Jedro

Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

Bistveno za odločitev je bilo ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika 14. 2. 2005 sploh napotila na delo v Nemčijo, kar pomeni, da je utemeljeno tudi po tem datumu doma čakal na delo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2005 zavrže, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik naj bi od 14. 2. do 8. 3. 2005 izostal z dela in svoje odsotnosti ni opravičil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita in jo je razveljavilo. Ugodilo je reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od dalje. Ugotovilo je, da se je tožnik v mesecu januarju 2005 vrnil z delovišča v Nemčiji in naj bi bil prost do 14. 2. 2005, ko bi se moral javiti na delo. Tožnika na delo ni bilo in odsotnosti ni opravičil vse do 9. 3. 2005, ko se je na poziv nadrejenega delavca zglasil na gradbišču v Novem mestu. Tožena stranka je 15. 3. 2005 izdala pisno obdolžitev zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in tožnika vabila na zagovor dne 25. 3. 2005. Tožnik na zagovor ni prišel, dne 21. 3. 2005 pa je podal pisni zagovor. Izredno odpoved je tožena stranka izdala 30. 3. 2005, tožniku pa je bila vročena 9. 4. 2005. Sodišče je presodilo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker je tožnik tudi po 9. 3. 2005 nadaljeval z delom pri toženi stranki. Zamujen je tudi rok za odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR, saj je tožena stranka že 16. 2. 2005 izvedela, da se tožnik ni javil na delo v Nemčiji, tako da je rok za odpoved potekel že 3. 3. 2005. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da je tožnik v spornem času neopravičeno izostal z dela, saj svojih očitkov ni dokazala s predložitvijo naloga odprave na delovišče v Nemčiji. Glede na odločitev ZPIZ o invalidnosti pa je tožnik tudi upravičeno prosil nadrejenega delavca za lažje delo, na delovišču v Nemčiji pa bi delal težko fizično delo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Napotitve na delo v tujino tožena stranka ne more dokazovati le s pričami, temveč bi morala tožniku o tem izdati pisno odredbo. Tožena stranka pa ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo, da je bil tožnik napoten na delo v tujino, iz izpovedi priče (nadrejenega delavca) pa izhaja le, da se je s tožnikom o taki možnosti dogovarjal. Pritrdilo je tudi stališču prvostopnega sodišča glede zamude roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi in glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 110. člena ZDR, saj se rok za odpoved šteje šele odkar se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in ne od same kršitve. Tožena stranka pa se je 16. 2. 2005 seznanila zgolj z dejstvom, da je tožnik izostal z dela, ker se ni javil na zboru delavcev za odhod na gradbišče v Nemčiji, ni pa vedela, kaj je vzrok za njegovo odsotnost. Šele na zagovoru 25. 3. 2005 se je tožena stranka seznanila z dejstvom, da tožnik za svoj izostanek nima nobenega opravičila. Sodišče je nepravilno uporabilo tudi določbo prvega odstavka 110. člena ZDR. Delavec ima pravico in dolžnost, da tudi po kršitvi delovne obveznosti še naprej opravlja svoje delo, vse do konca postopka v zvezi z ugotavljanjem njegove kršitve in morebitne odpovedi pogodbe. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo, ko navaja, da je za napotitev na delo nujno potrebno izdati pisno odredbo oziroma potni nalog in pridobljena delovna dovoljenja. Nadrejeni delavec je izpovedal, da je tožnika napotil na delo v Nemčijo in da je bil tudi dan na seznam tistih, ki bodo odpotovali. Obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar je navedeno v sodbi in v zapisnikih o izpovedbah v postopku. V sodbi je navedeno, da je tožnik upravičeno prosil nadrejenega, da mu omogoči lažje delo. Tega tožnik ni nikoli zatrjeval, saj je izrecno izpovedal, da v spornem času nikoli ni zahteval lažjega dela, na prijavo kršitev pravic z dne 7. 3. 2005 pa se je začel sklicevati šele v tožbi. Sodišče prve stopnje je povsem samostojno preoblikovalo tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust in ga pri tem tudi prekoračilo.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

6. Zahtevek za plačilo regresa za letni dopust je samostojen zahtevek, neodvisen od tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi če je postavljen sočasno s takim zahtevkom, to ne spremeni dejstva, da ima drugačno dejansko in pravno podlago in ga tožnik lahko uveljavlja povsem samostojno. Gre za premoženjski spor, v katerih je revizija dovoljena po določbah ZPP (prva alineja 31. člena ZDSS-1), kar po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP pomeni, da mora vrednost spornega predmeta presegati znesek 4.172,90 Euro. Ker vrednost spornega predmeta tega zneska ne dosega, je revizijsko sodišče v tem delu revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

7. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo z zakonom določeni razlogi in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Revizijsko sodišče je že odločilo (na primer zadeve VIII Ips 33/2006 in VIII Ips 262/2006), da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) poleg ostalega opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja. Ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Na ta način namreč delodajalec že sam, kljub obstoju razlogov za izredno odpoved, pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma pokaže interes za nadaljevanje, s tem pa ravna v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Toda v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj tožnik ni delal v času, ki bi ga lahko šteli za odpovedni rok. Ta začne teči šele naslednji dan po vročitvi odpovedi (93. člen ZDR), do takrat pa je bil tožnik v delovnem razmerju in je imel ne samo pravico temveč tudi dolžnost delati (razen v primeru prepovedi opravljanja dela po drugem odstavku 111. člena ZDR). Tožniku je bila odpoved vročena 9. 4. 2005 (sobota), delovno razmerje pa mu je prenehalo 11. 4. 2005 (ponedeljek), torej brez odpovednega roka.

9. Utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR). Revizija ima sicer prav, da za napotitev delavca na delo v tujino ni nujno potrebno izdajati pisne odredbe. Že v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (priloga A2) je dogovorjeno, da bo tožnik opravljal delo na gradbiščih tako doma kot v tujini (5. člen). Na kakšen način bo tožena stranka napotila posameznega delavca na delo na gradbišče, pa je stvar poslovanja in organizacije dela. Ni ovire, da to stori tudi z ustnim nalogom pristojnega delavca, kot je bilo nenazadnje to storjeno pri napotitvi tožnika na gradbišče v Novem mestu dne 8. 3. 2005. Morebitni administrativni postopki v zvezi z dovoljenji za delo v tujini ne vplivajo na način in postopek same napotitve na gradbišče. 10. Toda bistveno za odločitev je bilo ugotovljeno dejstvo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika 14. 2. 2005 sploh napotila na delo v Nemčijo, kar pomeni, da je utemeljeno tudi po tem datumu doma čakal na delo. Tožena stranka ni predložila nobenih listinskih dokazov, iz izpovedi nadrejenega delavca pa razen tega, da naj bi tožniku povedal, na katero gradbišče v Nemčiji naj bi bil napoten, ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen s tem kdaj naj se zglasi na gradbišču oziroma kako. Dejstvo, da je bil tožnik na (internem) seznamu potnikov za določeno gradbišče, samo po sebi še ne pomeni, da se na gradbišču neupravičeno ni zglasil, če sploh ni vedel kje in kdaj naj se zglasi. Tega odločilnega dejstva pa tožena stranka ni dokazala: ne z listinami ne s pričami. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilna odločitev, da zatrjevani odpovedni razlog ni dokazan in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

11. Glede na navedeno je nepomembno za odločitev, ali je in kdaj tožnik prosil za drugo, lažje delo. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi tožnik izrecno odklonil delo na gradbišču v Nemčiji, kot kaj takega pa tudi ne bi bilo mogoče šteti zgolj morebitne pogovore z nadrejenim delavcem o tem, da naj bi bilo delo na tem gradbišču pretežko glede na tožnikovo zdravstveno stanje oziroma invalidnost. Zato tudi zatrjevana neskladja v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s temi okoliščinami, na odločitev ne morejo vplivati. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana le, če bi šlo za neskladja o odločilnih dejstvih.

12. Eden od pogojev za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi je tudi rok za odpoved. Delodajalec mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (drugi odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zamudila rok za odpoved PZ (7. stran obrazložitve), sodišče druge stopnje pa je temu dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje pritrdilo (4. stran obrazložitve). Ker gre za dokazni zaključek, takšnih ugotovitev revident ne more izpodbijati, ker na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Ker je kljub deloma zmotni uporabi materialnega prava ob ugotovljenem dejanskem stanju odločitev sodišča materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).