritožbo ni z ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).