Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači med 90 % in 85 % osnovne plače za določeno delovno mesto ni utemeljen, saj je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala plačo po količniku za izračun osnovne plače, določenem v odločbi tožene stranke, zoper katero se ni pritožila. Ker je odločba s tem postala dokončna in pravnomočna, je sodišče nanjo vezano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za čas od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2007 v bruto znesku 4.028,20 EUR, odvesti ustrezne davke in prispevke in izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in njihove zapadlosti razvidne iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v znesku 328,18 EUR v 15-ih dneh, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu ZPP v zvezi z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo pravdne stroške tožeče stranke ter da dopusti v predmetni zadevi revizijo, v kolikor bo potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke z utemeljitvijo, da 5. a člen Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ) določa plače posebne kategorije delavcev, ki jim je 146. člen Zakona o financiranje vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) zagotovil kontinuiteto delovnega razmerja, medtem ko 14. člen ZPDJVZ ureja plače druge kategorije delavcev, in sicer tistih, ki nimajo ustrezne izobrazbe in jim ni zagotovljena zaposlitev za določen čas, niti jim ni omogočeno napredovanje v plačilne razrede in nazive. Zato naj bi bilo za obračun plače tožeče stranke, tudi po letu 1996, pravilno uporabljati 5. a člen navedenega zakona in ne 14. člen, kot to v tožbi zatrjuje tožeča stranka. Po mnenju tožeče stranke navedeno nikakor ne drži. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, ki določbi 5. a in 14. člena ZPDJVZ ne upošteva tako, kot sta v zakonu tudi zapisani, kot splošni in abstraktni pravni normi, ki v predpostavki dispozicije opredeljujeta dejanske okoliščine, v katerih morajo naslovljenci ravnati v skladu z dispozicijo (pri obračunu plače uporabiti ustrezno visok odbitek, bodisi 10 % bodisi 15 %), ko te okoliščine dejansko nastopijo. Navaja, da sta od uveljavitve ZOFVI dalje, torej od 15. 3. 1996, v sistemu vzgoje in izobraževanja kot „neustrezni“ zaposleni dve skupini delavcev, ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe, in sicer zaposleni za določen čas po 6. odstavku 109. člena ZOFVI ter zaposleni za nedoločen čas po 1. odstavku 146. člena ZOFVI in ni nobenega razloga, da se obema skupinama ne bi obračunavale plače po določbi 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Od 15. 3. 1996 strokovnim delavcem, zaposlenim po 1. odstavku 146. člena ZOFVI, ni v skladu z zakonom obračunavanje plač po 1. odstavku 5. a člena ZPDJVZ, ker niso več razporejeni na delovno mesto, za katerega je predpisana višja ali visoka izobrazba, temveč so razporejeni na delovna mesta, za katera je predpisana izključno visoka izobrazba in ker je 5. a člen ZPDJVZ tudi pred uveljavitvijo ZOFVI za te zaposlene veljal pogojno, in sicer če je bil ta način obračunavanja plače za njih ugodnejši od kakšnega drugega. Tožeča stranka svoj zahtevek uveljavlja iz razloga, ker ji plača ni bila določena in izplačana skladno z zakonskimi določbami, ki veljajo zanjo in za druge zaposlene z enakimi dejanskimi okoliščinami, o čemer je nenazadnje že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 332/2007. K predlogu za dopustitev revizije navaja, da sodišče v predmetni zadevi dopusti revizijo glede na 5. točko 1. odstavka 31. člena ZDSS-1, v kolikor bo pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj gre za pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna enotna uporaba prava. Vrhovno sodišče je po temelju v popolnoma enakem zahtevku že odločalo v zadevi opr. št. VIII Ips 332/2007 in bi drugačna odločitev nižjih sodišč, o kateri se ne bi izreklo tudi vrhovno sodišče pomenila neenotno uporabo prava. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje zmotno obravnavalo tožbeni zahtevek kot denarno terjatev iz delovnega razmerja, katero lahko delavec uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem po določbi 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002).

Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtožuje razlike med plačami, izplačanimi, na podlagi pravnomočnih odločb, izdanih na podlagi 5. a člena Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno – izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ – Ur. l. RS, št. 16/92, 42/93) ter tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 42/94 in naslednji) in plačami, ki naj bi ji pripadale na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Navajala je, da je tako prejemala 85 % osnovne plače, določene za delovno mesto, na katerem je delala, namesto pravilno 90 %. Menila je, da je bila mesečno prikrajšana za 5 % in to razliko vtožuje v tem individualnem delovnem sporu.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki že pred uveljavitvijo Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/96), da je diplomirala na Pedagoški fakulteti Univerze v ... in dobila naziv predmetna učiteljica ter opravila strokovni izpit za učitelja predmetnega pouka. Tako je tožnica izpolnjevala pogoje za zasedbo delovnega mesta učitelja na podlagi določbe 146. člena ZOFVI.

Med strankama ni sporno, da je tožnica v spornem obdobju, to je od 1. 1. 2003 od 31. 12. 2007 prejela izplačane plače v višini koeficientov, določenih v odločbah o določitvi osnovne plače, ki so postale dokončne in veljale v spornem obdobju. Iz odločb, ki se nahajajo v prilogah A in B spisa, izhaja, da so vse odločbe vsebovale pravni pouk in da so imele v preambuli določeno, da so izdane na podlagi Zakona o razmerju plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti in kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. V pravnem pouku je bilo določeno, da delavka lahko zoper odločbe ugovarja v 15-ih dneh od njihove vročitve pri svetu zavoda. V času izdaje prve odločbe z dne 1. 9. 1998, je bilo varstvo pravic urejeno še s staro delovnopravno zakonodajo, in sicer Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), in sicer je bilo v 80. členu določeno, da ima delavec pravico do ugovora zoper sklepe pred pristojnim organom pri delodajalcu. Ugovor je lahko vložil v 15-ih dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma, ko je izvedel za kršitev pravice. V 83. členu istega zakona je bilo določeno, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko je šlo za pravico do denarne terjatve. S 1. 1. 2003 je stopil v veljavo nov Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je v 204. členu uredil uveljavljanje pravice pri delodajalcu in sodno varstvo. Po določbi 1. odstavka 204. člena ZDR ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v osmih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na ta rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D – Ur. l. RS, št. 79/2003), to je od 13. 8. 2003, pa imajo delavci v vzgoji in izobraževanju pravico vložiti pritožbo na svet javnega vrtca oziroma šole v primeru, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovno razmerje, zahtevajo sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev tožbe je osem dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo. Svet javnega vrtca oziroma šole mora o pritožbi delavca odločiti v 30-ih dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oziroma šole oziroma le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na določbe 2., 3. in 4. odstavka tega člena, lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, kot je to določeno v 1. členu ZOFVI-D, oziroma spremenjenem 48. členu ZOFVI. Glede na navedene zakonske določbe bi tako morala tožeča stranka zoper odločbe tožene stranke, s katerimi so ji bili v spornem obdobju določeni koeficienti za določitev osnovne plače, vložiti ugovor na svet zavoda in šele potem, v kolikor ugovoru ne bi bilo ugodeno, bi imela pravico do vložitve tožbe na sodišče v okviru prej navedenih rokov. Seveda bi morala zahtevati spremembo odločb v delu, ki so določale osnovni koeficient, pri določitvi katerega je bila uporabljena določba 5. a člena ZPDJVZ in določbe kolektivne pogodbe dejavnosti. Šele na podlagi spremembe odločbe, bi lahko uveljavljala drugačno višino izplačila plače. V odločbi o določitvi osnovne plače je bil določen skupni koeficient, ki je predstavljal seštevek posameznih koeficientov, pri čemer je bil osnovni koeficient določen na podlagi upoštevanja določb 5. a člena ZPDJVZ in tarifnega dela novelirane kolektivne pogodbe dejavnosti, ostali koeficienti pa so bili določeni glede na dejansko opravljanje dela in nekateri od njih so določeni v fiksnem količniku, nekateri pa v odstotkih od količnika, tako da uporaba določbe 5. a člena ZPDJVZ ni vplivala na skupni koeficient v enakem odstotku kot na osnovni koeficient. Tako se tudi pokaže, da stališče sodišča, da gre za čisti denarni zahtevek, ni utemeljeno, saj plača ni bila izplačevana in tudi ni mogla biti izplačevana direktno na podlagi zakona, temveč na podlagi odločbe, ki je upoštevala poleg osnovnega koeficienta tudi ostale elemente plače, določene v zakonu in kolektivni pogodbi. Zato je sodišče pri svoji odločitvi vezano na dokončne sklepe delodajalca.

Ker je iz izvedenega dokaznega postopka razvidno, da je tožnica ves čas spornega obdobja prejemala plače, izračunane na podlagi koeficientov, določenih v odločbah o določitvi osnovne plače, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, vendar iz drugih razlogov. Tožnica je namreč prejela izplačano vse, kar ji je pripadalo na podlagi dokončnih odločb o določitvi osnovne plače, upoštevaje osnovni koeficient in vse dodatke, tako da je bila plača izračunana na podlagi skupnega koeficienta. Tako je tožnica dobila izplačano plačo, pravilno obračunano na podlagi dokončnih določb o določitvi plače. Mimo dokončnih sklepov pa ne more uspešno za čas njihove veljavnosti, ne da bi jih izpodbijala, zahtevati izplačila na drugi pravni podlagi.

Na ostale pritožbene navedbe, na vprašanje, ali je pravilno v primeru tožnice uporabiti določbe 5. a člena ali 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ, pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno. Sodišče ne more presojati odločitev delodajalca po vsebini glede na to, da so sklepi o določitvi plače dokončni in pravnomočni.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP).

V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od primerov iz 1. do 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), v katerih je revizija dovoljena že na podlagi samega zakona, zato je moralo pritožbeno sodišče odločiti o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V tej zadevi gre po oceni pritožbenega sodišča za pomembno pravno vprašanje, saj je potrebno upoštevati, da je v tem individualnem delovnem sporu izveden vzorčni postopek na podlagi 40. člena ZDSS-1 in da je poleg zadev, v katerih je postopek prekinjen zaradi vzorčnega vodenja te zadeve, vloženih še veliko število istovrstnih tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago pred vsemi delovnimi sodišči prve stopnje. Poleg navedenega pa je potrebno tudi upoštevati, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se je opiral na isto pravno podlago kot tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu, že izdalo sodbo, v kateri je potrdilo odločitev nižjih sodišč, ki so tožbenemu zahtevku ugodila. Gre za zadevo opr. št. VIII Ips 332/2007 z dne 14. 12. 2007, v kateri pa tožena stranka ni izpostavila, da so bile plače izplačane na podlagi dokončnih sklepov o določitvi plače. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizijo dopusti.