Jedro

Določba tretjega odstavka 17. člena ObrZ določa možnost odvzema obrtnega dovoljenja in izbris iz obrtnega registra, ob nadaljnji izpolnitvi zakonskih pogojev, da se ugotovi, da dejavnost ni obrtna dejavnost iz 5. člena tega zakona. To zakonsko določbo je treba razlagati tako, da lahko Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije takšno ugotovitev opravi sama po uradni dolžnosti oziroma na lastno pobudo, v primeru, kot je obravnavani, pa lahko odvzame obrtno dovoljenje in opravi izbris tudi na pobudo same gospodarske družbe, če na njeno zahtevo ugotovi, da njena dejavnost nima več znakov obrti podobne dejavnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, št. DS69-5-329/2010 z dne 14. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, št. DS69-5-329/2010 z dne 14. 9. 2010, je odločeno, da se vloga stranke A. d.o.o. (tožeče stranke v tem sporu) za odjavo iz obrtnega registra, zavrne. V obrazložitvi organ prve stopnje navaja, da iz podatkov obrtnega registra izhaja, da je bilo tožeči stranki dne 6. 3. 1995 izdano obrtno dovoljenje po uradni dolžnosti, za dejavnost 26.110 Proizvodnja elektronskih komponent, na podlagi veljavne zakonodaje in Standardne klasifikacije dejavnosti. Proizvodnja elektronskih komponent je v Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (v nadaljevanju Uredba) navedena kot obrti podobna dejavnost. Iz podatkov poslovnega registra AJPES je razvidno, da tožeča stranka sodi med majhne družbe. Iz navedenih dejstev izhaja, da je tožeča stranka vpisana v obrtni register na podlagi zakonskih določil. Obrtni zakon v primeru, ko stranka opravlja obrti podobno dejavnost kot glavno dejavnost, ne dopušča možnosti odjave iz obrtnega registra.

Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev organa prve stopnje in še navaja, da Obrtni zakon v tretjem odstavku 6. člena med drugim določa, da se pravica do opravljanja obrti podobnih dejavnosti pridobi z vpisom v obrtni register. Obrtno-podjetniška zbornica opravi vpis v obrtni register po uradni dolžnosti, potem ko prejme obvestilo upravljalca poslovnega registra o vpisu majhne družbe oziroma samostojnega podjetnika posameznika, ki opravlja obrti podobno dejavnost v poslovni register. Upravljalec poslovnega registra je dolžan Obrtno-podjetniško zbornico o vpisu v poslovni register obvestiti v roku petih dni po vpisu. Iz vpogleda v Poslovni register Slovenije je razvidno, da je glavna dejavnost družbe tožeče stranke, dejavnost 26.110 (proizvodnja elektronskih komponent), ki je v Uredbi določena kot obrti podobna dejavnost, zato je bil vpis v register zakonito izveden. Članstvo v zbornici ni prostovoljno, ampak je na podlagi Obrtnega zakona obvezno, zato ni potrebno članom, ki opravljajo obrti podobno dejavnost vložiti nobene vloge, saj gre za vpis po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, procesno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Odločitev nima podlage v Obrtnem zakonu, niti v njegovih spremembah in tudi ne v Uredbi. Člen 5 tega zakona, v zvezi s členom 3 istega zakona določa, da je obrti podobna dejavnost pridobitna dejavnost, ki je tradicionalno povezana z obrtjo in jo kot glavno dejavnost opravljajo samostojni podjetniki posamezniki in gospodarske družbe, ki spadajo med majhne družbe, po določbah zakona, ki ureja gospodarske družbe, razen dejavnosti trgovine, finančnega posredništva, poslovanja z nepremičninami, svetovalne dejavnosti, zdravstva in socialnega varstva ter dejavnost prometa in zvez. Navaja določbe prvega odstavka 5. člena Obrtnega zakona, ki določa značilnosti obrtne dejavnosti. Če je dejavnost šteti za obrtno, morajo biti izpolnjeni pogoji po vseh treh alineah prvega odstavka 5. člena Obrtnega zakona hkrati. Tožeča stranka izpolnjuje le enega od pogojev in sicer, da opravlja dejavnost trajno. Sicer izdeluje izdelke za neznanega kupca, iz česar sledi, da ne gre za individualna naročila, proizvajajo se velike serije (ne majhne, kot določa zakon), celotna proizvodnja je serijska in ni izpolnjen pogoj, da serijska proizvodnja ne presega pretežnega dela dejavnosti. Delovni proces je avtomatiziran (v nasprotju s pogojem, ki ga določa zakon, da stroji, orodja in tehnične naprave nimajo značilnosti tekočih trakov ali avtomatiziranega delovnega procesa). Ker je obrti podobna dejavnost pridobitna dejavnost, ki je tradicionalno povezana z obrtjo, tožeča stranka ne izvaja obrti podobne dejavnosti, saj niso izpolnjeni prej navedeni pogoji oziroma produkti elektronskih komponent ne tečejo na obrtni način oziroma na obrti podoben način. Sama zbornica je poslala tožeči stranki tipiziran obrazec za vložitev zahteve za izbris podjetja iz Obrtnega zakona. Po določbi 17. člena šestega odstavka je možen izbris pravnih in fizičnih oseb iz obrtnega registra, če so podani razlogi navedeni v tretjem in četrtem odstavku 17. člena. Določba tretjega odstavka 17. člena tega zakona določa, da obrtna zbornica odvzame obrtno dovoljenje in opravi izbris iz registra, če ugotovi, da dejavnost ni obrtna dejavnost iz 5. člena tega zakona. Iz tega sledi, da je stališče tožene stranke, da je Obrtni zakon ne dopušča možnosti odjave iz obrtnega registra, napačno. Da je izbris mogoč, izhaja tudi določbe tretjega odstavka 37. člena Obrtnega zakona, po katerem je dana možnost gospodarskim subjektom, da se lahko s pisno izjavo opredelijo v treh letih od uveljavitve zakona, da ostanejo v zbornici, katere člani so ob uveljavitvi zakona. Tudi iz Uredbe izhaja, da se lahko dejavnosti, ki so v skladu z značilnostmi opredeljenimi v 5. členu Obrtnega zakona, opravljajo kot obrtne dejavnosti ali obrti podobne dejavnosti, iz česar sledi, da se posamična dejavnost, ki je sicer navedena v tej Uredbi opravlja bodisi kot obrti podobna dejavnosti (4. člen Uredbe), bodisi kot dejavnosti, ki ni obrtna oziroma obrti podobna dejavnost. Kako opredeliti dejavnost v tem primeru je odvisno od konkretnih okoliščin posamične dejavnosti oziroma proizvodnje.

Glede na navedeno, tožeča stranka vztraja, da je izbris iz obrtnega registra dopusten in možen vselej, ko pravna oseba oziroma samostojni podjetnik ne izpolnjuje pogoja, da izvaja dejavnost na obrtni način. Obrtni zakon ne vsebuje določbe o obveznem članstvu vseh malih gospodarskih družb in podjetnikov posameznikov. Bistvena kršitev določb postopka je v tem, da bi moral biti izveden poseben ugotovitveni postopek, kot ga določa člen 145 ZUP, s tem ko tožena stranka dejanskega stanja – načina opravljanja dejavnosti pri tožeči stranki sploh ni ugotavljala in ji tudi ni naložila dopolnitve vloge v smislu predložitve dokazov, je ravnala v nasprotju z določbo 67. člena ZUP. Dejansko stanje je zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in se tožeči stranki priznajo stroški tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz listin upravnih spisov in je med strankami tega postopka nesporno, je bilo tožeči stranki že 6. 3. 1995 izdano obrtno dovoljenje po uradni dolžnosti za dejavnost 26.110 Proizvodnja elektronskih komponent na podlagi takrat veljavne zakonodaje in Standardne klasifikacije dejavnosti, ki je določala šifro dejavnosti. Tožeča stranka je z več vlogami v letu 2008 zahtevala izbris gospodarske družbe iz Obrtnega registra z razlago, da glavne dejavnosti ne opravlja na obrti podoben način kot pridobitno dejavnost iz prvega odstavka 3. člena, v povezavi s prvim odstavkom 5. člena Obrtnega zakona. V zahtevi za izbris opisuje na kakšen način opravlja to dejavnost, ki ni obrtna, niti obrti podobna dejavnost. O zahtevi za izbris z dne 25. 8. 2010 je Obrtno-podjetniška zbornica, kot organ prve stopnje, odločila z izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila zahtevo za izbris iz obrtnega registra.

Zgoraj navedeni 5. člen Obrtnega zakona določa v prvem odstavku, da je obrtna dejavnost tista, za katero veljajo naslednje značilnosti: da gre za proizvodnjo ali storitve dejavnosti na podlagi individualnih naročil, da se opravlja proizvodnja le v majhnih serijah ter da serijska proizvodnja ne obsega pretežnega dela dejavnosti (prva alinea); da se uporabljajo stroji, orodja in tehnične naprave, ki so primerne za opravljanje dejavnosti po predhodni alinei, in da nimajo značilnosti tekočih trakov ali avtomatiziranega delovnega procesna (druga alinea); da se opravlja trajno (tretja alinea).

17. člen Obrtnega zakona določa v prvem odstavku, da obrtno dovoljenje preneha veljati; z odjavo iz obrtnega registra (prva alinea) ali z odvzemom (druga alinea). Drugi odstavek tega člena določa, da se je fizična ali pravna oseba dolžna v roku 8 dni po prenehanju opravljanja dejavnosti odjaviti iz obrtnega registra in vrniti obrtno dovoljenje. O odjavi iz obrtnega registra izda Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije ugotovitveno odločbo. Ker v obravnavanem primeru ne gre za prenehanje opravljanja dejavnosti tožeče stranke in posledično tega tudi odjave iz obrtnega registra, se sodišče v razlago te predpisne določbe ne spušča. Tretji odstavek tega člena pa določa, da Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije odvzame obrtno dovoljenje in opravi izbris iz obrtnega registra, če ugotovi, med drugim tudi, da dejavnost ni obrtna dejavnost (kar so tožbene navedbe) iz 5. člena tega zakona. Šesti odstavek 17. člena določa, da Obrtno-podjetniška zbornica Slovenija opravi, iz razlogov navedenih v tretjem in četrtem odstavku tega člena tudi izbris pravnih in fizičnih oseb, ki opravljajo obrti podobno dejavnost iz obrtnega registra. Glede na to, da je dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti proizvodnja elektronskih komponent v 4. členu, ki določa obrti podobne dejavnosti, vpisana pod šifro 26.110, kar med strankami prav tako ni sporno, je sodišče presojalo, ali je glede na izkazano dejansko stanje podana pravna podlaga za izbris tožeče stranke iz obrtnega registra.

Nadalje je sodišče še presojalo, ali tretji odstavek 17. člena Obrtnega zakona omogoča tožeči stranki izbris iz obrtnega registra z odvzemom obrtnega dovoljenja po pogojih, ki jih določa prva alinea tega odstavka, da dejavnost ni dejavnost iz 5. člena tega zakona. Po trditvah tožeče stranke njena dejavnost izpolnjuje samo enega izmed treh pogojev za opredelitev obrti podobne dejavnosti (3. člen Obrtnega zakona), da namreč opravlja to dejavnost trajno, medtem ko ostalih dveh pogojev iz prve in druge alinee prvega odstavka 5. člena Obrtnega zakona več ne izpolnjuje, glede na to, da gre za proizvodnjo, ki se odvija v serijah, izdelke proizvaja za trg, za neznanega kupca, tehnološko se proizvodnja izvaja na avtomatskem stroju za polaganje elektronskih komponent in je delovni proces avtomatiziran. Organ prve stopnje, ki ga je potrdila pritožbena odločba z enakimi razlogi, kot razlog odločitve še navaja, da Obrtni zakon v primeru, ko stranka opravlja obrti podobno dejavnost kot glavno dejavnost, ne dopušča možnosti odjave iz obrtnega registra. Tudi nadaljnjo obrazložitev tožene stranke, da je članstvo v Obrtno-podjetniški zbornici obvezno in ne prostovoljno, tudi za majhne družbe oziroma samostojne podjetnike posameznike, ki opravljajo obrti podobno dejavnost, ni dovolj za preizkus pravilnosti odločitve obeh upravnih organov. Zakonska določba tretjega odstavka 17. člena določa možnost odvzema obrtnega dovoljenja in izbris iz obrtnega registra, ob nadaljnji izpolnitvi zakonskih pogojev, da se ugotovi, da dejavnost ni obrtna dejavnost iz 5. člena tega zakona. To zakonsko določbo je treba razlagati tako, da lahko Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije takšno ugotovitev opravi sama po uradni dolžnosti oziroma na lastno pobudo, v primeru, kot je obravnavani, pa lahko odvzame obrtno dovoljenje in opravi izbris tudi na pobudo same gospodarske družbe, če na njeno zahtevo ugotovi, da njena dejavnost nima več znakov obrti podobne dejavnosti po določbi 5. člena tega zakona. Glede na to, da je bilo obrtno dovoljenje tožeči stranki izdano že leta 1995, da tožeča stranka trdi, da se je proizvodnja elektronskih komponent v tem času tako spremenila, da ne izpolnjuje več pogojev po 5. členu tega zakona (razen pogoja trajnosti), bi moral organ prve stopnje izvesti ugotovitveni postopek po določbah 144. ali 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in na podlagi tega postopka odločiti o zahtevi tožeče stranke za izbris iz obrtnega registra.

Neutemeljen pa je tožbeni ugovor, ki se nanaša na možnost izbrisa po določbi tretjega odstavka 37. člena Obrtnega zakona, po katerem je dana možnost gospodarskim subjektom, da se lahko s pisno izjavo v treh letih od uveljavitve zakona opredelijo, da ostanejo v zbornici, katere člani so ob uveljavitvi tega zakona. Navedena zakonska določba se nanaša samo na srednje in velike gospodarske družbe iz prvega in drugega odstavka tega člena (tožeča stranka je nesporno majhna gospodarska družba) in s tem na drugo pravno situacijo kot je obravnavana.

Ker je po presoji sodišča organ prve stopnje izdal odločbo, katere odločitev se glede na obrazložitev ne more preizkusiti (v bistvenih točkah so dejstva nepopolno ugotovljena), je sodišče izpodbijano odločbo po določbi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek po tretjem odstavku tega člena. Sodišče ni sledilo predlogu za opravo glavne obravnave iz razlogov po določbi prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV.