Jedro

Ocena delodajalca, da delavec v času poskusnega dela ni izpolnil pričakovanj, mora biti takšna, da omogoča njen preizkus. Za oceno poskusnega dela je bistveno le, da je ocena obrazložena in da je iz nje razvidno, kako je bilo delo v poskusni dobi ocenjeno. Pri oceni uspešnosti poskusnega dela je potrebno upoštevati utemeljena pričakovanja delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka, 2. odstavek sklepa z dne 3. 6. 2015 ter sklep z dne 30. 6. 2015 razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem pa se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (III. in IV. točka izreka).

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2014 ter da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi, ni prenehalo dne 10. 12. 2014 in še vedno traja (I. točka izreka); odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ga od 11. 12. 2014 dalje prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter mu za ves čas, ko tožnik ni delal oziroma do 23. 9. 2015 obračunati izpadle plače v bruto mesečnih zneskih 1.418,17 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu, za plačo preteklega meseca, do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014, od bruto zneska 69,95 EUR obračunati akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za mesec oktober 2014, od bruto zneska 171,92 EUR, obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 dalje do plačila; iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za mesec november 2014 obračunati od bruto zneska 443,42 EUR prispevke in davke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 dalje do plačila; iz naslova plače za čas od 1. 12. 2014 do 10. 12. 2014 tožniku plačati neto plačo v višini 360,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2015 dalje ter od bruto zneska obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, vse v 8 dneh pod izvršbo, višji zahtevek iz naslova plače za december 2014 pa zavrnilo (IV. točka izreka). Sklenilo je, da se umik tožbe v delu plačila regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 131,55 EUR bruto (110,50 EUR neto) vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 1.203,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka pod izvršbo (2. točka izreka). S sklepom Pd 283/2014 z dne 30. 6. 2015 pa je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu tožnika za izdajo dopolnilnega sklepa, tako da je sklep o stroških postopka z dne 3. 6. 2015 dopolnilo in tožeči stranki dodatno naložilo še plačilo stroškov postopka za prihod na obe obravnavi, v višini 290,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in sklepa sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišč predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sklepa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju pritožbe je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Namreč, če delodajalec ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je spregledalo trditve in navedbe tožene stranke, da je bilo poskusno delo tožnika določeno v 2. členu pogodbe o zaposlitvi in da ta člen določa, kaj se pri oceni poskusnega dela upošteva, strokovnost, natančnost in vestnost ter odnos do sodelavcev. To so bila pričakovanja delodajalca in sodna praksa je zavzela stališče, da je potrebno pri ocenjevanju uspešnosti poskusnega dela upoštevati tudi utemeljena pričakovanja delodajalca. Delodajalec je tožnika v času poskusnega dela ocenjeval, kar je tudi dokazal tekom dokaznega postopka. Direktor tožene stranke je na glavni obravnavi dne 6. 5. 2015 izpovedal, da tožnik ni bil dovolj strokoven, kar je ugotovil, ko je tožniku naložil, da opravi osnovna ključavničarska dela (vrtanje tehnoloških lukenj) in pri tem ugotovil, da tožnik ne zna brati načrtov, kar je potrdila tudi priča A.A.. Glede na navedeno je ocena strokovnosti in natančnosti iz ocenjevalnega lista poskusnega dela pravilna in utemeljena. Tožena stranka je ob upoštevanju določbe ZDR-1 glede poskusnega dela v celoti sledila dotedanji sodni praksi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (Pdp 748/2013 z dne 18. 7. 2013, Pdp 1077/2014 z dne 16. 10. 2014), zato se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na sodno prakso glede ocene poskusnega dela. Poskusno delo je bilo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi tožnika, tako da so bili v pogodbi o zaposlitvi določeni elementi spremljanja poskusnega dela in tožena stranka je te elemente tekom poskusnega dela tudi spremljala. Tožnik je bil v času poskusnega dela ocenjevan s strani direktorja, saj sta to izpovedali tudi priči A.A. in B.B.. V oceni poskusnega dela je navedeno, da ima tožnik težave z osnovnimi postopki dela, da osnovnih delovnih operacij ne obvlada in ne upošteva tehnoloških izjav. Do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je direktor dejansko nadzoroval potek tožnikovega poskusnega dela kot tudi, da je neuspešno poskusno delo tožnika izkazano. V kolikor bi sodišče upoštevalo sodno prakso, nastalo do decembra 2014, bi vsekakor moralo tožbeni zahtevek tožnika zavrniti. Tožena stranka se tudi ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da v kolikor je dogovor o sklenitvi plače za delavca ugodnejši, le-ta nadomesti dogovorjeno plačo v pogodbi o zaposlitvi. Pri tem se sodišče ne opredeli do vseh elementov tega dogovora, in predvsem, kaj znesek 5,00 EUR predstavlja. Plačilo 5,00 EUR na uro je dogovorjeno za mesece, ko se posluje dobro, zato lahko tožnik izterja samo in zgolj osnovno plačo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost (2. odstavek 126. člena ZDR) in zato je ustni dogovor o višini osnovne plače sprejemljiv samo v primeru, če sta bili o tem soglasni obe stranki, kot je to že odločilo VDSS s sklepom Pdp 627/2014. Kot sta izpovedala direktor in priča A.A., je bilo plačilo 5,00 EUR na uro dogovorjeno za primere, ko firma posluje dobro. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo nezakonitost odpoved pogodbe o zaposlitvi in se pravilno sklicevalo na sodno prakso v zvezi z oceno poskusnega dela. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni dokazno opredelilo do vseh elementov dogovora o plači in da je brez dokazne ocene zaključilo, da med strankama ni sporno, da je bil usten dogovor o plači 5,00 EUR neto na uro, zaradi česar je bila kakršnakoli dokazna ocena s tem v zvezi brezpredmetna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in sklep o stroških postopka (tožena stranka ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela izpodbijane sodbe) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Z navedbo, da je podano nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela in samo odpovedjo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku dana zaradi negativne ocene poskusnega dela ter vsebino te odpovedi ni nobenega nasprotja. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas enega leta za polni delovni čas, za opravljanje dela ključavničarja in da je bila dogovorjena osnovna plača v višini 783,66 EUR. V 2. členu pogodbe je bilo dogovorjeno poskusno delo v trajanju treh mesecev in da bo uspešnost poskusnega dela nadzoroval neposredno nadrejeni delavec, ki bo o tem izdelal pisno poročilo. Pravna podlaga za pogodbeno ureditev poskusnega dela je bila v 2. odstavku 9. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo (Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami).

8. Tožena stranka je dne 2. 12. 2014 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z obrazložitvijo, da je po dveh mesecih ugotovila, da tožnik kljub zahtevam delodajalca dela ni opravljal dela v pričakovani kvaliteti in količini. Tožena stranka je predložila ocene tožnikovega dela z dne 15. 10. 2014, 7. 11. 2014 in 26. 11. 2014, v katerih je zapisala, da ima tožnik neustrezno poklicno znanje, da je površen, nezainteresiran in nesamoiniciativen. Direktor tožene stranke C.C., zaslišan kot stranka, je izpovedal, da tožnik ni znal brati načrtov, da na podlagi načrtov ni vedel, kaj mora narediti, kako se vključiti v delovni proces in da se tudi ni bil pripravljen učiti. Tožena stranka je tekom postopka še trdila, da je zaradi tožnikovega neznanja in nesodelovanja v delovnem procesu prihajalo do zastojev v timskem delu, za kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nobena priča navedenega ni potrdila. Sodišče prve stopnje je sicer verjelo direktorju, da s tožnikovim delom ni bil zadovoljen in da je večkrat grajal tožnikovo delo (zapisi z dne 15. 10. 2014, 7. 11. 2014 in 27. 11. 2014), vendar pa je zaključilo, da tožena stranka ni ravnala v skladu z 2. odstavkom 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obrazložila dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju sodišča je bila tožena stranka dolžna dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine, to je tožnikova ravnanja oziroma opustitve, iz katerih bi bilo razvidno, kaj je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Navedeno stališče sodišča prve stopnje pa je materialnopravno zmotno. Pritožbeno sodišče poudarja, da je namen poskusnega dela preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ali ustreza pričakovanju delodajalca. Institut poskusnega dela tako pomeni varovalko, ki naj bi preprečevala zaposlitev kandidata, ki ni primeren za delo na določenem delovnem mestu, po drugi strani pa tudi delavcu omogoča, da se seznani z delom in ugotovi ali mu to delo ustreza. Ocena delodajalca, da delavec v času poskusnega dela ni izpolnil pričakovanj, mora biti takšna, da omogoča njen preizkus. Zaradi navedenega je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitev tožene stranke v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2014, ko je navedla, „da tožnik kljub ustnim zahtevam delodajalca dela ne opravlja v pričakovani kvaliteti in količini“ ni dovolj konkretizirana. Tudi glede predloženih tabel z ocenami z dne 15. 10. 2014, 7. 11. 2014 in 26. 11. 2014 je sodišče zaključilo, da so zelo splošne (nezadovoljivo poklicno znanje, površnost, nezainteresiranost, nesamoiniciativnost). Direktor tožene stranke, zaslišan kot stranka v sodnem postopku, je potrdil navedbe tožene stranke, da tožnik ni znal brati načrtov, da na podlagi načrtov ni vedel, kaj mora narediti in kako se vključiti v delovni proces, ter da se tožnik tudi ni bil pripravljen učiti, kar pa pomeni, da je tožena stranka dokazala konkretne razloge, na podlagi katerih je ocenila, da tožnik ne ustreza pričakovanjem tožene stranke.

10. Zakonske določbe o poskusnem delu ne vsebujejo nobenih postopkovnih določb in ne določajo, da je potrebno oceno poskusnega dela izdati v posebni obliki z vnaprej določenimi sestavinami. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da je za oceno poskusnega dela bistveno le, da je ocena obrazložena in da je iz nje razvidno, kako je bilo delo v poskusni dobi ocenjeno. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je pri oceni uspešnosti poskusnega dela potrebno upoštevati utemeljena pričakovanja delodajalca. Stranki sta v drugem členu pogodbe o zaposlitvi zapisali, da se pri oceni poskusnega dela upošteva strokovnost, natančnost, vestnost, odnos do sodelavcev ter prilagodljivost opravljanju timskega dela. Tožena stranka je tožnika v času poskusnega dela ocenjevala, kar izhaja tako iz izpovedi direktorja, zaslišanega na glavni obravnavi dne 6. 5. 2015, kot iz listin (priloga B5), ko je nadrejen delavec tožnika dne 15. 10. 2014 ocenil, da tožnik nima ustreznega znanja, da ne obvlada delovnih operacij ter ne upošteva tehnoloških zahtev. Dne 7. 11. 2014 je nadrejeni delavec v oceni zapisal, da ima tožnik osnovna znanja nezadovoljiva, da je zelo površen, da ni samoiniciativen ter delo opravi samo po naročilu, da je zelo konflikten, kar vpliva tudi na timsko delo. Podobna pa je ocena dela tožnika z dne 25. 11. 2014. 11. Glede na pisne ocene pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je glede na navedene zapise z dne 15. 10. 2014, 7. 11. 2014 in 26. 11. 2014 nepravilno zaključilo, da so ti zapisi zelo splošni in jih zato ni mogoče upoštevati kot oceno tožnikovega dela. Na podlagi izpovedi prič B.B. in A.A. ni mogoče zaključiti, da so pisne ocene tožnikovega dela z dne 15. 10. 2014, 7. 11. 2014 in 26. 11. 2014 nepravilne, saj sta priči izpovedali, da je tožnika ocenjeval direktor. B.B. je izpovedal, da je varilec, zato kvalitete in količine dela ključavničarja ni mogel ocenjevati, prav tako pa je A.A. izpovedal, da čeprav je bil ključavničar in je delal s tožnikom, se ni čutil pristojnega za ocenjevanje tožnikovega dela. Oba sta sicer izpovedala, da sta slišala, da tožnikovo delo ni bilo dobro, da je celo za lažje delo potreboval veliko časa, vendar pa na njuno delo navedeno ni vplivalo. Na podlagi navedenih izpovedi prič je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni dokazala neuspešno opravljenega poskusnega dela. Ugotovitve tožene stranke v pisni oceni (priloga B5), da tožnik kljub navodilom, priporočilom in opozorilom nadrejenih delavcev in sodelavcev ni izboljšal oziroma odpravil napak in ni pokazal ustreznih sposobnosti in znanj za delo na delovnem mestu ključavničar, kažejo na to, da tožnik ni izpolnil pričakovanj, ki jih je imela tožena stranka. Navedeni razlogi in prav tako razlogi, ki so jih potrdile zaslišane priče B.B. in A.A., so prav gotovo lahko razlog za negativno oceno uspešnosti opravljenega poskusnega dela in zato tudi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi četrtega odstavka 125. člena ZDR-1. Poskusno delo predstavlja poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če hoče nadaljevati delovno razmerje pri delodajalcu.

12. Neutemeljena pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da ZDR (sedaj ZDR-1) v drugem odstavku 126. člena določa, da je plača sestavljena iz osnove plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov in da bi bil tožnik upravičen do plače 5,00 EUR neto na uro le, če bi bila ta plača dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s tožnikom sklenila ustni dogovor za plačilo 5,00 EUR neto na uro, ne glede na to ali gre za redne ure ali za nadure in je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tak dogovor sam po sebi ni v nasprotju z zakonom, če je za tožnika ugodnejši. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe. Sestavni del plače je dejansko tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je tako dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi, vendar v konkretnem primeru tožena stranka navedenega ni dokazala, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe ter odločitev o pravdnih stroških razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj v zvezi s tem delom sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločilo je, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka (člen 165/4 ZPP).