Jedro

Bistveno je, da so na tožnika že v letu 1993, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da so jima zagotavljala pravno varstvo tudi v tej pravdi (ob tem, da je toženka pridobila hipoteko na podlagi sklepa o izvršbi, ne pa na pravnoposlovni podlagi).

Tožnika sta v pravdi izkazovala obstoj lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo (med pravdo sta tudi dosegla vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi). Zato izvršba na sporno nepremičnino v zadevi ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „II. Pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da je nedopustna izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Litiji In 64/2011 glede nepremičnine parc. št. 975/3 k. o. X (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma pravdne stroške v znesku 1.004,54 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožnika nista pridobila lastninske pravice na predmetni nepremičnini s priposestvovanjem. V pritožbi podrobno pojasnjuje to stališče. Poleg tega se pritožuje tudi zoper stroškovni del odločitve, pri čemer trdi, da bi moralo sodišče odločiti v skladu z načelom krivde (156. člen ZPP). Toženka ni dala povoda za tožbo, za nastalo situacijo pa sta odgovorna tožnika.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev prvega sodišča je pravilna iz drugih materialnopravnih razlogov. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in dokaznih listih izhaja: - da sta tožnika kot kupca sklenila s prodajalcem S. J. kupoprodajno pogodbo z dne 20. 11. 1993, na podlagi katere sta kupila sporno nepremičnino, prodajalec pa je v pogodbi podal tudi izjavo (zemljiškoknjižno dovolilo) o vknjižbi lastninske pravice na oba tožnika, za vsakega do ½ (II. točka pogodbe), ki je bila overjena 1. 12. 1993; - da navedena pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena vse do 14. 8. 2013, ko je zemljiškoknjižno sodišče na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila SV 238/13 z dne 19. 3. 2013, ki ga je izstavil prodajalčev pravni naslednik B. J., ter navedene kupoprodajne pogodbe dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist tožnikov, za vsakega do ½; - da sta tožnika vknjižena kot lastnika sporne nepremičnine od 1. 8. 2013 (5. člen ZZK-1); - da je toženka pridobila hipoteko na sporni nepremičnini na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Litiji In 64/2011 v zemljiški knjigi.

6. Tožnika sta torej razpolagala z veljavno sklenjenim pravnim poslom, ki je predstavljal pravni naslov za vpis v zemljiško knjigo že v letu 1993 (primerjaj drugi odstavek 267. člena SPZ). Okoliščina, da je prodajalec umrl pred vložitvijo zemljiškoknjižnega predloga tožnikov in je sporno nepremičnino nato na podlagi sklepa o dedovanju pridobil prodajalčev pravni naslednik B. J., ki je tožnikoma na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1993 izstavil (novo) zemljiškoknjižno dovolilo dne 19. 3. 2013, nima nobenega pomena, čeprav je toženka pred izstavitvijo tega zemljiškoknjižnega dovolila pridobila hipoteko. Bistveno je, da so na tožnika že v letu 1993, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da so jima zagotavljala pravno varstvo tudi v tej pravdi (ob tem, da je toženka pridobila hipoteko na podlagi sklepa o izvršbi, ne pa na pravnoposlovni podlagi). Tožnika sta v pravdi izkazovala obstoj lastninske pravice v pričakovanju in s tem pravice, ki preprečuje izvršbo (med pravdo sta tudi dosegla vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi). Zato izvršba na sporno nepremičnino v zadevi In 64/2011 ni dopustna (primerjaj II Ips 475/2008).

7. Toženka utemeljeno izpodbija stroškovni del odločitve. Iz ugotovitev prvega sodišča in dokaznih listin izhaja, da je podana situacija, ki jo ureja določba 160. člena ZPP. Ta narekuje odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

8. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo v stroškovnem delu spremenilo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 358. člen ZPP).

9. Toženka je s pritožbo uspela le glede stroškovne odločitve, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa velja tudi za tožnika, ki z odgovorom na pritožbo nista prispevala k rešitvi zadeve (tretji odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).