Jedro

Ugotovitev obsega funkcionalnega zemljišča (in s tem obsega pravice uporabe ter kasneje lastninske pravice) je v pretežni meri dejansko vprašanje.

Etažni lastniki, ki kot skupnost tožijo, naj se ugotovi, da določeno zemljišče predstavlja njihovo solastništvo, so nujni sosporniki.

Odločba upravnega organa o določitvi funkcionalnega zemljišča ni ovira za odločanje o solastninski pravici v pravdi.

Izrek

I. Vsem trem pritožbam proti sodbi se v celoti ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita v točkah II. – IX. izreka ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbi proti sklepu se delno ugodi in se zneski v izpodbijanem sklepu spremenijo tako, da pravilno znašajo: v točki I. izreka 1.619,96 EUR, v točki II. izreka 97,02 EUR, v točki IV. pa 1.717,16 EUR. Točka V. izreka izpodbijanega sklepa se črta.

Obrazložitev

1. V tej pravdni zadevi so tožniki etažni lastniki več večstanovanjskih zgradb. Uveljavljajo zahtevek za ugotovitev njihove solastninske pravice na nepremičninah (zemljiščih). Njihova solastninska pravica naj bi izvirala iz nekdanje pravice uporabe na zemljiščih. Gre za zemljišča, ki naj bi bila po tezi tožeče stranke skupni del, ki pripada vsakokratnim etažnim lastnikom. Poleg tega tožeča stranka uveljavlja zahtevek, po katerem naj se ugotovi, da je bilo razpolaganje s temi zemljišči med tožencema nično.

2. Sodišče je zahtevku le delno ugodilo. Tako je ugotovilo, da parc. št. 140/50 k. o. X predstavlja solastnino tožnikov pod zap. št. 55-105 in ostalih vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu G. 67, 69 in 71. Nadalje je ugodilo zahtevku, da parc. št. 140/52 k. o. X predstavlja solastnino tožnikov pod zap. št. 193-220 ter ostalih vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu G. 55, 57 in 59. Ugodilo pa je še zahtevku, da parc. št. 140/53 k. o. X predstavlja solastnino tožnikov pod zap. št. 221/261 ter ostalih vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu L. 30, 32 in 34. Ugotovilo je še, da je prodajna pogodba št. 15/2004 z dne 22. 4. 2004 skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom nična v tistem delu, ki se nanaša na parc. št. 140/52 in parc. št. 140/53 k. o. X. Naslednji sklop odločitev v izpodbijani sodbi oziroma sklepu predstavlja zavrženje posameznih tožbenih zahtevkov. Sodišče je tako zavrglo tožbo glede zahtevka za ugotovitev, da je nepremičnina parc. št. 140/51 solastnina tožnikov pod zap. št. 106-152 ter vsakokratnih etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe na naslovu G. 61, 63 in 65. Prav tako pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe št. 3/204 z dne 15. 3. 2004 in aneks št. 1 k tej pogodbi z dne 6. 5. 2004. Ostale zahtevke za ugotovitev solastninske pravice in ugotovitev ničnosti nadaljnjih pogodbenih razpolag, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3. Druga izpodbijana odločba sodišča prve stopnje pa je sklep o določitvi izvedenine. S tem sklepom je sodišče sodni izvedenki geodetske stroke S. B. priznalo nagrado in stroške v bruto znesku 2.860,96 EUR. Določilo je še znesek prispevkov, odločilo, da se vse to izplača iz predujma tožeče stranke ter nazadnje tožeči stranki naložilo, naj založi manjkajoči predujem v višini 1.032,62 EUR.

4. Proti sodbi vlagajo pritožbe vsi tožniki ter oba toženca.

5. Tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge ter sodišču predlagajo, naj sodbo v izpodbijanem (to je zavrnilnem in zavrženem delu) spremeni in zahtevku ugodi ali pa naj vse skupaj, kar je izpodbijano, razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbe je v stališču, da je treba v tem postopku ugotoviti, ali so tožniki imeli pravico uporabe na spornem zemljišču, ali ne. Pritožba meni, da pravica uporabe ni bila vezana na to, ali gre za funkcionalna zemljišča ali ne. Prav tako se ne strinja z odločitvijo sodišča, v tistem delu, ko je bil zahtevek zavrnjen, češ da so bila funkcionalna zemljišča za nekatere izmed stanovanjskih blokov že določena z odločbo upravnega organa. Meni, da to ne izključuje ugotovitve, da se je pravica uporabe raztezala še na kakšno dodatno zemljišče. Upravne odločbe tega, kdo je imel dejansko pravico uporabe, ne morejo zanikati.

6. Tožniki tudi menijo, da je bilo vsakršno razpolaganje s parkirišči po letu 1997 brez pravne veljave.

7. Nadalje sodbi očita tudi nerazumljivost in pomanjkljivost, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti. Pri tem se osredotoča na točko 26 obrazložitve.

8. Sodišče naj bi tudi napačno presojalo ugovor litispendence. Meni, da se zahtevka ne prekrivata in da v obeh pravdnih zadevah ne nastopajo iste stranke.

9. Tudi pritožba prvotožene stranke uveljavlja vse pritožbene razloge, sodišču pa predlaga, naj zahtevke zavrne tudi v tistem obsegu, v katerem jim je ugodilo. Trdi, da je tožena stranka konkretno grajala elaborat sodne izvedenke. Sodišču očita, da se do teh navedb tožene stranke ni opredelilo.

10. Pritožba tožene stranke tudi ne more soglašati s pavšalno odločitvijo, da kar celotno zemljišče predstavlja funkcionalno zemljišče. Če že teče o tem pravda, bi moralo pravdno sodišče funkcionalno zemljišče odmeriti. Sodišče naj bi se tudi ne izrekalo o dobrovernosti prvotožene stranke. Prav tako se ni izreklo glede okoliščine, kakšen učinek je imel na stvarnopravnem področju stečajni postopek ter odločbe, ki so bile v njem izdane.

11. Pritožba drugotožene stranke prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge ter tudi ta sodišču predlaga, naj sodbo v obsodilnem delu spremeni in zahtevek zavrne, sicer pa naj jo vsaj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožba znova odpira problem aktivne legitimacije. V prvi vrsti je namreč relevantno, ali so tožniki res lastniki stanovanj v teh večstanovanjskih objektih. Meni, da glede tega niso predložili ustreznih dokazov. Vpogled v zemljiško knjigo namreč ni ustrezen dokaz. Poleg tega trdi, da na tožeči stranki ne nastopajo vsi tožniki. Ne soglaša s stališčem sodišča, da tožniki niso nujni sosporniki. Graja razloge izpodbijane sodbe in trdi, da nujno sosporništvo ni nikdar izrecno predpisano, ampak izhaja iz pravne ureditve nekega razmerja.

12. Pritožba dalje napada dokazovanje z izvedenko. Trdi, da konkretna izvedenka ni strokovnjakinja za vprašanja, o katerih se je izrekala. Sodišče je ignoriralo številne ugovore zoper mnenje. Nadalje pa pritožba še nadrobno napada posamezne ugotovitve v izvedenskem mnenju.

13. Tudi v zvezi s tem in še širše tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev pravice do izjave, ker se sodišče ni opredelilo do njenih navedb. To velja tudi glede vprašanja, kakšen je bil učinek ZZLPPO(1). Meni, da je bila lastninska pravica pridobljena originalno.

14. Drugotožena stranka se pritožuje proti sklepu o odmeri izvedenine. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožnica sicer soglaša s tem, da je izvedenka opravila obsežno delo. Vendar pa opozarja, da je obsežno delo opravila na lastno iniacitivo in ne po sklepu sodišča z dne 27. 11. 2008. Izvedenka je tudi evidentno kršila merila in pogoje določitve velikosti gradbenih parc. Meni, da izvedenec geodetske stroke ne more dajati relevantnih mnenj o dejstvih, ki se tičejo pravnih, urbanističnih in arhitekturnih vprašanj. Izdelavo mnenja bi zato izvedenka morala zavrniti.

15. Pritožbe proti sodbi so bile vročene ostalim pravdnim strankam. Odgovor na pritožbi tožencev je podala tožeča stranka in predlagala njuno zavrnitev. Odgovor na pritožbo proti sklepu o izvedenini pa je podala sama izvedenka. Pojasnila je, kakšna je njena izobrazba in kakšno je njeno strokovno znanje (s katerih področij).

16. Pritožbe proti sodbi so v celoti utemeljene. Pritožba proti sklepu o odmeri izvedenine pa je delno utemeljena.

A) O pritožbah proti sodbi V zvezi s pritožbo tožeče stranke proti sodbi:

17. Pritožba sicer nima prav, da obstoj pravice uporabe ni bil odvisen od tega, ali je šlo za funkcionalno zemljišče ali ne. Pritožba takšno napačno stališče gradi na sicer pravilnem izhodišču. To izhodišče pa je, da ni bilo odločilno, ali je bilo funkcionalno zemljišče formalno odmerjeno ali ne. Vendar pa takšno, sicer pravilno izhodišče ne pomeni, da je pravilen tudi nadaljnji sklep, da pravica uporabe ni bila odvisna od tega, ali njen predmet po svojih lastnostih ustreza pojmu funkcionalnega zemljišča. Pravilno je ravno nasprotno stališče. To jasno izhaja iz prvega odstavka 12. člena ZTLR(2): „Če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba stoji.“ Torej: pravica uporabe je vezana na dejstvo, ali je zemljišče po svoji dejanski naravi funkcionalno zemljišče, ni pa vezana na to, da je slednje tudi ugotovljeno z upravno odločbo.

18. Deloma zrcalna je nadaljnja pritožbena dilema. Gre za dilemo, kakšnega pomena za odločanje o stvarnopravnem (ugotovitev solastnine) in obligacijskem (ugotovitev ničnosti nadaljnje razpolage) zahtevku je dejstvo, da je bilo funkcionalno zemljišče k dvema blokoma že določeno (priloga B2 in B22). Izhodišče sodišča prve stopnje je, da gre za rešitev matičnega organa o predhodnem vprašanju, ki je za pravdno sodišče zavezujoče. Zavezujoče pa naj ne bi bilo le glede tega, da tako določenega funkcionalnega zemljišča pravdno sodišče s svojo odločitvijo ne sme zanikati, marveč naj bi tako določeno funkcionalno zemljišče pravdnemu sodišču tudi preprečevalo, da bi ugotovilo obstoj nekdanje pravice uporabe še na čemur koli drugem, kot na tako določenem zemljišču. 19. Takšno stališče sodišča prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča prestrogo. Pomeni namreč to, da lahko neobstoječ del upravnega akta (o katerem je mogoče torej le sklepati) derogira dotlej obstoječo lastninsko pravico. Torej ustavno varovano pravico, ki je nastala, ko se je v skladu z ZLNDL(3) nekdanja pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico.

20. Ker je tako, je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebna vsebinska obravnava vprašanja, ali so tožniki pod zap. št. 153-192 solastniki parc. št. 140/47. 21. To pa velja še toliko bolj glede tožnikov pod številkami 1-54, ki zahtevajo ugotovitev solastninske pravice na parc. št. 140/48. Pri slednjih namreč poleg prej opisanega velja tudi to, da je vprašanje, ali ni ta parcela že zajeta z zemljiščem, ki je bilo pred parcelacijo določeno kot funkcionalno zemljišče (glej 25 točko izpodbijane sodbe). Najmanj, kar je, bi bilo v tako kompleksni pravdi utemeljeno pričakovati dolžno ravnanje sodišča po 285. členu ZPP. Bistveno pa je vendarle to, da odločba upravnega organa ne pomeni, da tožniki niso pridobili lastninske pravice tudi na uveljavljanih nepremičninah.

22. Opisana kršitev predstavlja zmotno uporabo materialnega prava na podlagi pooblastila iz 355. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov v tem delu ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča v točki II. izreka izpodbijane sodbe (ugotovitev solastninske pravice) ter v točki VII. izreka izpodbijane sodbe (ugotovitev ničnosti nadaljnje razpolage s tem zemljiščem). Tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti je bil namreč zavrnjen z istim argumentom kot zahtevek za ugotovitev solastninske pravice. Z istimi argumenti je zato ta del sodbe tudi razveljavljen.

23. Razlogi sodišča prve stopnje v 27. točki obrazložitve, ki utemeljujejo zavrženje zaradi litispendence, ne omogočajo preizkusa odločitve. Sodišče prve stopnje se sklicuje na napotke pritožbenega sodišča v drugi pravdni zadevi. A tisto, kar je za presojo obstoja litispendence bistveno, je: - ali sta zahtevka identična (oziroma se vsaj delno prekrivata); - ali so identične stranke glede posameznega zahtevka (pri čemer se ta pogoj presoja za vsakega navadnega sospornika oziroma skupino navadnih sospornikov ločeno); - katera tožba je bila prva vložena.

24. Najmanj, kar je, je to, da odgovora na zadnje vprašanje ni mogoče razbrati niti iz prilog (B24, B25). Tudi sicer pa izpodbijana sodba o zgoraj navedenih dejstvih nima razlogov. Odločitve glede zavrženja zato ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V skladu s pooblastilom iz 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v točkah III. in VIII. Izreka.

V zvezi s pritožbama tožene stranke: Problem sosporništva in aktivne legitimacije:

25. Pritožba sicer neutemeljeno trdi, da tožniki niso predlagali ustreznega dokaza glede svojega lastništva. Sklicevali so se na zemljiško knjigo, ki je javna in vpogled vanjo brezplačen. Dokaz z vpogledom v zemljiško knjigo je ustrezen dokaz (v resnici celo bolj ustrezen kot je izpisek na papirju – saj slednji ni ažuriran).

26. A tisto, kar je odločilno (in utemeljeno), je nekaj drugega. Tožena stranka je trdila, da aktivna legitimacija tožeče stranke ni podana zato, ker na strani tožnikov ne nastopajo vsi etažni lastniki. Svoje stališče je tudi konkretizirala (glej 4. točko odgovora na tožbo ter kasnejše vloge in dogajanje v postopku). Trdila je, da so etažni lastniki v tem postopku nujni sosporniki.

27. Sodišče odgovora na izjavo tožene stranke glede vprašanja, ali na strani tožnikov nastopajo prav vsi etažni lastniki, ni podalo. Tako je ravnalo, ker je izhajalo iz stališča, da etažni lastniki v konkretnem primeru niso nujni sosporniki. Stališče sodišča, češ da etažni lastniki niso nujni sosporniki, „saj nujnega sosporništva etažnih lastnikov na aktivni strani ne predpisuje nobeno zakonsko določilo“, je napačno tako po abstraktni kot po konkretni plati. Po abstraktni plati zato, ker ustanova nujnega sosporništva ne izvira nujno iz eksplicitne zakonske določbe, marveč iz materialnopravne narave stvari(4). Argumentacija sodišča zato ni pravilna.

28. Zaradi konkretnih okoliščin pa ni pravilen niti sklep, da etažni lastniki glede na postavljen zahtevek niso nujni sosporniki. Etažni lastniki, ki zahtevajo, naj se ugotovi, da so solastniki zemljiške parcele (ker je ta skupni del), lahko to storijo na dva načina. Prvi način je ta, da se ugotovijo konkretni solastninski deleži vsakega etažnega lastnika. V takšnem primeru bodo navadni sosporniki. Drugi način pa je tak, da zahtevajo, naj se brez notranjih deležev ugotovi, da so vsi skupaj (do celote, 100 %) solastniki, ker predstavlja zemljišče skupni del etažirane nepremičnine. V tem primeru pa so nujni sosporniki, saj se odločitev neločljivo nanaša na prav vse etažne lastnike. Čim je tako, morajo biti stranke postopka. V nasprotnem primeru bo sicer sodba v celoti brez učinka (res iudicata facit ius inter partes). Vmesne poti, po kateri bi zgolj posamezni etažni lastniki zahtevali, naj se ugotovi, da so solastniki zemljiške parcele, ne pa tudi kolikšni so njihovi deleži, ni. Tak zahtevek bi bil nedoločen.

29. Sodišče bi moralo torej že v izhodišču (v okviru 285. člena ZPP) razrešiti opisano dilemo ter nato ustrezno ravnati. To pa je: bodisi tožnike pozvati k postavitvi določnega zahtevka (z navedbo solastninskih deležev) bodisi od njih zahtevati, naj s tožbo na aktivni ali pasivni strani zajamejo prav vse etažne lastnike.

30. Napačno stališče sodišča prve stopnje o neobstoju nujnega sosporništva (kar predstavlja zmotno uporabo materialnega prava) je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe v celotnem ugodilnem delu. Procesno pooblastilo za to odločitev je podano v 355. členu ZPP.

31. Ker je tako, je nesmiselno podrobno odgovarjati na tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev pravice do izjave. Glede na zasnovo spora pa velja zaradi nadaljnjega dela vendarle odgovoriti na nekaj osrednjih dilem materialnopravne narave, ki jih odpirajo vse tri pritožbe.

32. Pravica uporabe na zemljišču je bila v sistemu družbene lastnine približna ustreznica sedanji lastninski pravici. Pri vprašanju, na kakšen način in v kolikšnem obsegu se je transformirala v lastninsko pravico (ob uveljavitvi ZLNDL), je zato treba izhajati na eni strani iz vsebinskih vzporednic obeh pravic in na drugi strani tudi z upoštevanjem vseh razlik med obema pravicama.

33. V današnjem sistemu velja načelo superficies solo cedit (8. člen SPZ)(5). Predmet lastninske pravice (njen objekt) je zemljiška parcela (7. člen SPZ v povezavi z 18. členom SPZ). Kadar je na njej postavljena večstanovanjska hiša, ki je v etažni lastnini, so predmet lastninske pravice posamezni deli stavbe (etaže) in skupni deli (105. člen SPZ). Skupni deli zgradbe so drugi deli, namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov in zemljišče, na katerem stoji stavba (3. odstavek 105. člena SPZ). Zemljišče, na katerem stavba stoji, je v skladu z načelom specialnosti nepremična stvar. Nepremičnina pa je prostorsko odmerjeni del zemeljske površine (1. odstavek 18. člena SPZ). To pomeni, da je v solasti etažnih lastnikov celotno zemljiška parcela (z identifikacijskim znakom), na kateri stavba stoji in ne morebiti le njen del (torej stavbišče ter morebiti še kak del naokrog).

34. V sistemu družbene lastnine je bilo izhodišče resda pri lastninski pravici na posameznem delu stavbe (2. odstavek 9. člena ZTLR). A vendar je imel za čas, ko je stavba obstajala, etažni lastnik tudi stvarno pravico na zemljišču, ki se v resnici zelo približuje današnji solastninski pravici etažnega lastnika, ki jo ima na zemljiški parceli. Ta stvarna pravica se je imenovala pravica uporabe (12. člen ZTLR). Njena upravičenja so bila skoraj popolnoma enaka, kot so upravičenja, ki jih ima današnji etažni lastnik na zemljiški parceli. Oba sta smela oziroma smeta danes: imeti stvar v (so)posesti, jo (so)uporabljati ter z njo na enako omejen način razpolagati (prim. 2. odstavek 12. člena ZTLR in 4. odstavek 105. člena SPZ).

35. Njuna osrednja vsebinska razlika je bila v časovnem trajanju. Pri zdajšnjih etažnih lastnikih velja, da solastninsko pravico na zemljiški parceli ohranjajo tudi potem, ko stavbe več ni. Pri etažnih lastnikih v sistemu družbene lastnine pa je bila pravica uporabe zamejena na čas, ko stavba stoji (1. odstavek 12. člena ZTLR). Vse ostale razlike med obema pravica so plod: pretirane abstraktnosti družbene lastnine, kaotičnosti zemljiškoknjižnega in katastrskega stanja v nekdanjem sistemu ter lastnosti, ki sodijo v svet dejanskega.

36. Edino tu je torej treba iskati razloge, zaradi katerih etažni lastniki, ki so imeli na zemljišču pravice uporabe, le te morebiti niso imeli na celotni zemljiški parceli. Pojem funcionalnega zemljišča, ki skupaj s stavbiščem opredeljuje objekt pravice uporabe (12. člen ZTLR) je namreč odprt pravni pojem, ki je v veliki meri odvisen od konkretnega (dejanskega) stvarnega stanja okrog večstanovanjske zgradbe.

37. Kdor večstanovanjsko zgradbo gradi danes, mora za pridobitev gradbenega dovoljenja izkazati na zemljišču pravico graditi (glej 66. in 56. člen ZGO-1(6)). Ta pravica bo najpogosteje izhajala iz lastninske pravice; objekt le-te pa je celotna nepremična stvar (parcela) in ne le njen del. 38. Nobenega pravno utemeljenega razloga ni, da bi bilo nekdaj drugače. Investitor je tudi tedaj gradil le, če je imel to pravico. Ker je gradil na zemljišču v družbeni lastnini, mu je to pravico moral podeliti tisti, ki je bil upravitelj konkretne stvari iz družbene lastnine. Stvarnopravno razumno bi bilo, da bi to pravico podelil na parceli ustrezne velikosti. Pravica uporabe na tej parceli je bila nato tudi predmet pravno poslovne razpolage (skupaj s prodajo stanovanj v večstanovanjski zgradbi).

39. Vemo, da v resnici ni bilo tako, kot je zgoraj opisano. A tako ni bilo izključno zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega in katastrskega stanja. Parcele, na katerih se je gradilo, so bile lahko izrazito obsežne, njihova namembnost je bila neažurirana in, kar ni nepomembno, ter lahko povzroča dodatne težave, na isti parceli je bilo lahko zgrajenih več večstanovanjskih zgradb.

40. Ker je tako, je reševanju vprašanja na kolikšnem obsegu zemljišča so etažni lastniki pridobili pravico uporabe (ni bila podarjena, de facto so jo odplačno pridobili s pravnim poslom – nakupom stanovanja), nujno pristopiti tudi po dejanski plati. Definicija funkcionalnega zemljišča je opisna in pomensko odprta. Tudi zato je pomembno, kakšno je bilo dejansko stvarno stanje v naravi v času nakupa stanovanja in kasneje. Funkcionalno zemljišče zaradi tega vidika narave stvari ni moglo biti in ne more biti enako pri vseh večstanovanjskih zgradbah v različnih okoljih. Realnost je takšna, da npr. v strnjenem središču mesta funkcionalnega zemljišča pač (zaradi narave stvari) ne bo prav dosti (obsegalo bo npr. le notranje dvorišče) ali pa ga sploh ne bo (ko stavba meji zgolj na javne površine, kot so pločniki in ceste). Drugače bo seveda tam, kjer je bil predviden prostor za zelenice, dovozne poti, garaže, otroško igrišče, parkirne prostore, prostore za smetnjake... ter tak prostor v naravi tudi obstaja. Iz povedanega je razvidno, da so normativni napotki posameznih zakonov (npr. 9. člen SZ(7), 12. člen ZTLR ter več drugih, starejših zakonov(8)), sicer pomembni, vendar so uporabljivi glede na dejanske okoliščine konkretnega zemljišča okrog posamezne večstanovanjske zgradbe. To pa pomeni, da je ugotavljanje obsega zemljišča, na katerem se je raztezala pravica uporabe (sedaj lastninska pravica) v veliki meri dejansko vprašanje. Ker gre za reševanje tega vprašanja v okviru in v zvezi z zasebnopravnimi razmerji, je seveda pomembno tudi to, kakšna sta bila zavest in volja ob sklepanju pravnega posla (nakupa stanovanja)(9).

41. Vse povedano se sliši zelo zapleteno, a treba je stremeti k temu, da bi bilo v konkretnem primeru kar se da preprosto. V pomoč čim bolj preprostemu reševanju so tipizirani položaji (tisto, kar bi običajen človek štel za pripadnost zgradbi, najbrž tudi v resnici je pripadalo k zgradbi). V povprečju se bo ta obseg tudi skladal z mejami običajne parcele, na kateri stavba stoji.

42. Nadalje se pritožbeno sodišče opredeljuje še glede dobre vere prvotožene stranke. Dobra vera ni navidezno, marveč realno subjektivno stanje, ki je povezano s skrbnostjo. Pri nakupu zemljišča ob bloku, ki je v naravi parkirišče, je ta skrbnost še prav posebej osredotočena. Zastiranje oči pred stanjem v naravi ter hkratno opiranje na zunanje stanje zemljiške knjige ne pomeni le neskrbnega ravnanja, ki je v nasprotju z dobro vero, marveč se lahko približuje dejanskim stanovom: zlorabe pravice, navideznega izvrševanja pravice ter izključno protipravnega ravnanja. Seveda pa je treba takšno stališče upoštevati glede na konkretne okoliščine primera.

43. Pritožbeno sodišče se nadalje opredeljuje do pomena ZZLPPO. Golo dejstvo, da neko premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1.1.1993 (v tem primeru podjetja L.), še ne pomeni, da je to premoženje z dnem uveljavitve ZZLPPO postalo last slovenske razvojne družbe (6. člen ZZLPPO). Razlogov za to, da neko premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci, je namreč lahko več. Tisti, ki pride v poštev po 6. členu ZZLPPO je le ta, da je to družbeno premoženje sodilo v sredstva nekdanje družbene pravne osebe ter ni bilo olastninjeno še na nobeni drugi pravni podlagi. Premoženje v družbeni lastnini, katerega pravico uporabe je imelo neko družbeno podjetje (v tem primeru podjetje L.) le navzven, v resnici pa so imeli pravico uporabe etažni lastniki, ni takšno premoženje. Zato na tem premoženju Slovenska razvojna družba na podlagi 6. člena ZZLPPO tudi ni (ex lege) pridobila lastninske pravice. Lastninsko pravico so, nasprotno, ex lege pridobili dejanski imetniki pravice uporabe v času uveljavitve ZLNLD.

44. Pritožbeno sodišče se nadalje opredeljuje do pomena sklepa stečajnega sodišča. Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 89/98-9-27 z dne 2. 4. 2001 ni odločba, s katero bi bila konstituirana lastninska pravica slovenske razvojne družbe. Pravna posledica tega sklepa je le to, da se je premoženje izločilo iz stečajne mase. V razmerju do tretjih (ki niti niso bile stranke postopka) pa ta odločba ne učinkuje. Tako kot družba L., d.d., (stečajni dolžnik) ni mogla razpolagati s tem premoženjem (ker pač na njem ni imela pravice), tako njena pasivnost ob prijavi izločitvene pravice na samo stvarno pravico ni imela nobenega učinka. A tisto, kar je bistveno, je to, da niti vsebina tega sklepa stečajnega sodišča ne ustanavlja lastninske pravice.

B) Sklep o izvedenini

45. Obseg izvedenki naloženega dela je razviden iz sklepa sodišča prve stopnje, opr. št. P 3854/2005-I-68 z dne 27. 11. 2008 (list. št. 172). V vprašanjih, ki so bila predmet reševanja, se prepletajo strokovna pravna in strokovna prostorska vprašanja. Izvedenka je inženirka geodezije. Predmet slednje vede pa je ravno prostor in tudi urbanizirani prostor. Očitek, da bi morala izvedenka delo zavrniti, ni utemeljen.

46. Pritožba tudi neutemeljeno napada sklep o izvedenini z razlogi, ki predstavljajo nestrinjanje s samim mnenjem. Ta vprašanja se nanašajo na predmet dokazovanja (ter na dokazno oceno), ne pa na vprašanja pravilno odmerjene nagrade.

47. Je pa nagrada tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vendarle izrazito visoka (2860,96 EUR). Izkaže se, da je tak znesek posledica maksimiranja nagrade po vseh postavkah in nazadnje še maksimalne možne korekcije izvedenin po 47. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih(10). Ta predvideva, da se nagrada ustrezno poveča, če je za izdelavo izvidov in mnenj oziroma cenitev potrebna uporaba strokovne literature v tujem jeziku ali posebno specialistično strokovno znanje. Po presoji pritožbenega sodišča ti izjemni pogoji niso podani. Res je šlo za izjemno zahtevno in obsežno delo, a zato je bila izvedenki tudi priznana nagrada v maksimalnih vrednostih po posameznih postavkah. Dodatnega izjemnega odstopa, ki bi utemeljeval še dodatno korekcijo o 47. členu Pravilnika, pa po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo ter znesek izvedenine spremenilo tako, da se pri odmeri nagrade ne upošteva 100 % korekcija nagrade iz 47. člena Pravilnika. Pooblastilo za odločitev je podano v 3. točki 365. člena ZPP.

(1) Zakon o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe (Ur. l. RS, št. 30/1998 s poznejšimi spremembami)

(2) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 – Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997- Ur. l. RS, št. 110/2002)

(4) Prim. Nina Betetto v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem II. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, stran 256: „Posebna vrsta enotnega sosporništva je nujno sosporništvo. Sosporniki so v tem primeru po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami ...“

(5) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002)

(6) Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 102/2004)

(7) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS/I, št. 18/1991 s poznejšimi spremembami)

(8) Več o historiatu funkcionalnega zemljišča glej: Miha Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise (Pravna praksa, 3/2008, priloga, strani II-V)

(9) v tej luči je treba razumeti tudi napotke in določitev obsega zemljišča po merilih, o katerih govorijo naslednje odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 250/2007, II Ip 259/2008, II Ips 634/2007, II Ips 785/2009, II Ips 262/2009, II Ips 314/2008 in II Ips 724/2008

(10) Ur. l. RS, št. 88/2010