Jedro

Tožena stranka tožnici v vtoževanem obdobju ni izplačevala plače, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici za obdobje od 30. 3. 2013 do 12. 5. 2013 plača neto plačo v skupnem znesku 2.130,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila ter na neto izplačano plačo izplača vse davke in prispevke (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da na račun sodišča prve stopnje povrne sodno takso za ta postopek v višini 120,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper tako sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica je vtoževano višino plač utemeljevala z obračuni plač, pri tem pa niti ni navajala, da bi bila plača v teh obračunih enaka kot v pogodbi o zaposlitvi. Obračuni plač niso pravna podlaga za zahtevek iz naslova plač, zato so nepomembni za utemeljevanje tožbenega zahtevka. Za sklepčnost tožbe bi tožnica morala navesti, kakšna je bila njena plača po pogodbi o zaposlitvi in ne kakšna je bila dejansko izplačana plača. Izpodbijana sodba o tem nima nobenih razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica za dva dneva v marcu 2012 in 12 dni v maju 2011 zahteva znesek 680,00 EUR, vendar v tožbi ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo utemeljenost tega dela zahtevka, to je po kakšnem izračunu sorazmerni del plače za navedeno obdobje znaša ravno 680,00 EUR. Sodišče prve stopnje v tem delu samo povzema tožničine navedbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, kakšna plača je tožnici pripadala na podlagi pogodbe o zaposlitvi in ker je sodišče prve stopnje glede sorazmernega dela plače za del marca in maja 2011 zgolj povzelo navedbe tožnice. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, kadar izpodbijane sodbe sploh ni možno preizkusiti, ker ta ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa izpodbijana zamudna sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožnica v tožbi morala navajati kakšna plača je bila določena v pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka se pri tem sklicuje na določbo 1. odstavka 126. člena ZDR-1 o tem, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih izplačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Višino pripadajoče plače je tožnica lahko zatrjevala na podlagi dejanskih izplačil in ob odsotnosti pravočasnega odgovora tožene stranke je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da tožnici pripada plača v navedenem znesku.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za to, da bi tožnica morala podrobno razložiti kako je izračunala sorazmerni del plače za dva dni v marcu in dvanajst dni v maju 2013. Izračun tožnice je v celoti primerljiv. Tožnica za april 2013 zahteva celotno plačo v znesku 1.450,00 EUR, za marec in maj 2013 pa sorazmerni del. Z navedbo, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Ta kršitev je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. V skladu s 1. odstavkom 318. člena ZPP je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe tudi ta, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Po mnenju pritožbe ta pogoj ni bil izpolnjen.

Utemeljenost tožničinega zahtevka za plačilo neizplačanih plač za obdobje od 30. 3. 2011 do 12. 5. 2013 v neto znesku 2.130,00 EUR ter za plačilo davkov in prispevkov v celoti izhaja iz naslednjih tožbenih navedb: - tožena stranka tožnici za čas od 30. 3. 2013 do 12. 5. 2013 ni obračunala in izplačala plače in pripadajočih prispevkov; - zadnja plača, ki je bila tožnici izplačana v spornem obdobju je znašala 1.450,00 EUR.

Iz zgoraj navedenih dejstev v celoti izhaja vtoževana posledica, to je obveznost tožene stranke, da tožnici iz naslova plače za čas od 30. 3. 2013 do 12. 5. 2013 plača vtoževani znesek. Sodišče prve stopnje se je kot na materialnopravno podlago za takšno odločitev pravilno sklicuje na določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o tem da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, v skladu z določbo 126. do 130., 133 do 135. in 147. člena tega zakona. Obveznost plačila je ena temeljnih obveznosti delodajalca. Glede na to, da tožena stranka ni v roku odgovorila na pravilno vročeno tožbo, je sodišče prve stopnje za resnično moralo šteti tožbeno navedbo, da tožena stranka tožnici za navedeno obdobje ni plačala ničesar. Prav tako je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično navedbo, da je zadnja izplačana plača tožnice znašala 1.450,00 EUR. Ta navedba ni v nasprotju z listinami, ki jih je predložila tožnica. Iz izplačilne liste, ki jo je tožena stranka izdelala za tožnico za december 2011 je razvidno, da je tožničina neto plača znašala 1.450,00 EUR. Navedeno pomeni, da je bil izpolnjen v 3. točki 1. odstavka 318. člena ZPP določen pogoj za izdajo zamudne sodbe, to je da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

Izpolnjeni so bili tudi preostali pogoji za izdajo zamudne sodbe, tožba je bila toženi stranki pravilno vročena in ta nanjo v roku ni odgovorila. Pri tem ni šlo z zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati. Dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica in tudi ne z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.