Jedro

Zakonodajalec je predvidel polovični odpust denarne kazni le v primeru, da je kazen plačana v roku in da kršitelj ne vloži pravnega sredstva. Če je stranka pravno sredstvo vložila, je s tem prevzela rizik, da bo v primeru, ko bo spoznana za krivo, morala plačati celotno izrečeno ji kazen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Koper je z izpodbijanim sklepom na podlagi v sklepu navedenih izvršilnih naslovov (plačilni nalog št. 0000090190424 z dne 16. 3. 2009 in sodbe sodišča št. PR-5876500/2009 z dne 16. 3. 2009) odločil, da se zoper toženo stranko opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačanih stroškov postopka v znesku 25 EUR, neplačane globe v znesku 285 EUR in stroškov davčne izvršbe v znesku 20,86 EUR, skupaj torej 330,86 EUR. V nadaljevanju je določil način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožeča stranka pri banki. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je predlagatelj izvršbe podal predlog za prisilno izterjavo neplačane globe in stroškov postopka, ker tožeča stranka v določenem ji roku ni poravnala navedenih obveznosti. Zato je v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi na podlagi listin, ki so bile opremljene s potrdilom o izvršljivosti.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-30-206/2011-4 z dne 7. 11. 2011 delno ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijani sklep tako, da je izrek le tega pri navedbi izvršilnega naslova stroškov postopka in datuma izvršljivosti le tega spremenilo tako, da se izrek sklepa v tem delu pravilno glasi: „sklep o plačilu stroškov postopka o prekršku, št. 2602-49/2009/5 (3 B 694-2) z dne 16. 7. 2010, izvršljiv dne 6. 8. 2009“, v preostalem delu pa pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep Davčnega urada Koper iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje v posledici tega pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Svojo obveznost, po plačilnem nalogu št. 0000090190424 z dne 16. 3. 2009 Policijske postaje Izola je izpolnila v celoti, saj je svojo obveznost v skladu z določbami 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izpolnila tako, da je polovico izrečene globe v višini 285 EUR poravnala v roku 8 dni od prejema plačilnega naloga. Terjanje preostale globe v višini 285 EUR je tako krivično in diskriminatorno, saj kaznuje kršitelje, ki so vložili pravno sredstvo, kljub temu, da so plačali polovico globe v roku določenem v 57. členu ZP-1. S tem ji je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in poseženo v ustavno pravico posameznika do pravnega sredstva. Nerazumljivo pa je tudi razlikovanje med kršitelji, ki jih spozna za krive sodišče in tistimi, ki jih spozna za krive prekrškovni organ. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep Davčnega urada Koper in odločbo Ministrstva za finance ter postopek davčne izvršbe ustavi, toženi stranki pa noloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe Ministrstva za finance ter sodišču predlaga, da tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, ki je bil dopolnjen z odločbo Ministrstva za finance, pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Iz upravnih spisov in izpodbijanih upravnih odločb izhaja, da je prvostopni organ izvršbo uvedel na podlagi plačilnega naloga Policijske postaje Izola, št. 0000090190424 z dne 16. 3. 2009, ki je postal izvršljiv dne 7. 8. 2009, po tem, ko je Okrajno sodišče v Piranu, kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo tožeče stranke za sodno varstvo, ter sklepa o plačilu stroškov postopka o prekršku z dne 16. 7. 2009, ki sta opremljena s klavzulo o izvršljivosti in pravnomočnosti.

Po mnenju sodišča je Davčna uprava Koper, kot upravni organ prve stopnje, ravnala pravilno, ko je v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 146. člena Zakona o davčnem postopku izdala izpodbijani sklep, ki je bil dopolnjen z odločbo upravnega organa druge stopnje. Tudi po presoji sodišča je prekrškovni organ pravilno v skladu z osmim odstavkom 57. člena ZP-1 po tem, ko tožeča stranka v odrejenem roku ni plačala globe in stroškov postopka po pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. ZSV 23/2009 z dne 10. 7. 2009, podal predlog za davčno izvršbo. Zakon o prekrških namreč v četrtem odstavku 57. člena določa, da kršitelj, ki ne vloži zahteve za sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka istega člena lahko v 8-ih dneh po pravnomočnosti plačilnega naloga plača polovico izrečene globe, sicer se izrečena globa prisilno izterja v celoti. Pouk o tej pravici je del pouka o pravici do pravnega sredstva na plačilnem nalogu. To pa pomeni, da se pri izvršbi upošteva v plačilnem nalogu izrečena globa, v konkretnem primeru določena v višini 570 EUR. V izpodbijanem sklepu je bila torej pravilno upoštevana, v plačilnem nalogu navedena globa in pri tem upoštevan že plačan znesek (285 EUR).

Glede na vse navedeno tožeča stranka z navedbami v tožbi, ne izkazuje zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. V pravnem pouku je bila namreč poučena, da bo morala, če ne uspe s pravnim sredstvom, plačati celotno kazen, saj je zakonodajalec predvidel polovični odpust denarne kazni le v primeru, da je kazen plačana v danem roku in da kršitelj ne vloži pravnega sredstva. Na tožeči stranki pa je bila svobodna odločitev ali bo v zadevi sprožila pravno sredstvo in s tem prevzela rizik, da bo v primeru, ko bo spoznana za krivo, morala plačati celotno izrečeno ji kazen. Tako stališče je sprejela tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS (I U 69/2012 in III U 478/2011).

Glede na vse navedeno je sodišče, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, sklep pa pravilen in na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).