Jedro

Bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov ter med samimi listinami oziroma zapisniki. To pa ne pomeni, da sodišče listin oziroma zapisnikov ne more drugače dokazno oceniti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. I 97/00791 z dne 4.9.1997 tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je obenem naložilo, naj toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v višini 227.400 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi bila tožena stranka iz kakršnegakoli razloga zavezana k plačilu v tej pravdi vtoževanega zneska. Toženec namreč ni bil naročnik posla, sodišče pa je zavrnilo tudi trditve tožeče stranke, da naj bi k dolgu pristopil. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene očitke, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka. Pritožniku je pojasnilo, da prvo sodišče ni napačno povzelo toženčeve izpovedbe, ki jo je podal v postopku pod opr.št. Pg 258/96 Okrožnega sodišča v Novem mestu, marveč jo je le dokazno ocenilo v povezavi z njegovo izpovedbo v tem postopku.

Neutemeljen je tudi očitek prvemu sodišču, da naj bi napačno povzelo, da sta računa 244/326 in 70/326 izdana na družbo M. d.o.o. Oba računa sta namreč dejansko izdana na ime te družbe, le da s pripisom M. Ž. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju obrazloženo sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Strinjalo pa se je tudi z odločitvijo, da izpovedbe toženca v postopku pod opr.št. Pg 258/96 ni mogoče obravnavati kot pogodbe o pristopu k dolgu.

Zoper sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožeče stranke ugodi, podredno pa predlaga, naj sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje naj bi zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Pritožbeno sodišče naj bi ne odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja. V nasprotju s podatki spisa naj bi bila ugotovitev, da prvo sodišče ni napačno povzelo toženčeve izpovedbe v zadevi Pg 258/96. Sodišče nepravilno povzema toženčevo izpoved v zadevi Pg 258/96, da se je (le) dogovarjal s tožečo stranko osebno in v svojem imenu; v resnici pa je toženec tedaj izrecno izjavil, da se je za izvedbo del dogovoril s tožečo stranko in to v svojem imenu. Po stališču revidenta gre za odločilno dejstvo, o katerem ni razlogov, saj je v pravnem pogledu bistvena razlika med dogovarjanjem in dogovorom.

Toženec naj bi v zadevi Pg 258/96 jasno izpovedal, da se je za izvedbo del dogovoril s tožečo stranko v svojem imenu in da je on osebno dolžan plačati razliko do vrednosti celotne investicije. Poleg tega naj bi toženec v tisti pravdi še povedal, da je direktorju tožeče stranke izjavljal, da bo razliko plačal takoj, ko se mu bodo sprostila sredstva ter da je bil on investitor. Navedeni toženčevi izjavi bi sodišči morali dati ustrezen pomen. Tega pa nista storili, saj ne sodba prve ne druge stopnje nimata nobenih razlogov o tej toženčevi izpovedbi. Sodišče druge stopnje nadalje ni upoštevalo ostalih odločilnih dejstev, da je bila ponudba izdana na toženčevo ime osebno ter da jo je toženec sprejel. Na to kaže tudi toženčeva izjava, da je bilo pozneje še dogovorjeno, da se posel operativno spelje prek družbe B. d.o.o., kar pa je predstavljalo le način realizacije. Revident sodiščema dalje očita, da sta napačno uporabili materialno pravo, saj nista upoštevali, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena, ko je toženec sprejel ponudbo tožeče stranke. Napačna uporaba materialnega prava naj bi bila v tem, da sodišče toženčeve izjave v zadevi Pg 258/96 ni upoštevalo tudi kot izjave o pripoznanju terjatev v smislu drugega odstavka 387. člena ZOR. Po revidentovem stališču naj bi šlo za pravno relevantno izjavo njegove volje. Revizija vidi bistveno kršitev dalje v ugotovitvi sodišča druge stopnje, da sta bila računa izdana na družbo M. d.o.o., čeprav iz računov jasno izhaja, da se nanašata na toženca. Sodba druge stopnje dalje nima razlogov o tem, da je toženec delno plačal dolg po vtoževanem računu (v znesku 400.000 SIT) v svojem imenu in z gotovino na roke direktorju tožeče stranke. Glede na to, da so pravne osebe dolžne poslovati preko računov, to dejstvo jasno kaže, da je šlo za toženčevo osebno obveznost. Sodišče druge stopnje naj bi tudi ne zavzelo stališča do tega, da je tožeča stranka terjala toženca na plačilo računa št. 244/326, ki se nanaša na dodatna dela v istem poslu ter je sklep sodišča postal pravnomočen (zadeva II I 45/96). Če bi ne bil odgovoren osebno toženec bi gotovo v zadevi II I 45/96 ugovarjal, pa ni. Iz spisa Pg 258/96 je tudi razvidno, da je družba B. d.o.o. zatrjevala, da je dolžnik vtoževane terjatve toženec, ne pa družba M. d.o.o. Iz naročilnice, ki je v spisu, pa izhaja, da gre za dela v lokalu Ž., torej za toženca, ne pa za družbo M. d.o.o., pri čemer tudi o tem sodbi sodišč nimata razlogov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375.člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji tožeče stranke se prepletajo očitki nižjima sodiščema, da sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka z očitki nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revident se tako na več mestih sklicuje na podatke spisa Pg 258/96 ter na druge dejanske okoliščine, o katerih naj bi sodbi nižjih sodišč ne imeli razlogov. Pri tem na sodišči naslovi očitek bistvene kršitve postopka, čeravno gre v resnici za očitek nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vsebinski pomen takšnih revizijskih očitkov namreč je, da naj bi sodišči navzlic predloženemu gradivu določenih dejstev (ki jih sedaj izpostavlja tudi v reviziji) ne ugotovili.

Takšni revizijski očitki pa predstavljajo nedovoljen revizijski razlog. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo ter je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je opravilo dokazni postopek in se na podlagi dokazne ocene, ki jo je obrazložilo tudi v sodbi, opredelilo do osrednje dejanske dileme v tej pravdi - tj. ali se je toženec v svojem imenu in na svoj račun zavezal poravnati v tej pravdi vtoževano terjatev. Ugotovilo je, da je odgovor nikalen, saj se toženec kot fizična oseba ni zavezal plačati ničesar ter kot fizična oseba tudi ni bil naročnik opravljenih del. Na tako ugotovljeno dejstvo je revizijsko sodišče vezano. Drugače bi bilo le v primeru, če bi bila takšna dejanska ugotovitev plod uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Te pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, niso podane.

Izmed očitkov bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka sta najprej dva, do katerih se je izrecno opredelilo že pritožbeno sodišče, a revident še vedno vztraja na svojem. Gre za očitka bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po revidentovem stališču naj bi sodišče v tem postopku napačno povzelo izpovedbo toženca v zadevi Pg 258/96. Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, je tak očitek neutemeljen. Sodišče prve stopnje namreč v sodbi ni zapisalo, da bi bilo v zapisniku z obravnave v zgoraj omenjeni gospodarski zadevi navedeno nekaj, kar v resnici ne bi bilo navedeno. Res pa je, da je ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot bi izhajalo le iz tega zapisnika, a je za takšno odločitev tudi navedlo razloge. Ker v zvezi s tem vprašanjem ni nobenega nasprotja ter je miselna pot sodišča prve stopnje iz sodbe povsem razvidna in jasna, zatrjevana bistvena kršitev, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, ni podana. Revizijsko sodišče nadalje v celoti sprejema tudi razloge, s katerimi je pritožbeno sodišče zavrnilo očitano nasprotje med listinami (računoma št. 244/326 in 70/326, ki se v spisu nahajata kot priloga A2 in A9) ter navedbami sodbe o teh listinah. Iz teh naj bi po revidentovem stališču namreč jasno izhajalo, da se nanašata na toženca kot fizično osebo, sodba pa ugotavlja, da sta izdana na družbo M. d.o.o. Iz obeh listin je razvidno, da se glasita na družbo M. d.o.o. Tega ne spremeni dejstvo, da je v nadaljevanju pristavek s toženčevim imenom. Tudi tu torej ni podano zatrjevano nasprotje, marveč gre za dokazno oceno listin, ki jo je sodišče s sklicevanjem na načelno ločitev družbe in njenih družbenikov (kot personalnega substrata) jasno obrazložilo.

Revident sodiščema nadalje očita, da sta se pomanjkljivo opredelili do dokaznega gradiva. Takšne so navedbe o posameznih delih že navedene izpovedbe toženca v zadevi Pg 258/96. Revizijsko sodišče na to odgovarja, da sta se obe sodišči do osnovnega (bistvenega) vprašanja, ki ga odpira vsebina zapisnika o toženčevem zaslišanju v navedeni gospodarski zadevi, opredelili. Bistveno vprašanje je namreč bilo, kakšnega pomena je dejstvo, da je toženec v tisti zadevi izpovedoval v prvi osebi ednine na način, kakor da gre zanj kot fizično osebo. Ker se dokazno stališče prvega sodišča nanaša na celotno izpovedbo toženca oz. zapisnik o tej izpovedbi, bi bilo seveda odveč, da bi se posebej opredeljevalo do vsakega, v luči tega vprašanja istovrstnega dela njegove izpovedbe.

Revident neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Obseg odgovora na pritožbene navedbe zarisuje prvi odstavek 360. člena ZPP. Ta določa, da v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navede razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obseg odgovora je torej v prvi vrsti odvisen od narave pritožbenega napada. Tožeča stranka je v pritožbi (tako kot sedaj v reviziji) v pretežni meri napadala dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer je takšno grajo podkrepila z očitki nekaterih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Do slednjih očitkov se je pritožbeno sodišče opredelilo. V ostalem delu pa je potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Izrecno je navedlo (tretja stran sodbe pritožbenega sodišča), da je odgovor na pretežen del pritožbenih izvajanj podan že v razlogih sodbe prvega sodišča, nato pa se je pritožbeno sodišče na te razloge sklicevalo. Takšen pristop je pravilen, saj narava toženčevega nestrinjanja z dokazno oceno ni terjala dodatnega odgovora. Neutemeljen je zato revizijski očitek, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tem, da je toženec delno plačal dolg po vtoževanem računu in sicer v svojem imenu, kar naj bi izhajalo iz blagajniškega izpiska. Do te okoliščine se je v celoti (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje. Ker je navedeno okoliščino tožeča stranka v pritožbi le ponovila, pritožbeno sodišče pa se je s stališčem sodišča prve stopnje strinjalo, se je pritožbeno sodišče le pridružilo razlogom prvega sodišča, saj ti povsem zadostno odgovarjajo na to vprašanje. Enako velja glede okoliščine, da je na naročilnici, ki se nahaja v spisu, navedeno, da gre za dela v lokalu Ž. O tem ima sodba prve stopnje povsem zadostne razloge v prvem odstavku na šesti strani obrazložitve, pritožbeno sodišče pa je te razloge sprejelo.

Revizijsko sodišče še pojasnjuje, da sodišče sodi na podlagi dejstev in dokazov ter odgovarja na navedbe strank, ki so odločilnega pomena. Ni pa sodišče dolžno polemizirati z navedbami, ki so zastavljene le s hipotetičnega izhodišča in imajo prav takšen pomen. Takšno trditveno gradivo namreč za sojenje ne more biti odločilnega pomena, saj ne gre ne za dejstvo in ne za dokaz. Prav takšno pa je bilo pritožbeno izvajanje o toženčevi pasivnosti v izvršilnem postopku II I 45/96 (izterjava računa št. 244/326), iz česar tožeča stranka zaključuje, da bi ta gotovo ugovarjal, če bi ne bil osebno odgovoren. Do takšnega hipotetičnega sklepa se sodišču zato ni bilo treba opredeliti.

Nazadnje pa revizijsko sodišče pritrjuje nižjima sodiščema, da toženčeve izpovedbe v zadevi Pg 258/96 ni mogoče šteti za pogodbo o pristopu k dolgu. Razlog, ki ga revizijsko sodišče v odgovor na to še dodaja, je, da zaslišanje priče ni namenjeno izjavi pravnoposlovne volje, marveč izpovedbi o dejstvih, o katerih priča kaj ve. Že iz tega razloga toženčevi izpovedbi ni mogoče pripisovati pravnoposlovne narave. Načelno sicer ni mogoče izključiti položaja, ko bi priča v okviru zaslišanja podala pravnoposlovno izjavo volje, vendar pa bi morali biti povsem jasna tako njena vsebina kot tudi to, da sploh gre za pravnoposlovno izjavo. To pomeni, da bi moralo biti povsem razvidno, da priča na določenem mestu več ne nastopa kot priča ter ne izpoveduje o dejstvih, marveč nastopa kot pravnoposlovni subjekt, ki podaja izjavo volje. Zgolj z interpretacijo zapisnika o izpovedbi priče pa takšen materialnopravni zaključek ni mogoč.

Ker uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane ter sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).