Jedro

Prva in druga toženka sta kot upravnici pasivno legitimirani za konkretno motenjsko pravdo. Sodna praksa glede priznanja pasivne legitimacije upravniku stavbe v motenjskih sporih sicer res ni enotna. Vendar je razmerje odločb, ki zagovarjajo nasprotna si stališča, precej enakovredno in ne v izrazito podporo stališču, da upravnik izvršuje zgolj sklep v korist etažnih lastnikov in zato ni pasivno legitimiran v motenjski pravdi.

Drugi odstavek 48. člena SZ-1 določa, da je upravnik večstanovanjske stavbe pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom se uredijo s pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Kadar upravnik v okviru opravljanja upravniških storitev sklepa pravne posle s tretjimi osebami glede obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe, etažnim lastnikom odgovarja za izbiro tretje osebe (prvi odstavek 57. člena SZ-1). Končno 62. člen SZ-1 določa, da se za pogodbo o opravljanju upravniških storitev uporabljajo pravila obligacijskega prava o pogodbi o naročilu (mandat), če SZ-1 ne določa drugače. Narava razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom je torej podobna mandatni pogodbi.

Upravnik mora pri izvrševanju sklepov etažnih lastnikov ravnati skrbno, kot dober gospodarstvenik. Dolžna skrbnost upravniku naroča, da sklepu etažnih lastnikov ne sme le golo slediti z izvršitvijo brez vsakršne lastne presoje koristnosti ali dopustnosti sklepa, ampak mora etažne lastnike (naročitelja) opozoriti na morebitne škodljive posledice.

Ker gre za spor o motenju posesti, kjer se odloča s ciljem pospešenega in poenostavljenega reševanja sporov, po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev učinkovitega in hitrega sodnega varstva ni odločilno zgolj, v čigavo korist je bilo dejanje storjeno. Če je očitno, kdo je posest motil, se lahko motenjska tožba vloži tudi zoper motilca, ki dejanje stori v korist tretje osebe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi motenja posesti morala poiskati drugo, daljšo pot, ki je včasih zaradi zastojev tudi veliko bolj zamudna, česar pritožbi ne izpodbijata. Očitno je, da ima zaradi daljše poti tožnica ekonomski interes za posestno varstvo in ne gre zgolj za zlorabo pravice.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženki sta tožnici v roku 8 dni dolžni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dopustilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrglo del tožbe (II. točka izreka), odločilo, da sta toženki dolžni odstraniti stebričke in zapornico ter tožnici omogočiti prehod in nemoteno uporabo dostopne poti s prevoznimi sredstvi do njenih nepremičnin (III. točka izreka), toženkama prepovedalo, da bi v bodoče na tak ali podoben način posegali v posest tožnice, ki jo ima na severni strani nepremičnin na dostopni poti, na način, da bi postavljali enake ali podobne umetne ovire ali na drug način ovirali dostop ali dovoz z vozili (IV. točka izreka), v presežku zahtevek zavrnilo (V. točka izreka), zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (VI. točka izreka) in toženkama naložilo, da sta dolžni tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 2.363,92 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se pritožujeta obe toženki.

3. Prva toženka vlaga pritožbo zoper III., IV. in VII. točko izreka izpodbijanega sklepa iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da tožnica ni pravočasno vložila tožbe in popravka tožbe. Toženki sta prerekali navedbe, da je za motenje izvedela šele 27. 1. 2021. Odločitev sodišča ne temelji na listinskih dokazih in tega priče niso potrdile. Tožnica je navedla, da so se količki začeli postavljati 25. 1. 2021, dela pa so se dokončala 27. 1. 2021. Priča A. A. je izpovedal, da so ga o postavitvi dveh količkov obvestili delavci, ko pa je šel 27. 1. 2021 pogledat na kraj osebno, so bili postavljeni trije količki. Izrecno je potrdil, da sta se prva količka postavila že na začetku tedna. Sodišče prve stopnje je izpovedbo A. A. povzelo protispisno. Neutemeljeno je ugotovilo, da je v dopisu z 31. 1. 2021 pisna pomota glede zaznave motenja na dan 25. 1. 2021. Predloženi dopis je nevtralen in objektiven dokaz, ki je nastal v času zaznave motenja. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil prehod onemogočen šele dne 9. 3. 2021. Priča A. A. in tožnik sta izpovedala, da jih prva dva količka nista motila. Priča B. B. je potrdil, da so se količki postavili v tretjem tednu, torej od 14. 1. do 20. 1. 2021. Preostala količka sta bila postavljena najkasneje do 1. 2. 2021 in ne šele 9. 3. 2021. Priča B. B. je potrdil, da so bili vsi količki postavljeni do konca januarja. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo datumu na fotografiji navkljub neposredno nasprotujoči izpovedbi A. A. Sodišče je sledilo izpovedbam prič le v delih, ki so v korist tožnice, medtem ko je neskladje vsebine listin in izpovedb prič v škodo tožnice označilo kot nepomembne. Ravnalo je pristransko in kršilo pravico toženk do sodnega varstva. Ker je že postavitev prvih dveh količkov spremenila stanje posesti, je rok za vložitev tožbe zamujen. Toženki sta ugovarjali nesklepčnosti tožbe, ker ni bilo jasno, katera dva količka od vseh postavljenih predstavljata motilno dejanje.

Tožbeni zahtevek bi bilo treba zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Tožnica bi podatke o etažnih lastnikih lahko pridobila z vpogledom v zemljiško knjigo. Ni razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo le sodno prakso v zadevi VSL I Cp 317/2020 in preko trditvene podlage tožnice ugotavljalo dejstva o nezakonitosti ravnanja etažnih lastnikov, ni pa upoštevalo sodne prakse v zadevah VSL II Cp 2072/2012, VSL I Cp 2042/2016, VSL II Cp 286/2018 in VSL I Cp 1038/2021. Bistveno za odločitev o pasivni legitimaciji je vprašanje, komu je bilo dejanje motenja posesti v korist. Toženki sta zgolj izvršili sklepe etažnih lastnikov. Ni pomembno, kako natančno so bili sklepi opredeljeni, niti ni življenjsko logično, da bi sklep vseboval vsa natančna navodila. Mesto postavitve zapornice je bilo edino smiselno in mogoče. Prva toženka ni ravnala samovoljno, saj je bilo delo izvedeno v imenu in za korist etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za neveljavnost sklepa. Tožnica je šele po preteku prekluzivnega 30 dnevnega roka spremenila tožbene trditve v smeri, da sta toženki aktivno naročili opravo del izvajalcem in jih samovoljno izvedli. Nedvomno so postavitev zapornice naročili etažni lastniki, ki so sprejeli sklep z več kot 75 % večino. Za postavitev količkov je dal soglasje nadzorni odbor. Ker etažnim lastnikom ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

Toženki nista vedeli, da je sklep etažnih lastnikov protipraven, sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka. V postopku pripadajočega zemljišča toženka ni sodelovala. Nihče ni opazil, da bi se po poti vozili najemniki tožnice ali tožnica sama. Ker se tam ni nihče vozil, toženki nista mogli vedeti, da bodo zapornici in količki motili tožničino posest. Tožnica posesti ni imela in je trdila zgolj, da sprejeti sklep ni veljaven, ne pa tudi, da je bil sam pravni posel nezakonit. Toženki sta v celotnem postopku sodelovali le kot podaljšana roka etažnih lastnikov. Tudi glede stebričkov sta delovali skladno z voljo etažnih lastnikov, da se omeji dostop do njihovih parkirišč. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih odločalo v nasprotju s prevladujočo sodno prakso.

Napačna je presoja, da je imela tožnica posest vsaj od pomladi 2019. Tožnica je tista, ki je začela motiti posest etažnih lastnikov. Etažni lastniki pa so z omejitvijo dostopa izvrševali pravico do samopomoči. Njena posest ni bila navzven vidna. Priča C. C., ki je hišnik v spornih stavbah in odnaša smeti trikrat tedensko, bi vsekakor vedel, če bi se tožnica kdaj vozila po sporni poti. Zmoten je zaključek, da bi toženki lahko prej pridobili soglasja etažnih lastnikov za samopomoč, saj gre za veliko etažnih lastnikov, glasovanje pa je bilo v času pandemije.

Posest je bila motena šele s postavitvijo tretjega stebrička in ne že s postavitvijo prvih dveh, kar izhaja tudi iz izpovedbe A. A. Ni res, da ni zatrjevala, da bi motenje predstavljali le posamezni stebrički in ne vsi štirje skupaj. Širina dovozne poti ni bila dokazana.

Tožnica si je sama zaprla dostop s postavitvijo ograje in v postopku zasleduje druge interese. Nevpis služnosti v zemljiški knjigi in nesodelovanje tožnice v postopku pripadajočega zemljišča kažeta, da tožnica posesti ni imela. Prav tako tožnica nima interesa za odstranitev vseh štirih stebričkov ter zapornice.

Restitucijski zahtevek ni utemeljen in je o njem odločeno mimo trditvene podlage ter v nasprotju s pričanjem tožnika in A. A., da zanju ne bi bilo več motenja, če se odstranijo količki in se predajo ključi zapornice ali se ta dvigne. Tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnica podredno zahtevala odstranitev zapornice. Tožnica ni dokazala, da je zahtevani obseg restitucije nujno potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja. Z odstranitvijo zapornice bi nastale posledice za etažne lastnike, ki niso sodelovali v postopku. Izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj je vzpostavitev prejšnjega stanja primerna in nujno potrebna.

Odločitev o stroških postopka ni v skladu z načelom uspeha. Predlog za izdajo začasne odredbe je bil zavrnjen. Ni res, da tožnica ni uspela le s sorazmerno majhnim delom, ampak s polovičnim delom. Stroški bi morali biti odmerjeni in naloženi v plačilo glede na odstotek uspeha v pravdi in medsebojno pobotani.

4. Druga toženka prav tako vlaga pritožbo zoper III., IV. in VII. točko izreka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Navaja smiselno enake pritožbene razloge kot prva toženka.

5. Tožnica je na pritožbi odgovorila. Prereka pritožbene navedbe in predlaga njuno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ker sta pritožbi prve in druge toženke v bistvenem vsebinsko enaki, pritožbeno sodišče enotno odgovarja na pritožbene razloge.

8. Celovita in prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da sta bili tožba in sprememba tožbe vloženi pravočasno. Iz dokaznega postopka so res izhajala določena neskladja glede datumov postavitve stebričkov, predvsem iz izpovedbe priče A. A. in dopisa z dne 31. 1. 2021, vendar so skladne izpovedbe preostalih prič in predložene fotografije prepričljivo potrdile, da sta bila prva dva stebrička postavljena 27. 1. 2021, preostala stebrička pa mesec dni kasneje, za kar je tožnica izvedela 9. 3. 2021. O tem je sodišče prve stopnje v tč. 20 in 21 napravilo medsebojno skladno in analitično dokazno oceno, na kar se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Priča B. B. je dvakrat navedel točen datum postavitve prvih dveh stebričkov, tj. 27. 1. 2021,1 zato je logično, da je sodišče prve stopnje nadaljevanje, da je bilo to v tretjem tednu januarja, štelo kot pomoto in upoštevalo dvakrat navedeni konkretni datum. Glede postavitve tretjega in četrtega stebrička je sodišče pravilno zaključilo, da sta bila postavljena mesec dni kasneje, za kar je tožnica izvedela 9. 3. 2021, in ne, da sta bila postavljena 9. 3. 2021. Navedeno odločitev je oprlo na izpovedbo prič D. D. in E. E. ter na priloženo slikovno gradivo in tako prepričljivo pojasnilo, zakaj v tem delu ni moglo slediti izpovedbi B. B., da so bili vsi stebrički postavljeni do 1. 2. 2021. Ni življenjsko logično, da bi tožnica vložila tožbo zaradi postavitve dveh stebričkov, če bi bili v času vložitve tožbe postavljeni že vsi štirje, ter bi kasneje ob odsotnosti kakršnihkoli novih dogodkov spreminjala tožbo. Dokazna ocena je torej celovita in medsebojno skladna. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje glede pravočasnosti tožbe pristransko sledilo dokazom, ki so bili v korist tožnici, se tako izkažejo za neutemeljene.

9. Pravilna je presoja, da sta prva in druga toženka kot upravnici pasivno legitimirani za konkretno motenjsko pravdo. Sodna praksa glede priznanja pasivne legitimacije upravniku stavbe v motenjskih sporih sicer res ni enotna. Vendar je razmerje odločb, ki zagovarjajo nasprotna si stališča, precej enakovredno in ne v izrazito podporo stališču, da upravnik izvršuje zgolj sklep v korist etažnih lastnikov in zato ni pasivno legitimiran v motenjski pravdi. Takšno stališče, ki je po presoji pritožbenega sodišča preozko in neskladno s splošnimi načeli v sporih o motenju posesti, je zaslediti le v pritožbi citiranih odločbah VSL II Cp 2072/2012 in VSL I Cp 1038/2021. Tako se v pritožbi citirana odločba VSL I Cp 2042/2016 niti ne nanaša na spor o motenju posesti s strani upravnika, odločba VSL II Cp 286/2018 pa ravno nasprotno, kot trdita toženki, temelji na stališču, da ko je očitno, kdo je posest motil, ni ovire, da se tožba vloži proti njemu, ne da bi se tožniki, ki želijo hitro in učinkovito pravno varstvo, ukvarjali z vprašanjem, v čigavo korist je motilec morebiti ukrepal. V navedenem primeru so tožniki tožbo vložili zoper toženko, ki je bila upravnica garažne hiše in je preko svojega zakonitega zastopnika sporne stebričke postavila, sodišče je legitimacijo potrdilo. V posestnem sporu sta postopek in odločba le začasna ukrepa, tema obravnavanja pa je omejena s ciljem pospešenega in poenostavljenega reševanja posestnih sporov. Po oceni pritožbenega sodišča zato v teh pravdah ni primeren restriktivni pristop glede priznavanja pasivne legitimacije.

10. V konkretnem primeru je poseben tudi položaj toženk, ki sta upravnici stavbe. Drugi odstavek 48. člena Stanovanjskega zakonika (SZ-1) določa, da je upravnik večstanovanjske stavbe pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom se uredijo s pogodbo o opravljanju upravniških storitev. Kadar upravnik v okviru opravljanja upravniških storitev sklepa pravne posle s tretjimi osebami glede obratovanja in vzdrževanja večstanovanjske stavbe, etažnim lastnikom odgovarja za izbiro tretje osebe (prvi odstavek 57. člena SZ-1). Končno 62. člen SZ-1 določa, da se za pogodbo o opravljanju upravniških storitev uporabljajo pravila obligacijskega prava o pogodbi o naročilu (mandat), če SZ-1 ne določa drugače. Narava razmerja med etažnimi lastniki in upravnikom je torej podobna mandatni pogodbi.

11. V mandatnem razmerju mora prevzemnik naročila (torej upravnik) izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. Če je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila (prvi in drugi odstavek 768. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Upravnik mora torej pri izvrševanju sklepov etažnih lastnikov ravnati skrbno, kot dober gospodarstvenik. Dolžna skrbnost upravniku naroča, da sklepu etažnih lastnikov ne sme le golo slediti z izvršitvijo brez vsakršne lastne presoje koristnosti ali dopustnosti sklepa, ampak mora etažne lastnike (naročitelja) opozoriti na morebitne škodljive posledice.

12. Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je prevzemnik dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni stvari (tretji odstavek 768. člena OZ). Vloga upravnika pri izvrševanju sklepov etažnih lastnikov torej ni povsem pasivna v smislu golega izvrševanja volje etažnih lastnikov, ampak mora kot skrben gospodar etažne lastnike opozoriti na morebitne škodljive posledice in v primeru odsotnosti natančnih navodil upoštevati interese etažnih lastnikov in ravnati z najvišjo stopnjo skrbnosti, kot v lastnih zadevah, saj gre za odplačno pogodbo.

13. Sodišče prve stopnje je izpostavilo pomembne okoliščine, ki pritrjuje stališču, da je bila v konkretnem primeru vloga toženk aktivna do takšne mere, da jo je moč obravnavati kot pomočnici pri motenju posesti oziroma motilki dejanj. Sklep etažnih lastnikov je vseboval zgolj napotek, da se postavi zapornica, stebričkov ni omenjal. Natančna lokacija zapornice ni bila določena, niti preostali ukrepi, da se prepreči dostop tretjim osebam na parkirišča etažnih lastnikov. Čeprav sta toženki pri postavitvi stebričkov in zapornice ravnali v imenu in za korist etažnih lastnikov, sta bili neposredni naročiteljici postavitve stebričkov in zapornice, vidno sta sodelovali z navodili izvajalcu in glede stebričkov ravnali tudi samovoljno, brez ustreznega sklepa etažnih lastnikov. Ob takšni aktivni vlogi prve in druge toženke je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta pasivno legitimirani v konkretnem sporu.

14. Ker gre za spor o motenju posesti, kjer se odloča s ciljem pospešenega in poenostavljenega reševanja sporov, po presoji pritožbenega sodišča za zagotovitev učinkovitega in hitrega sodnega varstva ni odločilno zgolj, v čigavo korist je bilo dejanje storjeno. Če je očitno, kdo je posest motil, se lahko motenjska tožba vloži tudi zoper motilca, ki dejanje stori v korist tretje osebe. Nepotrebno je bilo ugotavljanje sodišča prve stopnje, ali so bili sklepi sprejeti z zadostno večino in v zakonitem roku. Bistveno je, da sklep postavitve stebričkov ni omenjal in je že iz ostalih okoliščin razvidna aktivna vloga toženk ter glede na vsebino sklepa samovoljno ravnanje.

15. Pravilna je dokazna ocena, da je tožnica imela posest na sporni poti najmanj od pomladi 2019. Priča D. D. je izpovedal o govoricah, da so sosedje začeli voziti čez njihovo parcelo, parkirišče. Izpovedal je še, da so že leta 2014 stanovalci nameravali označiti parkirna mesta zaradi parkiranja tretjih oseb, tudi s strani tožnice. Slednje jasno izkazuje, da je tožnica imela posest na sporni poti ter so etažni lastniki takšno izvrševanje posesti opazili in se ga zavedali ter takšnega zaključka izpovedba hišnika ne omaje. Tudi pogodba o stvarni služnosti je eden izmed indicev, ki potrjuje posest tožnice.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sta toženki s postavitvijo zapornice in stebričkov za etažne lastnike delovali v sklopu dovoljene samopomoči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica posest izvajala najmanj od pomladi 2019, zato postavitev ovir slabi dve leti kasneje ne more predstavljati takojšne dovoljene samopomoči. Četudi je bila vmes pandemija in razglašene izredne razmere, je preteklo že 1 leto, odkar bi se etažni lastniki lahko odzvali na domnevno motenje posesti.

17. Glede začetka motilnega dejanja je sodišča prve stopnje podrobno in prepričljivo pojasnilo, da je bila posest motena že s postavitvijo prvih dveh stebričkov. V pritožbi izpostavljene izpovedi prič vsekakor ni razumeti v smislu, da prva dva stebrička nista motila dotedanjega načina izvrševanja posesti, saj sta priči jasno hkrati izpovedali, da se že pri postavitvi prvih dveh stebričkov ni dalo priti mimo s tovornimi vozili in kamperji, oziroma, da se je po postavitvi stranskih stebričkov še vedno dalo priti mimo tako, da si se izognil stebričkoma. Že dodatna ovira na poti, zaradi katere je potrebno spremeniti dotedanji način vožnje, tako da je potrebno zapeljati deloma s poti na robnik, sama po sebi predstavlja spremembo dotedanjega načina izvrševanja posesti in motenje posesti.

18. V sklopu ugotavljanja ekonomskega interesa se presoja, ali tožnik v tožbi v zvezi z motilnim ravnanjem zatrjuje takšno neznatno spremembo dejanskega stanja, ki nima nobenega praktičnega pomena in predstavlja le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zaradi motenja posesti morala poiskati drugo, daljšo pot, ki je včasih zaradi zastojev tudi veliko bolj zamudna, česar pritožbi ne izpodbijata. Očitno je, da ima zaradi daljše poti tožnica ekonomski interes za posestno varstvo in ne gre zgolj za zlorabo pravice. Ali je tožnica v vmesnem času zavarovala vhod in postavila ograjo na njeni nepremičnini, za konkretno motenjsko pravdo ni relevantno. Bistveno je, da iz ugotovljenih okoliščin ne izhaja, da bi z vloženo tožbo zgolj zlorabljala pravice. Pritožbene navedbe o viciozni posesti pa ostajajo zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja.

19. Tožnica je s tožbenih zahtevkom jasno in določno zahtevala, da se odstrani vse štiri stebričke in zapornica na sporni poti. Odločitev sodišča prve stopnje v izreku sklepa je zato pravilna in skladna s postavljenim tožbenim zahtevkom. Sodišče nima pristojnosti in ne sme odločati mimo tožbenega zahtevka, za kar se zavzema pritožba. Iz celotne obrazložitve odločbe pa je smiselno jasno razbrati, da je odstranitev stebričkov in zapornice, tj. ovir, ki so povzročile motenje posesti, primerna in potrebna za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja.

20. Utemeljena je tudi stroškovna odločitev. Tožnica ni uspela le s predlogom za izdajo začasne odredbe, glede katere posebni stroški v zvezi z dokaznim postopkom niso nastali. Prav tako glede na celotni tožbeni zahtevek in izvedeni dokazni postopek predstavljajo sorazmeren majhen del zahtevka in ne polovični del, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

21. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

22. Toženki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa sta v skladu s prvim odstavkom 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžni povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo (375 točk, povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV).

1 Str. 3 in 5 zvočnega prepisa glavne obravnave z dne 5. 1. 2022.