Jedro

Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na zunanje izvajalce pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

O zlorabi instituta reorganizacije je mogoče govoriti le, kadar je motiv za reorganizacijo osebne narave oziroma kadar delodajalec izpelje formalni postopek reorganizacije z namenom izključitve točno določene osebe iz delovnega razmerja iz drugih (subjektivnih) razlogov. Ti razlogi morajo izhajati iz sfere konkretnega delavca oziroma so povezani z ravnanjem, osebnostjo ali sposobnostmi konkretnega delavca, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2021 ter na ugotovitev, da tožnici dne 8. 12. 2021 delovno razmerje ni prenehalo na zakonit način; zavrnilo je zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter plačilo stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu odločitve o tem, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi bolniškega staleža. Toženka je po odpovedi delovnega razmerja za enaka dela zaposlila drugega delavca z imenom A. A., poleg tega za isto delo najema zunanje izvajalce, kar kaže na to, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Sodišču očita, da je napačno ugotovilo, da barvanje ne predstavlja glavnine njegovega dela. Ličarska dela obsegajo celoto opravil – demontažo, klepanje, varjenje, barvanje in ponovno montažo. To izhaja tudi iz zaslišanja delovodje B. B. Od kod sodišču stališče, da tožnik ni barval ni mogoče razbrati, saj slednje ni obrazloženo. Tožnik je bil edini varilec, toženka pa ne more biti niti en dan brez tega dela, saj gre za vsakodnevni posel. Zaradi odpovedi tožniku se toženki stroški niso zmanjšali, temveč so se s tem, ko je zaposlila A. A. in posle zaupala zunanjim izvajalcem, celo povečali. Toženko tako pri odpovedi ni vodila racionalizacija stroškov, temveč drugi interesi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa vrne zadevo v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva in kaj je pri tem upoštevalo. Obrazložitev sodišča prve stopnje omogoča preizkus pravilnosti sodbe. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je sodišče prve stopnje tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi določila prve alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pravilno je presodilo, da je imela toženka za podajo odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi utemeljen poslovni razlog, saj je dokazala, da je delo reorganizirala na način, kot izhaja iz odpovedi. Zaradi vzpostavitve novega sistema poslovanja in racionalizacije delovnih procesov je ukinila delovno mesto „varilec mig/mag“, na katerem je bil zaposlen tožnik, za to delo pa je angažirala zunanje izvajalce. Pravilno je nadalje ugotovilo, da toženka drugega delavca za opravljanje del, ki jih je po pogodbi o zaposlitvi izvajal tožnik, ni zaposlila, kot tudi, da je bil razlog za reorganizacijo racionalizacija delovnih procesov, večja rentabilnost in ne tožnikov dalj časa trajajoč bolniški stalež.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je toženka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku za enaka dela zaposlila drugega delavca z imenom A. A. Kot je ustrezno obrazložilo sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijane sodbe, je toženka z zaslišanjem zakonite zastopnice C. C. in prič B. B. ter D. D. dokazala, da delavec A. A. ne opravlja del, ki jih je pri toženki opravljal tožnik, temveč povsem druga dela, saj je zaposlen kot peskar in ne varilec. Slednji ne obnavlja kesonov demperjev in bagrov. Med strankama tudi sicer ni bilo sporno in tožnik to poudarja tudi v pritožbi, da je bil pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu zaposlen zgolj tožnik, toženka pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazala, da na tem delovnem mestu nima več zaposlenega nobenega delavca.

8. Pritožbeni očitki o napačni ugotovitvi dejanskega stanja glede dela, ki ga je tožnik opravljal, niso utemeljeni. Tudi ne drži, da je sodišče ugotovilo, da tožnik ni barval. Sodišče prve stopnje je na podlagi v bistvenem skladnih izpovedi zakonite zastopnice in zaslišanih prič (med njimi tudi E. E., ki ga je kot pričo predlagal tožnik) pravilno ugotovilo, da je tožnik za toženko opravljal varilska dela na poškodovanih strojih (bagrih, kesonih demperjev, tovornjakih). Popravil jih je tako, da je odrezal določene dele, po potrebi naredil nove, jih pri tem vijačil ter zvaril, na koncu pa še pobarval. Sodišče prve stopnje je tako vsekakor ugotovilo, da je tožnik na delovnem mestu „varilec mig/mag“ tudi barval, ni pa slednje predstavljalo glavnino njegovega dela. Tudi sicer navedeno niti ni bistveno, saj je za presojo zakonitosti predmetne izpodbijane odpovedi odločilno dejstvo, da je toženka tožnikovo delovno mesto ukinila in je prav vsa dela, ki jih je predhodno na delovnem mestu „varilec mig/mag“ opravljal tožnik, prenesla na zunanje izvajalce.

9. Držijo sicer pritožbene navedbe, da toženka še naprej potrebuje popravilo gradbenih strojev, torej varilska dela, ki jih je opravljal tožnik. Vendar pa se je to delo z ukinitvijo delovnega mesta preneslo na zunanje izvajalce. Ukinitev delovnega mesta in prenos nalog ukinjenega delovnega mesta na zunanje izvajalce pomeni organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Prenos izvajanja opravil na zunanje izvajalce po ustaljeni sodni praksi namreč predstavlja poslovno odločitev delodajalca in je utemeljen odpovedni razlog.1 Delodajalec se lahko odloči za reorganizacijo ne glede na njen finančni učinek, pri čemer presoja smiselnosti oziroma smotrnosti reorganizacije ter njene finančne upravičenosti ni v pristojnosti sodišča, kar prav tako izhaja iz obširne in enoznačne ustaljene sodne prakse. Glede na navedeno niso relevantne sicer pavšalne pritožbene navedbe o tem, da se zaradi odpovedi tožniku stroški delodajalcu niso zmanjšali temveč celo povečali.

10. Pritožbena navedba, da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža, torej zaradi diskriminatornega razloga, ni utemeljena. O zlorabi instituta reorganizacije je mogoče govoriti le, kadar je motiv za reorganizacijo osebne narave oziroma kadar delodajalec izpelje formalni postopek reorganizacije z namenom izključitve točno določene osebe iz delovnega razmerja iz drugih (subjektivnih) razlogov. Ti razlogi morajo izhajati iz sfere konkretnega delavca oziroma so povezani z ravnanjem, osebnostjo ali sposobnostmi konkretnega delavca, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi. Kot pojasnjeno, je toženka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga, pa tudi dejstvo, da razlog za odpoved ne izhaja iz sfere tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnikova odsotnost zaradi bolniškega staleža ni imela vpliva na odpoved pogodbe o zaposlitvi (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je utemeljeno izhajalo iz dejstva, da je bil tožnik v bolniškem staležu že od 12. 9. 2019, toženka pa je sprejela odločitev o reorganizaciji šele 23. 9. 2021, čeprav je že pred tem zaradi njegove odsotnosti morala angažirati zunanje izvajalce. Pri presoji se je sodišče prve stopnje povsem življenjsko logično oprlo tudi na dejstvo, da toženka februarja 2020 tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, čeprav je bil neupravičeno odsoten z dela (ni imel bolniškega staleža, toženki se ni oglasil in ni opravljal dela). Tako je povsem smiseln tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi toženka, če bi jo motil tožnikov bolniški stalež, tožniku odpoved podala že prej, najkasneje pa takrat, ko je bil neupravičeno odsoten z dela.

11. Preostale pritožbene navedbe za odločitev o pravilnosti izpodbijanega dela sodbe niso odločilnega pomena, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, sam krije svoje pritožbene stroške. Ker gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, glede katerega peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, pa svoje stroške pritožbenega postopka (odgovora na pritožbo) krije tudi tožena stranka.

1 Npr. VSRS, sodba opr. št. VIII Ips 209/2007, VIII Ips 175/2012, VIII Ips 251/2015, VIII Ips 21/2013 in druge.