Jedro

Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv.

Izrek

1. Zahtevi obsojenega F.S. in zagovornice obsojene H.S., odvetnice T.M., za varstvo zakonitosti se zavrneta.

2. Zahteva zagovornice obsojene H.S., odvetnice J.M., za varstvo zakonitosti se zavrže. Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravdnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani sta bila F.S. in H.S. spoznana za kriva vsak dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena KZ. Obsojenemu F.S. je bila za vsako kaznivo dejanje določena kazen po 6 mesecev zapora. Preklicana je bila pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani (z dne 17.2.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.12.2005), v kateri mu je bila za dve enaki kaznivi dejanji določena kazen po 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let, nato pa je bila izrečena enotna kazen 1 leto in 4 mesece zapora. Obsojeni H.S. je bila izrečena pogojna obsodba ter za vsako kaznivo dejanje določena kazen po 5 mesecev zapora. Pogojna obsodba iz že navedene pravnomočne sodbe, s katero je bil spoznan za krivega tudi obsojenec, in v kateri je bila obsojenki določena enotna kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo 2 let, ni bila preklicana, nato pa je bila obsojenki izrečena enotna kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo 5 let. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: obsojeni F.S., brez navedbe zakonskih razlogov (prvi odstavek 420. člena ZKP) in brez predloga; zagovornica obsojene H.S., odvetnica T.M. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zagovornica iste obsojenke, odvetnica J.M., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter napačne uporabe kazenskega zakona. Obe zagovornici predlagata, naj Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe, zagovornica J.M. pa predlaga tudi razveljavitev izpodbijane sodbe.

Na zahtevi za varstvo zakonitosti, navedeni pod 1. točko izreka te odločbe, je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. in predlagal, naj ju Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeni. V odgovoru na zahtevo zagovornice obsojene H.S., odvetnice J.M., pa je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P. in predlagal zavrženje zahteve, ker je bila vložena prepozno.

Odgovori vrhovnih državnih tožilcev so bili vročeni obsojencema in zagovornikoma. Odvetnica J.M. v zvezi s stališčem vrhovnega državnega tožilca, da je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila prepozno, navaja, da ji je bila odločba vročena šele 5.6.2007 in da je morala pridobiti še potrebne listine, opraviti sestanek s stranko in pripraviti zahtevo. Opozorila je tudi, da je zahtevo za varstvo zakonitosti pred tem vložila tudi prejšnja obsojenkina zagovornica odvetnica T.M., in kolikor je to zahtevo šteti kot nepopolno vlogo, je njeno vlogo šteti kot dopolnitev nepopolne vloge, zato gre v vsakem primeru za pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

K 1. točki Zahtevi obsojenega F.S. in zagovornice H.S., odvetnice T.M., nista utemeljeni.

a) S predložitvenim poročilom z dne 7.4.2007 je bila Vrhovnemu sodišču predložena v obravnavo laična vloga obsojenega F.S. z dne 11.4.2007 kot zahteva za varstvo zakonitosti. Obsojenec pisanje naslavlja kot zahtevo za obnovo kazenskega postopka, v kateri navaja, da jo sestavlja sam, ker ga "odvetniki nočejo zastopati". Vloga, ki je zelo obsežna, je v vsebinskem in oblikovnem pogledu težko razumljiva in nesistematično obrazložena. Iz vloge je mogoče povzeti, da obsojenec v njej opozarja na domnevne nepravilnosti (kršitve človekovih pravic in svoboščin, zlasti otrokovih pravic) v zvezi z "nasilno izselitvijo iz lastnega doma", kar naj bi se odražalo v hudih zdravstvenih posledicah pri članih njegove družine, zlasti otrok A. in K. Izvor vseh njegovih težav vidi v nedopustnem ravnanju države in njenih organov. V zvezi s konkretnim kazenskim postopkom in pravnomočno sodbo ne uveljavlja nobene konkretne kršitve zakona in tudi ne navaja okoliščin, ki bi pomenile takšne kršitve. Zgolj posredno izraža nestrinjanje z obsodbo za konkretno kaznivo dejanje.

Po navedenem je treba ugotoviti, da obsojenčeva vloga, ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena kot zahteva za varstvo zakonitosti, ne zadosti temeljnim kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče takšno zahtevo sploh lahko vsebinsko obravnava (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

b) Zagovornica obsojene H.S. odvetnica T.M. (ki je bila z odločbo z dne 23.5.2007 določena za izvajanje pravne pomoči in z odločbo z dne 4.6.2007 na lastno prošnjo razrešena) je dne 5.6.2007, še pred prejemom odločbe o razrešitvi, pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

V zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona in navaja, da obsojenki krivde ni mogoče očitati. Povzema nekatere ugotovitve iz izvedenskega mnenja psihiatra dr. J.J. in glede na njegove ugotovitve ugotavlja, da se obsojenka svojega ravnanja zaradi osebnostnih lastnosti in popolne podrejenosti in odvisnosti od partnerja ni zavedala, in da ni imela v oblasti svojega ravnanja. To pa po mnenju zagovornice izključuje obsojenkin naklep za storitev kaznivega dejanja. Višjemu sodišču očita, da se naj ne bi opredelilo do vprašanja obsojenkine krivde. Meni, da bi morala biti obsojenka po načelu in dubio pro reo oproščena obtožbe.

Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je pobliže niti ne opredeli in tudi okoliščine, ki jih s tem v zvezi navaja, ne utemeljujejo nobene kršitve materialnega zakona. Sklicujoč se na ugotovitve izvedenca psihiatra graja zgolj dokazno presojo in oceno sodišča prve stopnje glede obsojenkine prištevnosti in krivde, kar pomeni, da v nasprotju z zakonom (drugi odstavek 420. člena ZKP) izpodbija dejansko stanje v pravnomočni sodbi, na katerega je Vrhovno sodišče vezano. Zato utemeljenosti zahteve Vrhovno sodišče ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje je pri presoji obsojenkine kazenske odgovornosti upoštevalo ugotovitve izvedenca (šibko osebnostno strukturiranost ter vpliv partnerja) in na tej podlagi ugotovilo (sodba, stran 19), da je bila obsojenkina zmožnost presoje in odločanja sicer zmanjšana, vendar ne bistveno. Tudi višje sodišče, kot navaja, ni imelo nobenih pomislekov glede kazenske odgovornosti obsojencev (sodba, str. 2), pri čemer je tudi ugotovilo (sodba, stran 4, da je "naklep več kot izkazan". Ob tem je posebej izpostavilo, da sta bila obsojenca za enako kaznivo dejanje, storjeno na enak način in na škodo istih oškodovank, že pravnomočno obsojena, zato je brez podlage tudi očitek zahteve, da se višje sodišče ni opredelilo do vprašanja obsojenkine krivde.

K 2. točki Zahteva zagovornice obsojene H.S. za varstvo zakonitosti je prepozna.

Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP smejo upravičenci vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Iz vročilnice (l. št. 507) je razvidno, da je obsojenka drugostopenjsko sodbo prejela 6.3.2007. Trimesečni rok za vložitev zahteve je začel teči 7.3.2007 (drugi odstavek 88. člena ZKP) in je iztekel v četrtek, 7.6.2007. Zagovornica, ki je bila na podlagi odločbe z dne 4.6.2007 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči, je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila neposredno na sodišče 14.6.2007, torej po poteku trimesečnega zakonskega roka, zaradi česar je vložena prepozno. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. Zato kratek čas, ki je zagovornici ostal od vročitve odločbe do izteka zakonskega roka za vložitev izrednega pravnega sredstva, ne more biti razlog za nedopustno podaljšanje tega roka in vplivati na drugačno odločitev od sprejete. Zahteva druge obsojenkine zagovornice, odvetnice T.M., je bila, kot je že bilo omenjeno, vložena pravočasno in ocenjena kot popolna in dovoljena vloga, zato tudi na tej podlagi zahteve odvetnice J.M. ni mogoče obravnavati kot pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

Po navedenem je Vrhovno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 422. člena ZKP zahtevo zavrglo kot prepozno.

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je tudi Vrhovno sodišče, glede na njune slabe premoženjske razmere, oba obsojenca oprostilo plačilo stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen in 4. odstavek 95. člena ZKP).