Jedro

Sodnik, ki postopa v zadevi, je hkrati sodnik, ki je pristojen in odgovoren za vsestransko razjasnitev zadeve, česar v pogojih procesne nediscipline in/ali vezanosti s predlogi strank ni mogoče doseči. V tem je smisel tako imenovanega formalnega in materialnega procesnega vodstva, na katerega se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe upravičeno sklicuje in od tod omejitve v procesnih razpolaganjih strank.

Za vse sklepe, povezane s katerimkoli vodstvom glavne obravnave velja, da se po petem odstavku 299. člena ZKP razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi.

Izpodbojni razlogi iz 370. člena ZKP se ne razlikujejo zgolj po predmetu, ampak še po učinkih.

Potrebo po dokazovanju, ki jo določajo odločilnost dejstev iz opisa dejanja glede na materialnopravno normo in raven že doseženega spoznanja med dokazovanjem teh dejstev.

Oškodovanka, zaslišana kot priča po odpovedi privilegiju iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, je po drugem odstavku 240. člena ZKP dolžna govoriti resnico, ne sme ničesar zamolčati, odgovora na zastavljena vprašanja, izven primerov iz 283. člena ZKP, pa niti na ponovljeni glavni obravnavi ne bi smela zavrniti.

Kaznivosti dejanja in posebej njegove protipravnosti ne določajo časovni okvirji, temveč zakonski znaki.

Ker so odločilna dejstva določena s predmetom odločitve, ki je v obravnavani zadevi po razumljivem izreku sodbe v uporabi materialnopravnih norm (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), razlogi v zvezi z izločitvijo sodnice posameznice in zavrnitvijo dokaznih predlogov, niso razlogi o odločilnih dejstvih, ampak razlogi iz 2. stavka sedmega odstavka 364. člena ZKP.

Bistvo je, da je za zavrženje zahteve za izločitev sodnika stvarno pristojen sodnik, ki postopa v zadevi in ne predsednik sodišča, da je procesna disciplina, za katero skrbi ta sodnik, eden izmed pogojev za vsestransko razjasnitev zadeve, da se zato morajo stranke sodnikovemu vodstvu glavne obravnave podrediti ter še, da sodnika predlagani dokazi ne zavezujejo.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega D.J. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 420,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 25. 5. 2017 obdolženega D.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in storitve dveh kaznivih dejanj zanemarjanja otrok in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je bila obdolženemu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo kaznivo dejanje določena kazen 6 mesecev zapora, za preostali dve pa za vsako 5 mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženi mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačati sodno takso in še potrebne izdatke oškodovank ter potrebne izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev. Oškodovana G.B.P. je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Povzeto je vsebina izreka, izdanega v sodbi I K 877/2012. 2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženi in njegov zagovornik. Prvi se je pritožil zaradi kršitve ustavnih pravic, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da pritožnika obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali tako, da mu izreče milejšo kazensko sankcijo ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagal je še, da se ga o seji obvesti, kar je pritožbeno sodišče, skladno z zahtevo iz prvega odstavka 378. člena ZKP storilo tudi za višjega državnega tožilca in obdolženca.

3. Seje so se udeležili vsi obveščeni, pritožbeno sodišče pa je po seji ugotovilo, da pritožbi nista utemeljeni.

4. Ker oba pritožnika uveljavljata kršitve ustavnih pravic oziroma kršitve Ustave, pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da te kot samostojni izpodbojni razlog v 370. členu ZKP niso predvidene, kot v sami Ustavi kazenski postopek neposredno ni predpisan. Gre za materijo zakona, s katerim je urejen način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 15. člena Ustave), ki so zato lahko kršene le v posledici kršitev zakona in ne morebiti mimo teh ali celo tako, da se na kršitve zakona ne bi bilo treba niti ozirati. Glede na to, se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju razlogov najprej osredotočilo na zakonsko določene izpodbojne razloge iz obeh pritožb, nakar bo v ustreznem obsegu odgovorilo še na pritožbena prizadevanja v zvezi z zgornjimi, kot rečeno zakonsko nedoločenimi kršitvami.

5. Obdolženi sam uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz drugega odstavka tega člena. Do prve kršitve je po pritožbeni obrazložitvi prišlo tedaj, ko je bila zahteva za izločitev predsednice senata oziroma sodnice posameznice dvakrat neutemeljeno zavržena. Sodnica posameznica je namreč glavno obravnavo vodila neprimerno z vidika njegovega dostojanstva, utesnjujoče glede na zagotovljeno možnost vpliva na izid kazenskega postopka ter hkrati naklonjeno do nasprotnih udeležencev. Razen tega sta bili obe odločitvi pomanjkljivo obrazloženi, razlogi zanju so bili zmotno ocenjeni, sploh pa bi o zahtevah moral odločati predsednik sodišča in ne navedena sodnica posameznica.

6. Obrazložena bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov od 1. do 5. točke prvega odstavka in od 1. do 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP. Če je sodeloval sodnik, pri katerem je bil podan odklonitveni razlog oziroma okoliščine iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, je ob dodatno izkazanem dejanskem ali verjetnem vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe posredi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP (H. Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 786). To pritožbeno sodišče poudarja zaradi vsebine povzete pritožbene obrazložitve, ki je očitno v zvezi z navedenim odklonitvenim razlogom in ne s katerim od naštetih izločitvenih razlogov, potem ker je po obrazložitvi na njeni 5. strani bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem smislu uveljavljana, vendar spet tako kot da sta njen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe nekaj samoumevnega, če že ne samodejnega. Pritožnik namreč ne konkretizira odločilnih dejstev, ki v posledici nepravilne odločitve o zahtevi za izločitev sodnice posameznice niso bila pravilno ugotovljena in ne zakona, ki je ali bi zato utegnil biti kršen. Konkretizacija obojega je nujna, kajti v nasprotnem pritožbeno sodišče ravna enako, kot pri bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, pri katerih se dejanska in zakonska nepravilnost sodbe domnevata (Horvat Š., stran 784).

7. Ker tega glede na predpisane meje pritožbenega preizkusa iz 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ne sme, je pritožniku zaradi zatrjevanih kršitev 23., 27., 28. in 29. člena Ustave odgovoriti, da sta bili po razumljivih razlogih sodbe zahtevi za izločitev sodnice posameznice zavrženi (peti odstavek 42. člena ZKP) ter da je tedaj za izdajo sklepa stvarno pristojen sodnik, ki postopa v zadevi in ne predsednik sodišča. Sodnik, ki postopa v zadevi, je hkrati sodnik, ki je pristojen in odgovoren za vsestransko razjasnitev zadeve, česar v pogojih procesne nediscipline in/ali vezanosti s predlogi strank ni mogoče doseči. V tem je smisel tako imenovanega formalnega in materialnega procesnega vodstva, na katerega se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe upravičeno sklicuje in od tod omejitve v procesnih razpolaganjih strank. Še zlasti v primerih zlorab, ki ne ogrožajo zgolj vsestranske razjasnitve stvari, ampak samo postopanje v zadevi s ciljem, ki ga mimo zahteve po časovni omejenosti postopanja iz 23. člena Ustave ni mogoče predvideti.

8. Po zapisniku z glavne obravnave dne 19. 5. 2017 je pritožnik zahteval izločitev sodnice posameznice s predhodno izdelano zahtevo (l. št. 969 do 974) ter potem, ko je ta zavrnila izvedbo dokazov, ki sta jih z zagovornikom predlagala. Jedro zahteve je bilo, da sodnica posameznica v smislu procesnega in materialnega vodstva ni ravnala tako kot bi po njegovi presoji morala. Podobno velja za zahtevo, ki jo je pritožnik podal v besedi strank na glavni obravnavi 22. 5. 2017. Dolgotrajnost celotnega kazenskega postopka in posebej glavne obravnave, ki je prehajala v sklepno fazo, pri oceni očitne neutemeljenosti zahteve, podane z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanje avtoritete sodišča, ne moreta biti brez pomena, kot ne more biti brez pomena, da se je pritožnikova presoja v odločilnem nanašala na to, kako ga je sodnica posameznica kot prava neveščega procesnega udeleženca vodila skozi postavljanje vprašanj in kako je o dokaznih predlogih odločila.

9. Kot to izhaja že iz razlogov sodbe, je v obeh primerih posredi ravnanje iz prvega ostavka 299. člena in četrtega odstavka 329. člena ZKP, pri čemer je v zvezi s postavljanjem vprašanj znova opozoriti na procesno disciplino, ki je brez sodnikovega posredovanja iz prvega odstavka 302. člena ZKP, tedaj ko bi bile stranke popolnoma proste v procesnih razpolaganjih, glede na nasprotnost interesov, prav gotovo ne bi bilo mogoče zagotoviti, kaj šele vsestransko razjasniti zadevo, v kateri mora biti nenazadnje pravilno odločeno. Ker ravnanje sodnice posameznice v nobenem smislu ni bilo čezmerno, pritožnikova presoja tega ravnanja niti po pritožbeni obrazložitvi ni utemeljena.

10. Neutemeljena so še pritožbena zatrjevanja, da odločitev z dne 19. 5. 2017 ni bila ustrezno pojasnjena, medtem ko so razlogi v zvezi s to odločitvijo pomanjkljivi, razlogi v zvezi z odločitvijo z dne 22. 5. 2017 pa še protispisni. Za vse sklepe, povezane s katerimkoli vodstvom glavne obravnave velja, da se po petem odstavku 299. člena ZKP razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi. To je bilo na glavni obravnavi 19. 5. 2017 po omenjenem zapisniku nedvomno storjeno, pri čemer je bila odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov v jedru obrazložena. Ugotovljeno velja tembolj za razloge sodbe, ki so v pritožbeni obrazložitvi postavljeni izven celote (konteksta), namesto tako kot so povezano zapisani, in ki razumljivo povedo, zakaj je bilo treba pritožnikovo zahtevo za izločitev sodnice posameznice še v drugo zavreči. Če se pritožnik z razlogi ne strinja, znova podaja lastno presojo dejstev kot bi po njegovem morala biti ugotovljena, glede teh pa se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Obrazloženo tako v končnem pomeni, da zaradi ravnanja sodnice posameznice znotraj povzetih zakonskih pooblastil, ki so jim nato sledili ustrezni razlogi v sklepu na glavni obravnavi in v sami sodbi, pritožniku nobena izmed zgornjih ustavnih pravic ni bila kršena.

11. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je obtožba prekoračena. To je tedaj, ko se sodba ne nanaša na osebo, ki je obdolžena ali/in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Čeprav je bila kršitev v pritožbi izrecno uveljavljana, v nadaljevanju ni bila obrazložena, pa je zato pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Nasprotno velja za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je bila po pritožbeni obrazložitvi uveljavljana zlasti v zvezi z izrekom sodbe. Ta je namreč v II. točki nerazumljiv, sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe. Izrek o krivdi ima enoten opis obeh kaznivih dejanj, pri čemer iz opisa, med drugim izhaja, da bi naj pritožnik kot starš hudo kršil svoje dolžnosti, skrbi in vzgoje do mladoletnih hčera G. in A.J., ko je v njuni prisotnosti večkrat z njuno mamo G.J., sedaj B.P., grobo, boleče in ponižujoče ravnal na način, opisan pod točko I, alinejah 1, 2, 5 in 6. Izrek je v tem delu tudi sam s seboj v nasprotju, saj izhaja iz alineje 6 točka I izreka sodbe, da pri dogodku, opisanem pod alinejo 6, hči A. J. sploh ni bila prisotna, kar pomeni, da dejanja ni storil v njuni navzočnosti. Eden od dejstvenih opisov obeh kaznivih dejanj pa je, kakor izhaja iz izreka sodbe, še nerazumljiv, ker ne omogoča razmejitve med kaznivima dejanjema. Izrek sodbe je v nadaljevanju nerazumljiv v odločbi o kazenski sankciji, ko sta mu bili za vsako od kaznivih dejanj po prvem odstavku 192. člena ZKP določeni kazni 5 mesecev zapora, pri čemer ni jasno, katera določitev kazenske sankcije se nanaša na kaj oziroma na katero od enotno opisanih dejanj. Preizkus obteževalnih in olajševalnih okoliščin za posamezno od teh dejanj, tako po pritožniku ni mogoč.

12. Konkretno katerim razlogom opis kaznivih dejanj pod točko II izreka sodbe nasprotuje, v povzeti pritožbeni obrazložitvi ni bilo zaslediti. Preizkus iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP takšnega nasprotja ni razkril, preizkus po pritožbi pa je pokazal, da je izrek sodbe o krivdi in o odločbi o kazenski sankciji razumljiv ter da ne nasprotuje sam sebi. Povezava med opisom dejanja pod točko I in dejanjema po točko II izreka sodbe razumljivo pove, pri katerih dogodkih sta bili mladoletni hčerki skupaj navzoči. Izjema je noč in 3. na 4. januar 2012, ko je bila po opisu dejanja v 6. alineji v točki I izreka sodbe navzoča le ena od obeh mladoletnih hčera, kar pa še ne pomeni, da v preostalih treh alinejah pri dejanjih ni bila navzoča oziroma, da bi zaradi popolne razumljivosti izreka sodbe morala biti pri dejanju v navedeni 6. alineji navzoča še druga mladoletna hčera.

13. Čemu konkretno kaznivih dejanj pod točko I in II izreka sodbe ni mogoče razmejiti, v pritožbi ni razumljivo obrazloženo, če je že prezreti, da pri tako imenovanem idealnem steku, za kar je v obravnavanem primeru glede na enotnost izreka sodbe dejansko šlo, storilec z enim izvršitvenim ravnanjem izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj. Tisto torej, kar to dejanje razmejuje, ni storilčevo ravnanje ali v pritožbi obrazložitvi neznane dejanske okoliščine, ampak njegovi nadaljnji učinki, ki niso isti. To pa je, kot rečeno, iz enotnega izreka sodbe jasno razvidno.

14. Enako kot zgoraj velja še za izrek v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, ki jo je treba povezati s predhodno pravno opredelitvijo (kvalifikacijo) kaznivih dejanj pod točko II izreka sodbe, in ko ne more biti dvoma, da je bila obdolženemu za vsako od teh dejanj določena kazen 5 mesecev zapora, ki sta bili nato, skupaj z določeno kaznijo 10 mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe, zajeti v določeni enotni kazni 1 leto in 6 mesecev zapora. Pri takšnem izreku je kakršnakoli nerazumljivost izključena, preizkus obteževalnih in olajševalnih okoliščin pa je mogoč po razlogih sodbe, ki se v tej zvezi nahajajo v 79. in posredno v 80. točki obrazložitve sodbe.

15. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je omenjena še v delu pritožbene obrazložitve v zvezi z uveljavljano zmotno oziroma nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in kršitvijo kazenskega zakona. Vendar je to storjeno posplošeno in na način, kot da bi šlo za posledico predhodnih dveh izpodbojnih razlogov. Tako to ne gre, kajti izpodbojni razlogi iz 370. člena ZKP se ne razlikujejo zgolj po predmetu, ampak še po učinkih, ki sledijo drugačnemu vrstnemu redu od tistega iz pritožbene obrazložitve. Če že, so kvečjemu bistvene kršitve določb kazenskega postopka domnevni ali dejanski vzrok za zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa pritožnik tako ali tako zatrjuje, ko uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

16. Jedro, sicer obsežne pritožbene obrazložitve v tej zvezi je, da je bil pritožnik z zavrnitvijo dokaznih predlogov prikrajšan v pravici do izvajanja dokazov v njegovo korist in še tako, da je bilo nanj prevaljeno dokazno breme. Prvo je v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 29. člena Ustave, drugo nasprotuje domnevi nedolžnosti iz 27. člena Ustave in prvega odstavka 3. člena ZKP ter v posledici še prvemu odstavku 1. člena KZ-1, po katerem kazenske odgovornosti v Republiki Sloveniji ni mogoče uveljaviti, ne da bi bile pri tem spoštovane ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine ter načela pravne države.

17. Mimo vprašanja, koliko gre pri nazadnje zatrjevanih kršitvah, za kršitve pravic obrambe v kazensko procesnem smislu, je v zvezi s prvo opozoriti na potrebo po dokazovanju, ki jo določajo odločilnost dejstev iz opisa dejanja glede na materialnopravno normo in raven že doseženega spoznanja med dokazovanjem teh dejstev. Ko torej pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ponavlja številne razloge, zaradi katerih meni, da bi bilo treba dokaznim predlogom, kot sta jih podala z zagovornikom na glavni obravnavi, ugoditi, izhaja iz lastne ocene odločilnosti dejstev, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna in brez da bi upošteval, kaj vse je bilo mogoče na podlagi že izvedenih dokazov ugotoviti. V obravnavani zadevi se v tako imenovanem prvem stebru dokazov nahajajo izpovedbe oškodovank G.B.P., G. J. in priče K.J., ki so bile pri dejanjih neposredno navzoče, oškodovanki pa zaradi teh še prizadeti. Ostali dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so bili namenjeni preizkusu njihovih izpovedb in preizkusu pritožnikovega zagovora, ki mimogrede druženja s predlagano N.Đ. neposredno v času dejanj ni omenjal. Preizkus je bil glede na odločilna dejstva sorazmeren, saj je denimo neodločilno, zakaj vse bi naj bili izpovedbi oškodovane G. J. in priče K.J. po oškodovani G.B.P. izrabljeni, ko pa so vse tri pri posredovanih odločilnih dejstvih v izpovedbah vztrajale, in ko pritožnikovega siceršnjega obnašanja izven odločilnih dejstev, o čemer bi naj še izpovedovala že omenjena N.Đ., niso zanikale. Enako neodločilna so zato tudi nadaljnja dejstva, ki bi naj ti dve indični dejstvi potrjevala, medtem ko nekateri drugi predlagani dokazi po pravilni oceni sodišča prve stopnje z odločilnimi dejstvi niti posredno niso bili povezani. Bržkone od tod navedba o brezpredmetnosti teh dokazov po razlogih sodbe, ki je zaradi popolne nepovezanosti z odločilnimi dejstvi in s tem s kaznivima dejanjema kot predmetom obravnavanja, povsem umestna. Različno od zgornjega velja za predlagano zaslišanje oškodovane A.J., ko pritožnik prezre razumljive razloge v 12. točki obrazložitve sodbe v smeri formalnih ovir iz petega odstavka 331. člena ZKP, ki brez predhodno postavljenih vprašanj iz šestega odstavka tega člena ne morejo biti presežene in subsidiarno še v smeri oškodovankine dodatne travmatizacije, ki jo je glede na mnenje izvedenke klinične psihologinje, potem na oškodovankino starost v času kaznivih dejanj ter povezano sposobnost pomnjenja odločilnih dejstev, utemeljeno ocenilo za nepotrebno. Izhajajoč torej iz nevezanosti sodišča z dokaznimi predlogi strank (drugi odstavek 329. člena ZKP) ter upoštevaje podlage, ki so v obravnavanem primeru opravičevale v pritožbeni obrazložitvi poudarjeno zavrnitev dokaznih predlogov, pritožnik v navedeni pravici do izvajanja dokazov v lastno korist ni bil prikrajšan, pa tako niti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v tem delu ni podana.

18. Ločeno, vendar še zmeraj znotraj zgoraj uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je treba oceniti ponovljeno zaslišanje oškodovane G. J. Res je, kot pravi pritožnik, oškodovanka, zaslišana kot priča po odpovedi privilegiju iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je po drugem odstavku 240. člena ZKP dolžna govoriti resnico, ne sme ničesar zamolčati, odgovora na zastavljena vprašanja, izven primerov iz 283. člena ZKP, pa niti na ponovljeni glavni obravnavi ne bi smela zavrniti. Toda po razumljivih razlogih sodbe je bila oškodovanka pred tem že nekajkrat zaslišana, izpovedb ni spreminjala oziroma je pri teh med vsako ponovitvijo vztrajala, kot je vztrajala pri odgovorih na zastavljena vprašanja, glede sprememb v ravnanju do pritožnika pa je odgovorila, da to na vsebino predhodno povedanega ne vpliva. Pri takšnem stanju stvari se oškodovankina nesankcionirana zavrnitev odgovorov na pritožnikova vprašanja in vprašanja njegovega zagovornika izkaže za nedoslednost, ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Naknadna sprememba v razmerju med oškodovanko in pritožnikom, predhodno posredovanih odločilnih dejstev v njeni izpovedbi ne more "izbrisati", kot ne more biti celotna sodba zaradi navedene nedoslednosti, do katere je po razlogih sodbe bržkone prišlo po zaznani oškodovankini prizadetosti med zaslišanji, procesnopravno, kaj šele materialnopravno nezakonita. Skratka, uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tudi v tem delu ni podana in ni podana dodatno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so, kot rečeno, vse okoliščine v zvezi s ponovnim zaslišanjem G. J. v sodbi tudi obrazložene.

19. Čeprav pritožnik uveljavlja kršitve kazenskega zakona v posledici zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar zaradi različnega izpodbojnega predmeta ni mogoče, je po drugi strani iz pritožbene obrazložitve razbrati, da dejansko meri na kršitvi iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP. Po njegovem sta, izhajajoč iz načela zakonitosti, opisa obeh kaznivih dejanj časovno preohlapno določena, izvršitveno pri drugem dejanju niso navedeni blanketni predpisi, po katerih bi bilo mogoče hudo pritožnikovo kršitev dolžnosti prepoznati, hkrati pa je kot posledica naveden učinek, ki pojavno sodi v kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ki ga sodišče prve stopnje v ostalem ni ugotavljalo. Končno, stališče sodišča prve stopnje o uporabi določb KZ-1 je zaradi razlike med časom veljavnosti zakona in časovnim okvirjem kaznivih dejanj, napačno.

20. Kaznivosti dejanja in posebej njegove protipravnosti ne določajo časovni okvirji, temveč zakonski znaki. Ti so v primerih obeh oz. vseh treh kaznivih dejanj podani, medtem ko se časovni okviri presojajo z vidika pogojev za pregon, kot je denimo zastaranje ali z vidika razumljivosti izreka, ki pa je predmet že preizkušene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je kazenski pregon glede na časovni okvir storitve kaznivih dejanj še vedno dovoljen, je morebitna, sicer neuveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP izključena, kot je po alinejah razdeljen časovni okvir v izreku sodbe zadosten način in hkrati razlog, da niti dodatno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

21. Čeprav brez navedbe blanketnega predpisa, kaznivi dejanji pod točko II izreka sodbe nista nič manj kaznivi. Huda kršitev pritožnikove dolžnosti skrbi in vzgoje do mladoletnih hčera je namreč razvidna iz nadaljnje konkretizacije v opisu dejanja, kršitev določenega blanketnega predpisa pa iz razlogov v 66. in 67. točki obrazložitve sodbe. Res je edino, da se je sodišče prve stopnje v 73. točki obrazložitve sodbe ukvarjalo še s surovim ravnanjem, kar je bilo, upoštevaje ugotovljeno temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ki ni pogojena z uporabo sile, zgolj odveč. Glede na to, in ker je po izreku sodbe popolnoma jasno, kateri kazenski zakonik je bil uporabljen, je bilo povzeto pritožbeno prizadevanje v smeri zgornjih dveh kršitev kazenskega zakona dokončno zavrniti.

22. Po pritožbeni obrazložitvi dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno zato, ker ni bilo upoštevano, da je bil pritožnik prijavljen šele po njegovi zahtevi za razdelitev premoženja, zaradi preohlapne konkretizacije pa niti ni moglo biti ugotovljeno, kje bi se pritožnik lahko v času domnevno storjenih kaznivih dejanj še nahajal. Razen tega je bil v dopisovanjih med oškodovano G. J. in pričo K. J. razbremenjen in razbremenjen je bil tedaj, ko so policisti pri prvi zbirali obvestila. Oškodovanki niti zaslišani kot priči očitkov nista potrdili, ampak sta o domnevnem nasilju izpovedovali na splošno, skozi prizmo problematične družinske dinamike, vključno z materinimi nasilnimi ravnanji, ki svoje izpovedbe s tako imenovanimi podpornimi dokazi ni mogla potrditi. Obrazloženo velja za kaznivo dejanje pod točko I izreka sodbe, kot za kaznivi dejanji pod točko II izreka sodbe, pri katerih posameznih znakov sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. To je pomembno, ker je pritožnik s povsem konkretnimi ravnanji izkazal svojo očetovsko pripadnost in predanost do oškodovanih G. in A.J., s katerima je ves čas ohranjal ustrezne stike. Razen tega ugotovljenih učinkov njegovih ravnanj izvedenka klinična psihologinja v mnenju ni potrdila, temveč je jasno nakazala na materin vpliv na oškodovanko G. J., preko nje pa še na oškodovano A. J. 23. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, jih kot popolne in pravilne povzema ter na zgornjo pritožbeno obrazložitev odgovarja:

24. Pritožnikovo poudarjanje časovne razlike med posameznimi izvršitvami in prijavo oškodovane G. B.P. ter njeno sovpadanje z zahtevo po delitvi premoženja, opisanih pritožnikovih izvršitev po sebi ne izključuje in tudi ne potrjuje, da so bile izvršitve zato izmišljene. Vsebina prijave, ki jo je navedena oškodovanka skozi kazenski postopek v izpovedbah nekajkrat ponovila, je dovolj povedna, zakaj izvršitve že od prve niso bile prijavljene, vsebina izpovedb oškodovane G. J. in priče K.J. pa pove, da navedbe v prijavi ter opisi pritožnikovih kršitev v izpovedbi prve oškodovanke, niso bili izmišljeni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tej zvezi je obsežna, pritožnik pa niti v ponovljenih zagovorih, vsaj neposredno ni povedal, da se je v času izvršitev dejansko nahajal v družbi nezaslišane N.Đ. Povezava med izpovedbami dveh oškodovank in priče je zato neizogibna, medtem ko sta v pritožbeni obrazložitvi navedeni razbremenitvi neodločilni. Vsebina dopisovanj med G. J. in K. J. v ničemer ne odpravlja vsebine njunih izpovedb, ki sta pritožnikove izvršitve prav tako opisovali. Enako velja za vsebino obvestila, ki so ga policisti v predkazenskem pridobili od oškodovane G. J., ki je v primerjavi z njeno celovito izpovedbo v kazenskem postopku fragmentarno ter že zato nesposobno povzročiti dvom v oškodovankino izpovedbo, kaj šele v izpovedbo oškodovane G.B.P. in priče K.J. Ker so, kot rečeno pritožnikove izvršitve v teh izpovedbah opisane, se v pritožbeni obrazložitvi ocenjena problematična družinska dinamika izkaže za izogibanje poimenovanja stvari s pravim imenom, nasilna ravnanja oškodovane G.B.P. nasproti ostalim oškodovankam pa kot očitki, ki jih dejansko v nobeno izmed obravnavanih dogajanj ni mogoče umestiti.

25. Zaradi medsebojne povezanosti opisov v izpovedbah obeh oškodovank, od katerih vsaj oškodovani G.J. in nato še priči K. J. niti posplošeno ni mogoče očitati, da so ju pri izpovedovanju vodili nepošteni vzgibi, je pomen podpornih dokazov sorazmerno manjši, pa še tedaj je treba biti pozoren na razumljive razloge v 36. do 42. točki obrazložitve sodbe, po katerih je jasno, da je bila izpovedba oškodovane G. B.P. potrjena/podprta še z izpovedbami prič A.M., A.K., H.S.H., V.S., S.P., M.B. in K.Z.. Nepotrjenost oškodovankine izpovedbe z medicinsko dokumentacijo zgolj v zvezi z enim dogodkom, se tako ob drugih dokazih znova izkaže za neodločilno.

26. Pritožbena navedba, po kateri sodišče prve stopnje ni ugotavljalo znakov v zvezi s kaznivimi dejanjema pod točko II izreka sodbe, ni točna. Razlogi o tem se nahajajo prav v posebnem delu obrazložitve sodbe, pri čemer se je strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da že izpostavljenost mladoletnih oškodovank prizorom pritožnikovih ravnanj, kot so bila ugotovljena v točki I izreka sodbe, pomeni kršitev starševske dolžnosti, kot je oziroma so določene v 102. in 103. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tudi tedaj, ko takšen starš izven obravnavnih dogodkov ravna skladno z navedenima zakonskima določbama. Odločilnost ali bistvo izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologinje zato ni v ugotovitvah kot izhajajo iz nadaljevanja pritožbene obrazložitve, ampak v ugotovitvah, ki so bile v dokazni oceni sodišča prve stopnje pravilno prepoznane. Gre za travmatiziranost mladoletnih oškodovank in potrebo po strokovni pomoči, ki po razumljivih razlogih sodbe nimata korenin zgolj v obravnavanih dogodkih, sta pa s temi še vedno toliko povezani, da je bila pritožniku huda kršitev zgornjih dolžnosti tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo dokazana.

27. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo po pritožbi njegovega zagovornika.

28. Ta je uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP obrazložil z nerazumljivostjo izreka sodbe z manjkajočimi in nasprotujočimi si razlogi o odločilnih dejstvih ter še s tako imenovano protispisnostjo. Po pritožniku izrek sodbe v II. točki ni razumljiv, saj oškodovana A. J. v 5. in 6. alineji točke I izreka sodbe ni navedena, kot v 6. točki ni navedena oškodovana G. J. Nerazumljivost v razlogih sodbe ni bila odpravljena. Izrek sodbe v II. točki ni razumljiv še zato, ker po izvedenskem mnenju izvedenke klinične psihologinje, ugotovljene prepovedane posledice obdolženčevemu ravnanju ni mogoče pripisati. Razlogi, ki jih pritožnik pogreša oziroma si nasprotujejo, so v zvezi z zahtevo za izločitev sodnice posameznice in zavrnitvijo dokaznih predlogov, potem v zvezi s posameznimi obdolženčevimi izvršitvami, ki jih v povzetkih izpovedb oškodovank ni mogoče prepoznati ter obdolženčevim zagovorom in zaključki iz besede strank. Končno, razlogi sodbe so še protispisni, saj pri kaznivih dejanjih pod točko II izreka sodbe nasprotujejo ugotovitvam izvedenke klinične psihologinje, po katerih so psihofizične težave pri oškodovankah posledica vzrokov in okoliščin, ki so nanje delovali skozi daljše, večletno obdobje, ne pa vzrokov in okoliščin, ki bi jih naj po izreku storil obdolženi.

29. Glede izreka se pritožnik neposredno moti, saj sta mladoletni oškodovankiG. in A. J. v 5. alineji točke I izreka sodbe navedeni, kot je v naslednji alineji navedena G. J. Drži le, kot je bilo to ugotovljeno že v zvezi z obdolženčevo pritožbo, da v 6. alineji točke I izreka sodbe A. J. ni navedena, kar pa še ne pomeni, da kaznivo dejanje pod točko II izreka sodbe v preostalih treh primerih iz točke I izreka sodbe na njeno škodo ne bi bilo storjeno. V razlogih sodbe tako ni bilo treba ničesar odpravljati, medtem ko pri zatrjevanem nasprotju med opisom dejanj v točki II izreka sodbe in izvedenskim mnenjem izvedenke klinične psihologinje ne gre za nasprotje v smislu uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak za pritožnikovo nasprotovanje dokazanosti dela kaznivega dejanja, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga, ki ga pritožnik tudi sicer uveljavlja in do katerega se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju razlogov posebej opredelilo.

30. Ker so odločilna dejstva določena s predmetom odločitve, ki je v obravnavani zadevi po razumljivem izreku sodbe v uporabi materialnopravnih norm (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), razlogi v zvezi z izločitvijo sodnice posameznice in zavrnitvijo dokaznih predlogov, niso razlogi o odločilnih dejstvih, ampak razlogi iz 2. stavka sedmega odstavka 364. člena ZKP. Pomeni, da pritožnik v tem delu dejansko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar brez obrazloženega vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe ter brez da bi navedel, kaj konkretno bi moralo biti v zvezi s tema dvema procesnima odločitvama v sodbi še obrazloženo. Enako velja za zaključke iz besede strank, s tem da ti že po sebi niso predmet katerekoli odločitve v kazenskem postopku, pa je zato opredeljevanje v njihovem primeru stvar diskrecije sodišča in ne sodišču zapovedane dolžnosti.

31. Drugače je pri obdolženčevem zagovoru in izpovedbah oškodovank, vendar se je sodišče prve stopnje po razumljivih razlogih do obeh v sodbi opredelilo. Obdolženčev zagovor, z vsem kar je hotel povedati in izpovedbi oškodovank so v razlogih sodbe enakovredno povzete. Pri tem je razvidno, da se obdolženi v zagovoru na posamezne dogodke datumsko in izvršitveno ni osredotočal, oškodovana G.B.P. pa je bila v izpovedbi ravno glede teh okoliščin dovolj konkretna. Drži edino, da dogodkov ni opisovala po alinejah, kot izhajajo iz izreka sodbe, kar pa prej ugotovljene določnosti izpovedbe ne zmanjšuje. Z izjemo časovnih okvirjev velja v zvezi z obdolženčevimi izvršitvenimi ravnanji podobno še za izpovedbi oškodovane G. J. in priče K.J., za kateri je bilo nato v 31. točki obrazložitve sodbe ugotovljeno, da potrjujeta izpovedbo prve oškodovanke. Glede na to, in upoštevaje nadaljnje razloge v sodbi, po kateri so razvidne še druge podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje o dokazanosti kaznivih dejanj obdolžencu, pritožbene navedbe o manjkajočih razlogih o odločilnih dejstvih tako v nobenem izmed preizkušenih primerov ne morejo držati. V prvem zgrešijo predmet uveljavljanega izpodbojnega razloga, v drugem niso točne.

32. Nasprotje med ugotovitvami izvedenke klinične psihologije v razlogih sodbe in ugotovitvami kot jih ocenjuje pritožnik ni nasprotje v razlogih sodbe in ne protispisnost. Pri prvem so predmet nasprotja sami razlogi, drugo je zgolj napačen povzetek vsebine dokaza o odločilnih dejstvih. Le-to je predmet uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vse drugo pa so razlike v dokazni oceni, ki je predmet pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta bo v nadaljevanju razlogov posebej preizkušen, za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa v končnem velja, da ni podana.

33. Podobno kot pri obdolženčevi pritožbi, je pritožnikova pritožba v zvezi z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP usmerjena v zavrženje zahtev za izločitev sodnice posameznice na glavni obravnavi in v zavrnitev dokaznih predlogov. Prvo odločitev pritožnik šteje za napačno iz formalnih in vsebinskih razlogov. Zahtevi sta bili po njegovem ustrezno obrazloženi in bi kot takšni morali biti posredovani predsednici sodišča, ki bi nato o zahtevah odločila. Zahtevi sta bili tudi vsebinsko utemeljeni, saj je sodnica posameznica vodila glavno obravnavo tako, da je obdolženega pri izvajanju obrambe dejansko ovirala in hkrati naklonjeno do nasprotne strani. Razen tega je sodnica posameznica obdolženčevo predlaganje dokazov, namesto za opravičeno procesno razpolaganje, zmotno ocenilo za zavlačevanje kazenskega postopka, kar istočasno velja še za sami zahtevi za njeno izločitev. Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov pa je po pritožbeni obrazložitvi napačna zato, ker so bili vsi predlogi ustrezno obrazloženi, in ker bi bilo s temi dokazi potrjeno bistvo obdolženčevega zagovora, ki je v trditvi, da je vsebina prijave in izpovedb oškodovane G. B.P. dejansko pogojena z njenimi premoženjskimi interesi.

34. Čeprav je pritožnik v povzeti pritožbeni obrazložitvi navedel določbe zakona, ki po njegovem niso bile pravilno uporabljene in še pravice obrambe, ki bi naj bile obdolžencu kršene, pa je obrazložitev glede dejanskega ali morebitnega vpliva uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka na pravilnost in zakonitost sodbe presplošna. Zlasti to velja za odločitev o zavrženju zahteve za izločitev sodnice posameznice, ko po pritožbeni obrazložitvi ni jasno, zakaj bi naj bila sodba zato v dejanskem smislu nepravilna in zakaj v celotnem njenem obsegu ter sploh z vidika katerega zakona nezakonita. Glede zavrnitve dokaznih predlogov pa je v pritožbeni obrazložitvi naveden njihov spoznavni pomen, ki pa ni v neposredni zvezi z odločilnimi dejstvi, kot ni vsebina obdolženčevega zagovora, ki se, po že obrazloženem, na posamezne dogodke v zagovoru datumsko in v zvezi s konkretnimi izvršitvami ni osredotočal. 35. Kljub ugotovljenemu se pritožbeno sodišče v odgovor pritožniku sklicuje na razloge, ki jih je v tej sodbi že podalo pri preizkušenih obdolženčevih prizadevanjih. Bistvo je, da je za zavrženje zahteve za izločitev sodnika, stvarno pristojen sodnik, ki postopa v zadevi in ne predsednik sodišča, da je procesna disciplina, za katero skrbi ta sodnik, eden izmed pogojev za vsestransko razjasnitev zadeve, da se zato morajo stranke sodnikovemu vodstvu glavne obravnave podrediti ter še, da sodnika predlagani dokazi ne zavezujejo. Pri tem je ponoviti, da je dolžina kazenskega postopka in faza glavne obravnave pri presoji dejstev iz petega odstavka 42. člena ZKP nista brez pomena in ne sama vsebina zahteve, ki je v obravnavanem primeru temeljila na obdolženčevi zaznavi (percepciji) sodničinih ravnanj, ko je obdolženi oškodovankam oziroma pričam postavljal vprašanja in hkrati na nestrinjanje z vsebino odločitve o dokaznih predlogih. Glede na to in na že citirana zakonska pooblastila ter dodatno glede na pooblastilo iz drugega odstavka 334. člena ZKP, v katerem je sodnikov nadzor in posledično vodenje skozi postavljanje vprašanj med zaslišanjem prič izrecno predvideno, zgornji dve okoliščini tudi po presoji pritožbenega sodišča ne kažeta na skrb za nepristranskost sojenja, ampak na njegovo zavlačevanje ter spodkopavanje avtoritete sodišča, ki mora po prvem odstavku 23. člena Ustave o zadevi pravočasno odločiti.

36. V mestoma ponavljajoči se pritožbeni obrazložitvi pritožnik v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I. izreka sodbe nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ker ta temelji na neverodostojnih dokazih in ker je vanjo vpetih premajhno število novih dokazov. Oškodovana G.B.P. v izpovedbi ni zajemala dogodkov, kot so bili opisani v obtožbi, kar velja še za oškodovano G. J. ter priče K. J., A.M., A.K., H.S., K.Z., V.S.,S.P., M.B. in F.P. Razen tega oškodovankina izpovedba ni notranje skladna in ni skladna z izpovedbami oškodovane G. J. in priče K.J., ki sta prav tako notranje in medsebojno neskladni. Vse tri izpovedbe nimajo opore niti v pridobljenih listinah, medtem ko po obdolžencu ali pritožniku predlagani dokazi niso bili izvedeni, obdolženčeva opozorila, po katerih je bila celotna zadeva sprožena zaradi oškodovankinih premoženjskih interesov pa niso bila upoštevana.

37. V zvezi s kaznivima dejanjema pod točko II. izreka sodbe je iz pritožbene obrazložitve, ki se v delih prav tako ponavlja, razbrati, da dokazna ocena sodišča prve stopnje glede prepovedane posledice nima opore v ugotovitvah izvedenke klinične psihologinje, glede obdolženčeve krivde pa ne v ugotovitvah Policijske postaje Lenart ter zlasti ne v dosedanjih njegovih prizadevanjih za blagostanje vseh treh hčera.

38. Kot pri obdolženčevi pritožbi, tudi po povzeti pritožnikovi obrazložitvi pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, posredovani v razumljivih razlogih sodbe. Da ne bi bili ti po nepotrebnem ponavljani je po preizkušenem odgovoriti naslednje.

39. Ne drži pritožbena navedba, da v izpovedbi oškodovane G.B.P. niso zajeti vsi dogodki iz opisov v obtožbi, saj je to v neposrednem nasprotju z razlogi v 27. točki obrazložitvi sodbe. Drži edino, da je oškodovanka opisovala še druge dogodke izven opisov, kar pa je neodločilno. Enako velja za izpovedbi oškodovane G. J. in priče K.J., ko je že po opisih dogodkov in nato še po razlogih v 28. do 30. točki obrazložitvi sodbe, jasno, kdaj oziroma pri katerem dogodku je bila katera od hčera navzoča. Pri tem je v zvezi z izpovedbo priče K.J. opozoriti na časovno povezanost med dogodki iz 1. in 2. alineje opisa dejanj, ki dovoljujejo ugotovitev, da je do dogodkov iz 2. alineje prihajalo še v času, ko je priča živela pri obdolžencu. Drugače je v delu glede izpovedbe te priče in izpovedbe drugih prič iz pritožbene obrazložitve. Gre za del oziroma za izpovedbe, ki jih je uvrstiti v t.i. drugi steber dokazov, saj priča K. J. pri vseh ostalih dogodkih neposredno ni bila navzoča, nikoli, ali sploh pa niso bile navzoče priče, ki so oškodovankino izpovedbo po dokazni oceni sodišča prve stopnje prav tako potrjevale. Pomembna je namreč vsebina potrditve, ko je obdolženi vsa opisana, v osnovi nasilna in druga ekscesna ravnanja, sklicujoč se na osebnostno strukturo v zagovoru izključeval, medtem ko je bilo to s preostalim delom izpovedbe priče K.J. zanikano. Isto je bilo dodatno zanikano še z izpovedbami prič A.M., A.K.,H.S., K.Z., V.S., S.P., M.B. in F.P., ki so v pretežni meri izpovedovale o dejstvih, kot jim jih je posredovala oškodovanka in/ali v manjši meri denimo priče S.P., M.B. in K.Z. še o dejstvih, kot so jih same zaznale. Povezava med oškodovankino izpovedbo, ko pritožnik notranjih neskladij v izpovedbi ni konkretiziral in izpovedbami vseh navedenih prič je zato neizogibna, povezava z obdolženčevim zagovorom na drugi strani je logično nemogoča. 40. Ugotovljene povezave ne more razkleniti pritožnikovo sklicevanje na vsebino komunikacije na družabnem omrežju med oškodovano G. J. in prič K. J., potem na vsebino pridobljenega obvestila od A.J. v predkazenskem postopku in ne na predlagane, vendar neizvedene dokaze. Že je bilo obrazloženo, da vsebina dopisovanj med oškodovano G. J. in pričo K. J. ne odpravlja vsebine nujnih izpovedb, ki se neposredno nanaša na obdolženčevo ravnanje v obravnavanem obdobju in ne na njegova kasnejša ravnanja, ki končno niti niso predmet preizkušenega dela izreka sodbe. Še manj je mogoče vsebino zgornjih dveh izpovedb odpraviti z vsebino obvestila A.J., ki po podatkih spisa v predkazenskem postopku ni bilo pridobljeno, medtem ko sta bili obvestili, ki sta bili v tem postopku pridobljeni od oškodovane G. J. in priče K.J. vsebinsko preseženi ravno z njunima izpovedbama v kazenskem postopku.

41. Obrazloženo je tudi bilo, da so bile oškodovana G. B.P. in oškodovana G. J. ter priča K. J. pri obdolženčevih ravnanjih neposredno navzoče. Tedaj, ko oškodovana G. J. in priča K. J. pri obdolženčevih ravnanjih nista bili navzoči, sta za ta ravnanja vsaj posredno vedeli. To je ob že omenjenih dokazih iz drugega stebra za ugotavljanje odločilnih dejstev dovolj in hkrati za oceno, da so indična dejstva kot npr. „posamezna razmerja med družinskimi člani družine J.“, odveč. Zaradi neugotovljenih indičnih dejstev dejansko stanje kot zbir odločilnih dejstev ni bilo nepopolno ugotovljeno in ni bilo ugotovljeno zmotno. Slednje še zato, ker se je v zvezi s prijavo oškodovane G.B.P., namesto na njene motive, osredotočiti na vsebino prijave, ki je kot rečeno motivi po sebi ne izključujejo in ki je bila skozi kazenski postopek že z izvedenimi dokazi v zadostni meri preizkušena.

42. Ugotovitev pritožbenega sodišča v razumljivosti razlogov sodbe je med drugim pomembna še, ker ti jasno povedo, kaj dejansko je izvedenka klinična psihologinja v zvezi s kaznivima dejanjema pod točko II. izreka sodbe ugotovila in kako je to sodišče prve stopnje ocenilo. Ocena je pravilna. Čeprav ne izključno, je negativni odraz obdolženčevih ravnanj pri vzgoji in razvoju hčerk, po izvedenkinih ugotovitvah nedvomen in kot takšen nezdružljiv z obdolženčevimi starševskimi dolžnostmi. To pa glede na vsebino odraza, kot jo je navedena izvedenka še ugotovila, in ki je povzeta v opisu dejanj, za dokazanost hude kršitve dolžnosti, skrbi in vzgoje obdolženemu povsem zadostuje. Podobno velja še za oceno v zvezi z obdolženčevo krivdo, ko sodišče prve stopnje že pri kaznivem dejanju pod točko I. izreka sodbe ni prezrlo, da je obdolženi izven obravnavanih dogodkov v razmerju do hčera, ravnal tudi drugače, kljub temu pa se v ugotovljeni krivdni obliki ni motilo. Ne glede zavesti in ne glede volje. Dejstvo je, da sta bili hčerki pri obdolženčevih ravnanjih neposredno navzoči, kar mu ni moglo biti neznano, potem, da so ravnanja po opisih trajala nekaj časa ter, da se na učinke ravnanj pri hčerkah obdolženi očitno ni oziral. Niti tedaj, ko mu je oškodovana G. J. v posameznih primerih ravnanja poskušala preprečiti. Tega z naknadno izboljšanim odnosom z navedeno oškodovanko in z zaznavo, kot izhaja iz odgovora Policijske postaje Lenart na obdolženčevo pisanje o ne-ukrepanju policistov z dne 28. 12. 2012 (priloge B 12) ni mogoče spremeniti. Pomemben je namreč obdolženčev subjektivni odnos v času storitve kaznivega dejanja, s katerim se oškodovana G. J., glede na omenjene poskuse preprečitve očitno ni strinjala in o katerem priča J.K., kot podpisnik zgornjega odgovora ni vedel ničesar povedati.

43. Povsem na koncu pritožbeno sodišče še opozarja, da je pritožnik tudi v delu pritožbene obrazložitve, v kateri je nasprotoval ugotovljenim odločilnim dejstvom, smiselno uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko je zatrjeval, da se je priča K. J. izognila odgovoru na vprašanje na enak način, kot oškodovana G. J., ki si je med izpovedjo pomagala z listki, ter da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do dokazov, ki so obdolženega po pritožbeni oceni razbremenjevali. Toda hkrati pritožnik kot prava procesni udeleženec v tej zvezi ni navedel ne določbe ZKP, ki naj ne bi bila oziroma ni bila pravilno uporabljena, ne pravice obrambe, ki bi bila z opisanim kršena in sploh ne odločilnih dejstev, ki zato niso bila ugotovljena ali so bila zmotno ugotovljena ter zakaj je sodba, kot celota procesno pravna ali materialno pravno nezakonita. Gre za dolžnost, ki jo pritožbeno sodišče glede na zapovedane meje iz 383. člena ZKP z „lastnim“ preizkusom ne more nadomestiti.

44. Pritožnik se z odločbo o kazenski sankciji ne strinja zato, ker način storitve kaznivih dejanj, dolgotrajnost in njihova zavržnost ter obdolženčeva nekritičnost, ne bi smele biti upoštevane kot obteževalne okoliščine, hkrati pa bi med olajševalnimi okoliščinami veliko bolj morale priti do izraza obdolženčeva neobsojenost in časovna odmaknjenost od dejanj.

45. Čemu konkretno povzete okoliščine ne bi smele biti upoštevane kot obteževalne, po nadaljnji pritožbeni obrazložitvi ni jasno, zakonskih ovir pa pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo. Nasprotno od pritožnikove ocene pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili zgornji olajševalni okoliščini v odločbi o kazenski sankciji v polni meri upoštevani. Celo tako, da je bila obdolžencu namesto zaporne kazni izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo, ki po višini še vedno ne presega polovico predpisane kazni za drugo, milejše kaznivo dejanje in z določeno preizkusno dobo, ki po dolžini dosega le 2/5 dolžine, ki jo sodišče sicer pri tej vrsti kazenske sankcije sme določiti (drugi odstavek 57. člena KZ-1).

46. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega D.J. in njegovega zagovornika odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

47. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah ter številkah 7112, 7113 ter 7122 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe in obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.