Jedro

Telesno okvaro je mogoče ugotoviti le za takšne okvare posameznih organov ali delov telesa in pod pogoji ter na način, kot je določeno v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Ker pri tožniku ni izkazana bodisi popolna izguba funkcije vsaj enega segmenta ledvene hrbtenice v končni fazi, niti okvara vida ali takšna stopnja okvare sluha, da bi bilo mogoče ugotoviti telesno okvaro po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb in na priznanje pravice do invalidnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 26. 4. 2013 in št. ... z dne 18. 12. 2012 ter posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine na temelju telesne okvare od 21. 9. 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Sodba je nekritično oprta na mnenji invalidskih komisij iz predsodnega postopka in dopolnilno mnenje, pridobljeno v sodnem postopku, ne da bi bil izveden dokaz s sodnim izvedencem, s katerim bi bilo mogoče oceniti, ali gre v predelu ledveno - križne hrbtenice za nefunkcionalne dinamične segmente, kar bi bilo potrebno ugotoviti s kliničnim pregledom. Poudarja, da mora sodišče popolnoma ugotoviti dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Že v postopku pred toženo stranko je bila predložena dokumentacija, ki se je nanašala na stanje oči in ušes. V sodnem postopku je potrebno upoštevati dejansko stanje, ki je obstajalo v času do izdaje dokončne odločbe. Sodišče pri presoji zahtevka ne more biti vezano zgolj na presojo dokazov, s katerimi je razpolagala tožena stranka, temveč upoštevati tudi novejše izvide, ki datirajo po izdaji dokončne odločbe, če ti dokazujejo zdravstveno stanje, kakršno je obstajalo v času upravnega postopka.

Ima izrazito motnjo lumbalne gibljivosti, ni sposoben za pridobitno delo, zato je pri njem ugotovljena I. kategorija invalidnosti. Sodišče bi moralo s pomočjo izvedenca, ki bi se opredelil do funkcionalnih dinamičnih segmentov hrbtenice, stanja sluha ter oči, ugotoviti pravilno dejansko stanje in se na podlagi teh ugotovitev opredeliti do tožbenega zahtevka.

Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339 člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, v postopku ni prišlo niti do smiselno uveljavljane kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnjenim dokaznim predlogom za medicinsko izvedenstvo ortopedske stroke, saj je bilo pravilno ocenjeno, da so odločilna dejstva dovolj razčiščena z dopolnilnim mnenjem IK II.

Sicer pa je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je prepričljivo utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbena izvajanja dodaja predvsem naslednje.

5. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 143. do vključno 145. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 144. členu ZPIZ-1 je namreč pravico do invalidnine mogoče med drugim priznati tudi, kadar je izkazana najmanj 50 % telesna okvara, če je ta posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Telesna okvara pa je po definiciji iz 1. odstavka 143. člena ZPIZ-1 podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne.

Seveda je glede na 454. člen prehodne določbe v zvezi s 3. odstavkom 143. člena ZPIZ-1 mogoče telesno okvaro ugotoviti le za takšne okvare posameznih organov ali delov telesa in pod pogoji ter na način, kot je določeno v Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83; v nadaljevanju: Seznam TO), ki je v predmetni zadevi še vedno uporabljiv.

V obravnavani zadevi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča telesne okvare bodisi sploh niso izkazane ali so izkazane v nižjem % od predpisanega, da bi bilo mogoče priznati pravico do invalidnine.

6. V zvezi s kronično lumboishialgijo in stanju po operaciji hernie disci L4-L5 in L5-S1 bi bilo pri tožniku mogoče telesno okvaro ugotoviti le, če bi bilo izkazano katero od stanj iz 3. točke VIII. poglavja citiranega Seznama TO. Torej motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije lumbalnega dela hrbtenice po: a.) točki - zaradi retropozicije v enem segmentu. Retropozicija v enem segmentu je končno stanje prevalence dorzalnih moči v okviru enega dinamičnega vertebralnega segmenta nad ventralnim, zaradi česar se zgornje vretence tega segmenta premakne nad spodnjim nazaj in navzdol. Za dokazovanje tega sindroma so potrebni klinični pregled, standardna rentgenografija z identifikacijo dorzalnega premika in funkcijska rentgenografija, s katero se identificira končni dorzalni premik zgornjega vretenca nad spodnjim.

b.) točki - zaradi popolne izgube funkcije enega segmenta lumbalne regije (končna faza). Tudi izguba funkcije enega dinamičnega segmenta se dokazuje s kliničnim pregledom in funkcionalnimi radiografijami. S slednjo diagnostiko se v maksimalni inklinaciji in reklinaciji dokazuje popolna negibljivost v enem segmentu v smislu končne faze.

Nobeno od predhodno navedenih dejanskih stanj pa v obravnavani zadevi prav zaradi pomanjkanja ustrezne funkcionalne radiografije ni izkazano, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče in pred njim že tožena stranka na podlagi skladnih mnenj IK I in IK II. Iz prepričljive obrazložitve IK II z dne 25. 3. 2013 izhaja, da je pri tožniku v ospredju kronična ledvena patologija po dveh operativnih posegih na L/S hrbtenici, da je MRI diagnostika decembra 2012 pokazala obsežno hernio disci v nivoju L4-L5 desno, in da bi lahko šlo za recidiv glede na najverjetneje posledične pooperativne spremembe. Nadalje ugotavlja, da izrazitejšo herniacio diska kaže tudi nivo L5-S1 desno. Vendar pa hkrati prepričjivo ocenjuje, da funkcionalno slikanje RTG lumbalne hrbtenice decembra 2012 ob retrofleksiji kaže še nekaj ohranjene gibljivosti na višjih segmentih, da prepričljivih listez ni videti, ob antifleksiji je vidna izravnana lordoza in izrazita omejenost gibljivosti v obeh smereh. Izvid funkcionalnega slikanja ledvene hrbtenice z dne 10. 12. 2012, niti drugi slikovni material ne daje podlage za ugotovitev popolne nepregibnosti kateregakoli segmenta ledvene hrbtenice.

Čeprav sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da listinska medicinska dokumentacija novejšega datuma, izdana potem, ko je predsodni upravni postopek že zaključen, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov sploh ni upoštevna, je kljub temu pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje (z dne 29. 10. 2014 - listovna št. 14 sodnega spisa). Vendar niti to mnenje ne pogojuje drugačne odločitve, kot je bila izdana v predsodnem postopku. Na podlagi MR izvida z dne 6. 9. 2013, izvida nevrokirurga z dne 15. 10. 2013, odpustnice iz zdravilišča A. z dne 8. 12. 2013, izvida nevrokirurga z dne 9. 6. 2014 in nevrologa z dne 14. 4. 2014 namreč IK II ugotavlja, da je bil tožnik 10. 10. 2013 tretjič operiran na ledveni hrbtenici zaradi zožitve spinalnega kanala ob obsežni protruziji discusa L3-L4 levo. Narejena je bila mikrofenestracija L3-L4 in sproščena huda stenoza hrbteničnega kanala na tem nivoju ter odstranjena rupturirana hernia disci. Hkrati ugotavlja, da v tej dokumentaciji ni funkcionalnega slikanja ledveno križne hrbtenice, na osnovi katerega bi bilo mogoče oceniti, ali gre v tem predelu za nefunkcionalne dinamične segmente, ki bi pogojevali TO. Ker ni takšne funkcionalne radiografije, s katero bi bil identificiran končni dorzalni premik ali popolna izguba funkcije segmenta, glede na predpisane parametre pri tožniku TO ni mogoče dokazati, niti izključiti.

Predhodna ugotovitev seveda pomeni, da že zaradi neobstoja ustrezne funkcionalne radiografije, pritožbeno vztrajanje pri izvedbi dokaza s sodno medicinskim izvedencem ortopedske stroke, ni utemeljeno. Pravzaprav pritožbeni predlog v tej smeri ne more biti niti upošteven, saj pred sodiščem prve stopnje ni bilo postopano po 286. b členu ZPP. Morebitno kršitev postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z izvedencem ortopedske stroke, bi moral tožnik uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. V konkretnem primeru bi to moral storiti potem, ko je sodišče prve stopnje preostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Kršitev, na katero se sklicuje pozneje v pritožbenem postopku, je namreč dopustno upoštevati le, če je stranka brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, kar pa v pritožbi ni niti zatrjevano.

7. Telesno okvaro v zvezi z okvaro vida je po poglavju II točka B Seznama TO mogoče ugotoviti le, če so izkazana stanja, določena v točkah od 7 do 12. Torej ob izgubi obeh očes, izgubi enega očesa ali popolni izgubi vida na enem z manjšo ostrino vida na drugem, izolirani hemianopsiji trajnega značaja, koncentričnem zoženju vidnega polja na obeh očesih organskega značaja itd. Takšno stanje glede na dopolnilno mnenje IK II (listovna št. 14 sodnega spisa) pri tožniku zagotovo ni podano. Iz obrazložitve prepričljivo izhaja, da je bil tožnik obravnavan zaradi glavkoma, 25. 11. 2011 operiran na levem očesu zaradi sive mrene, 17. 2. 2012 pa na desnem očesu iz istega razloga. Po izvidu oftamologa z dne 17. 2. 2012 znaša ostrina vida s korekcijo na desnem očesu 0,7, na levem s korekcijo pa 0,4, kar ne predstavlja TO po nobeni tč. cit. Seznama TO.

8. Ni sicer dvoma, da pri tožniku obstaja okvara sluha, saj že iz izvida ADG z dne 13. 4. 2008 izhaja lažje zaznavna izguba sluha na desnem in srednje težka na levem ušesu, s povprečnim odstotkom obojestranske izgube po Fowlerju 33,8 %. Izvidi, ki datirajo po končanem predsodnem postopku iz leta 2013 izkazujejo sicer poslabšanje sluha na 53,1 % po Fowlerju, kar pa še vedno ne dosega najnižje stopnje okvare, določene v poglavju II točka C Seznama TO, po katerem mora ta znašati najmanj 60 % po Fowlerju, da je telesno okvaro sploh mogoče ugotoviti.

9. Ker glede na predhodno utemeljitev tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana bodisi popolna izguba funkcije vsaj enega segmenta ledvene hrbtenice v končni fazi, niti okvara vida ali takšna stopnja okvare sluha, da bi bilo mogoče ugotoviti telesno okvaro po Seznamu TO, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi pravica do invalidnine, vključno z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.