Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 902.023 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da mora tožniku povrniti 239.881 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 97.325 SIT od 18.11.2002, od preostanka pa od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu glede odločbe o zamudnih obrestih delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati zamudne obresti od zneska 902.023 SIT tudi za čas od 1.1.2002 do 21.11.2002 in sicer v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero. Sicer je tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 500.000 SIT, za strah do 100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšana življenjske aktivnosti do 500.000 SIT zadoščenja (kar ob upoštevanju valorizirane akontacije v znesku 197.977 SIT pomeni, da mu mora tožena stranka plačati 902.023 SIT odškodnine).

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je zavrnjena njegova pritožba. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, svoje očitke pa utemeljuje predvsem s premajhnim upoštevanjem trajanja in intenzivnosti bolečin in strahu ter drugih okoliščin primera (ki sta jih sodišči prve in druge stopnje sicer ugotovili, vendar pri odmeri zadoščenja po njegovem neustrezno oziroma premalo upoštevali). Meni, da je bila v podobnih primerih oškodovancem dosojena znatno višja odškodnina in se pri tem sklicuje na primera, ki sta navedena v publikaciji avtorjev mag. Dunje Jadek Pensa, Božene Novak, Mojce Smrekar Tomelj in Zvoneta Strajnarja, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV Založba, Ljubljana 2001) pod zaporednima številkama 225 in 222. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.- ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih zaide tudi v kritiko dejanskih ugotovitev obeh sodišč (npr., ko pravi: "Ustrezneje bi bilo potrebno vrednotiti in presojati tudi izpoved tožnika, ko je pojasnil, da se je ob nezgodi prestrašil in dela ni mogel nadaljevati."). Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Vendar mora biti to načelo upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnine zanje v ustreznih razmerjih. Zato revident ne more uspeti s sklicevanjem na primera, ki sta v že omenjeni publikaciji (Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo) navedena pod številkama 225 in 222. Zamolči namreč, da je šlo v teh primerih za delno amputacijo prstov, v konkretnem primeru pa k sreči le za večfragmentarni prelom nohtnega odrastka in končnega členka desnega kazalca.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli - tako načelo individualizacije višine odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotili (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).