Jedro

Ob dejstvu, da tožnik več kot 4 leta pred škodnim dogodkom ni bil zaposlen in da ni ponudil zadosti konkretizirane trditvene podlage o prihodkih oziroma delu, ki ga je morebiti opravljal tik pred škodnim dogodkom, sodišče utemeljeno ni ugodilo njegovemu zahtevku za povrnitev premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka oziroma dobička.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu delno spremeni, tako da se zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 26.018,77 EUR od 3. 3. 2005 do 10. 11. 2007. Preostali del pritožbe tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke se zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 11.406,37 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 26.018,77 EUR od 3. 3. 2005 do 19. 11. 2007 ter od 11.406,37 EUR od 29. 11. 2007 do dneva plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (točka 1 izreka sodbe), zavrnilo pa tožbeni zahtevek v delu za 8.228,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do dneva plačila, za 5.607,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2007 dalje ter za zakonske zamudne obresti od 4.195,45 EUR od 3. 3. 2005 do 29. 11. 2007 (točka 2 izreka sodbe). Odločilo je še (v tč. 3 izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.271,06 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podredno pa, da se pritožbi ugodi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Meni, da bi moralo sodišče pri odmeri višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati, da je tožnik zaradi posledic poškodb prometne nesreče postal invalid III. kategorije, kar kaže na velik obseg, stopnjo in trajnost škode. Da sta stopnja in obseg nematerialne škode enormno velika, pokaže tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, da je tožnik utrpel kot vodilno poškodbo zlom pod glavicami 2., 3. in 4. stopalnice in izpah v bazalnem sklepu 4. in 5. prsta levo. Tožeča stranka meni, da je upravičena do satisfakcije iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 14.605,24 EUR namesto priznanih 12.000,00 EUR. Izvedenec v zvezi s strahom ugotavlja, da je podan resen razlog za nadaljnjo zaskrbljenost in bo podan tudi v bodoče, saj kompletne restitucije tudi z operativno oskrbo ne bo mogoče doseči, zato tožeča stranka uveljavlja, da je upravičena do satisfakcije iz naslova strahu v višini 4.590,21 EUR. V zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o odškodnini za utrpelo gmotno škodo pa navaja, da izpodbija zavrnilni del odločitve prvostopenjskega sodišča v višini 8.228,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2007 do dneva plačila. Preostale pravno odločilne navedbe tega dela pritožbe so podane v nadaljevanju te obrazložitve, v katerem jih je pritožbeno sodišče presodilo.

Tožena stranka se je zoper prisodilni del sodbe pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče v vseh zahtevanih postavkah za nematerialno škodo tožniku priznalo previsoko odškodnino. Dokaze je nepravilno ocenilo, saj vrsta težav in bolečin, ki jih je tožnik navajal, ni v vzročni zvezi s poškodbo, utrpelo v prometni nezgodi. Iz dokumentacije in izvedenskega mnenja tudi ni razvidno, da bi se tožnik zaradi utrpelega strahu posebej zdravil in da bi strah pustil v njegovi duševnosti kakršnekoli posledice. Pri tožniku je težko govoriti o skaženosti, prej gre za kozmetski defekt. Tožena stranka nadalje meni, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine že od 3. 3. 2005 dalje, saj je zdravljenje zaključil šele 9. 11. 2005 in tako tožena stranka ne more biti v plačilni zamudi že od 3. 3. 2005, saj do zaključka zdravljenja njegovo končno zdravstveno stanje in posledice sploh še niso bile znane. Tožena stranka je zato lahko v plačilni zamudi šele od izdelave izvedenskega mnenja, saj so bila šele takrat ugotovljena vse potrebna dejstva za prisojo denarne odškodnine. Tudi ni logično, da tožena stranka odgovarja za zamudo od 3. 3. 2005 od zneska, ki ga je sodišče odmerilo po današnjih cenah in kriterijih, saj ji njena obveznost v znesku ni bila znana vse do prejete sodbe dne 30. 11. 2010. Tožena stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v prisodilnem delu razveljavi ter o zadevi odloči. Pravdni stranki nista podali odgovorov na pritožbi.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v škodnem dogodku 25. 1. 2005 ob čelnem trčenju njenega vozila z nasproti vozečim vozilom utrpela prečen zlom tik pod glavico 2. in 3. stopalnice v levem stopalu z osno dislokacijo glavice v plantarno, večkosovni zlom glavice in zlom tik pod glavico 4. stopalnice v levem stopalu z osno dislokacijo glavnice v plantarno, izpah v bazalnem sklepu 4. in 5. prsta leve noge, 1,5 cm dolgo ranico na bradi in dve majhni rani za sluznici spodnje ustnice, stisnjenje leve polovice prsnega koša in pretegnitev mišic vratu. Tožena stranka dejanskih ugotovitev o obsegu škode, torej vrsto, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ne izpodbija, zato jih sodišče druge stopnje ne povzema in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na te ugotovitve v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo kot primerno in pravično odškodnino vso zahtevano odškodnino, in sicer 8.345,85 EUR za to obliko škode. Ne drži pritožbeni očitek, da je dokaze nepravilno ocenilo, saj je pravilno upoštevalo tudi ugotovitve izvedenca, da težave s hrbtenico niso posledica poškodbe stopalnih kosti, ker ledvena hrbtenica v prometni nezgodi sploh ni bila poškodovana, in da tudi zatrjevanega mravljinčenja v levem stopalu ni moč povezati s poškodbami, utrpelimi v prometni nezgodi. Odškodnina v znesku 8.345,85 EUR (8,6 povprečne plače ob dnevu izdaje izpodbijane sodbe) je primerna in pravična glede na kriterije, določene v 179. in 182. členu OZ, pritožba tožene stranke pa v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je od zahtevanih 4.590,21 EUR tožniku za prestani strah in zaskrbljenost za zdravje odmerilo 3.000,00 EUR odškodnine (3,1 povprečne plače). To odločitev izpodbijata obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje meni, da neutemeljeno, ker je prvostopenjsko na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe pravilno ugotovilo, da je tožnik prestajal smrtni strah nekaj minut, in sicer tik pred, med in neposredno po trčenju, saj je celotno dogajanje intenzivno doživljal, še posebej, ker je mislil, da se je avto vnel in da s sopotnikom gorita. Hud strah je nato trajal dve uri - do diagnostične obravnave pri kirurgu v Ljubljani, nato pa je tožnik prestajal srednje hud strah en dan, dokler poškodovano stopalo ni bilo operativno oskrbljeno. Tožniku je zato upravičeno verjelo, da je bil zaskrbljen za zdravje, ko so bili zlomi zaceljeni in je začel poškodovano stopalo polno obremenjevati, kar ga je trdovratno bolelo. Razlogi za zaskrbljenost pa trajajo tudi še sedaj in bodo, kot je potrdil izvedenec, obstajali tudi v bodoče, ker kompletne restitucije tudi z operativno oskrbo ni moč doseči. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do tožnikovih navedb o strahu med vožnjo z avtomobilom, s tem ko je ocenilo, da tožnika v podobnih situacijah, kot je bila prometne nezgoda, spremljajo določeni neugodni občutki, ki pa ne dosegajo tolikšne intenzitete, da bi jih sodišče lahko upoštevalo kot pravno priznan strah. Sploh ob tem, ker je vožnja avtomobila od leta 2008 del njegove dejavnosti samostojnega podjetnika. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče tožniku za to obliko škode odmerilo nekoliko previsoko odškodnino, vendar ta ugotovitev ne terja spremembe izpodbijane sodbe, ker je sicer odškodnina, ki je tožniku odmerjena za vso nepremoženjsko škodo, primerna in pravična. Na pritožbene navedbe tožene stranke pa je potrebno še odgovoriti, da se oškodovancem prizna odškodnina za strah tudi, če se zaradi utrpelega strahu posebej ne zdravijo.

Odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 2.672,92 EUR (2,8 povprečne plače), kolikor je tudi zahtevala tožeča stranka, izpodbija tožena stranka z navedbami, da pri tožniku težko govorimo o skaženosti in da gre prej za kozmetski defekt, ki pa po sodni praksi ne daje osnove za priznanje odškodnine. Pritožbeno sodišče se s toženo stranko v tem delu ne more strinjati. Tožniku ni ostala le 1,5 cm dolga nežna in bleda brazgotina, ki je ni moč zakriti, razen z zelo gosto brado, pač pa tudi šepanje, ki je opazno in dokaj vpadljivo in zagotovo predstavlja skaženost. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to obliko škode upoštevalo pravilno objektivni vidik sprememb na tožnikovem telesu in tožnikovo izpovedbo, da je brazgotina zanj moteča, še posebej pa je moteče šepanje med hojo, kar je opazno in dokaj vpadljivo, o čemer se je prvostopenjsko sodišče tudi samo prepričalo na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbenega sodišča tudi glede na ugotovitev, ki temelji na oceni izvedenca, da je z ortopedsko obutvijo mogoče šepanje omiliti, povsem odpraviti pa ne, kar je za tožnika kot mlajšega moškega gotovo moteče in zaradi česar trpi duševne bolečine, pravilno odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 2.672,92 EUR. Glede na vse ugotovljene okoliščine odmerjena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Zato je pritožbeno zavzemanje za nižjo odškodnino neutemeljeno.

Odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti izpodbijata obe pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je od zahtevanih 14.605,24 EUR odmerilo tožniku odškodnino v znesku 12.000,00 EUR (12,4 povprečne plače). Tožena stranka v pritožbi meni, da je odškodnina za tovrstno škodo, prisojena preko že plačanega zneska, neutemeljena. Sodišče druge stopnje se ne more strinjati s toženo stranko, da sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo ostalih poškodb, ki niso v vzročni zvezi z nesrečo. Na podlagi izvedenskega mnenja medicinske stroke je namreč pravilno ugotovilo, da kontuzija prsnega koša ni pustila nobenih trajnih posledic, pretegnitev vratnih mišic pa je pustila trajne posledice v obliki zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice na spodnji meji srednje stopnje, zaradi česar je tožnik oviran pri aktivnostih, ki zahtevajo normalno gibljivost vratu, nagle in sunkovite kretnje z glavo in dolgotrajno stereotipno držo glave v prisilnem predklonu. Sodišče je upravičeno sledilo oceni izvedenca, da gre posledice le v 25 % pripisati obravnavani prometni nezgodi, saj je 75 % posledic pripisati trem predhodnim poškodbam vratu. Drugače pa je odločilo v zvezi z anatomskimi in funkcionalnimi posledicami na levem stopalu, ki so, kot ni sporno, izključno posledica škodnega dogodka in zaradi katerih je tožnik omejen pri fizičnih aktivnostih, ki zahtevajo obremenjeno ali hitro hojo na daljše razdalje po trdem terenu, pri teku, pri aktivnostih z odrivom z levo nogo, vzpenjanju na prste in sonožnih doskokih, kar se nanaša predvsem na športne aktivnosti (motokros, nogomet, smučanje, hoja v hribe, s čimer vse se je ljubiteljsko ukvarjal pred nezgodo). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da gre nezmožnost ukvarjanja z navedenimi športi pripisati prav prometni nezgodi, ne glede na opozorilo izvedenca, da je tožnik že v zadevi zaradi prometne nezgode z dne 4. 2. 2002 navajal, da ne more več kositi trave in obrezovati dreves, upoštevaje pri tem trditveno podlago ugovornih navedb tožene stranke. Nadalje je pravilno ugotovilo, da se posledice kažejo tudi v tožnikovi pridobitni dejavnosti, saj je izvedenec dopustil možnost, da se pri daljši in mestni vožnji, kjer je potrebno pogosto prestavljanje, povezano s pogostimi pritiski na sklopko, pojavljajo bolečine v levem stopalu. Zaradi teh bolečin gotovo z večjim naporom opravlja svojo dejavnost in trpi duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je možno s prometno nezgodo vzročno povezati občasno otekanje levega stopala po daljšem sedenju ali stanju, a je pravilno, na podlagi medicinske dokumentacije, tudi zaključilo, da težava ni pogosta. Upravičeno pa ni sprejelo izpovedbe tožnika o utrujenosti pri vožnji z avtomobilom, ker je izvedenec ocenil, da ni vzročne zveze med izpovedano posledico in prometno nezgodo. Glede na možnosti prognoze, ki ju je izvedenec izpostavil, in upoštevaje izpoved tožnika, iz katere izhaja strah pred neuspešno operacijo, pa je utemeljeno upoštevalo pri odmeri odškodnine za tovrstno škodo tudi to, da bodo težave ostale trajne, kar pomeni, da bo tožnik trajno vezan na nošenje ortopedskih čevljev, z leti pa se bo razvila še popoškodbena artroza bazalnega sklepa 4. prsta, zaradi katere se bo gibljivost v bazalnem sklepu še dodatno zmanjšala. Obe pritožbi sta zato glede na obrazloženo v tem delu neutemeljeni, saj je sodišče pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo tako objektivne ugotovitve izvedenca kot izpovedbo tožnika v delu, ki jo izvedenec potrjuje, kakor tudi starost tožnika in v zvezi s tem trajanje bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Neutemeljena je nadalje pritožba tožeče stranke zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova izgubljenega zaslužka oziroma dobička. Tožeča stranka izpodbija razloge sodbe, da tožnik ni zmogel potrebne trditvene podlage, „da ni dobil dela zaradi svoje invalidnosti“ in da tožeča stranka „ni izkazala vzročne zveze med tožnikovo brezposelnostjo in prometno nezgodo“. Sodišču neupravičeno očita, da je spregledalo dejstvo, da že iz invalidske odločbe izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije ravno zaradi posledic konkretne poškodbe (izven dela). Sodišče je pravilno iz invalidske odločbe z dne 27. 12. 2007 ugotovilo, da je tožnik z odločbo razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, deloma sedeče in deloma stoječe delo, s polnim delovnim časom, od 19. 12. 2007 dalje. Očitek, da je sodišče zmotno ocenilo, da ni vzročne zveze med nezgodo in invalidnostjo, pa je neutemeljen, ker takšne ocene v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da je tožnik s trditvami, vključno s tisto o samozaposlitvi v letu 2008, zatrjeval pravico do odškodnine za že nastalo škodo, da pa ni ponudil zadosti konkretizirane trditvene podlage, s katero bi lahko uspel s postavljenim zahtevkom iz naslova izgubljenega zaslužka (oz. rente, kot je to zatrjeval). Pravilno je namreč ugotovilo, da tožnik ni zmogel potrebne trditvene podlage, da ni dobil dela zaradi svoje invalidnosti. Tožeča stranka sodišču očita, da napačno razloguje, da naj bi predlagana priča, poklicna svetovalka Č. S. J., katere ni zaslišalo, zgolj potrdila, da tožnik zaradi zdravstvenih omejitev ni bil napoten na vse možne razgovore s potencialnimi delodajalci. Trdi, da bi izpovedala vse o konkretnih okoliščinah, zaradi katerih tožnik ni dobil dela, in gotovo to, kar izhaja iz listine, povzetka mnenja in predloga poklicnega svetovalca o tožnikovi delovni anamnezi z dne 12. 7. 2006, da cit.: „brezposelna oseba je ves čas prijave na zavodu, nezmožna za delo, zaradi zdravstvenih težav kot posledica prometne nesreče“. Navedeno dejstvo po mnenju tožeče stranke jasno pokaže na vzročno povezanost med prometno nezgodo, tožnikovo invalidnostjo in njegovo nezaposlenostjo, zaradi česar je protispisen in v nasprotju s citiranimi listinami zaključek sodišča o tem, da tožnik ni zmogel potrebne trditvene podlage oziroma dokaznega bremena o povezanosti med nezgodo in brezposelnostjo. Tožeča stranka pa meni tudi, da je sodišču mogoče očitati tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi tega, ker je nasprotje o odločilnem dejstvu med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe, in med samimi temi listinami. Zgoraj povzeti očitki so neutemeljeni. Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožnik ob svoji doseženi izobrazbi strojnega tehnika (spričevalo 9. 9. 2004), dejstvu, da je bil nazadnje pred nezgodo zaposlen pri P. Š. s.p. od 15. 3. 2000 do 30. 9. 2000, torej pred več kot štirimi leti pred nezgodo, ni zmogel potrebne trditvene podlage, da ni dobil dela zaradi svoje invalidnosti. Sodišče se je opredelilo do dokaznega predloga za zaslišanje priče Č. S. J., in sicer je pravilno razložilo, da tudi če bi priča potrdila, da zaradi zdravstvenih omejitev ni bil napoten na vse možne razgovore s potencialnimi delodajalci, ob predhodni daljši nezaposlenosti pred škodnim dogodkom in nesubstanciranih navedbah o tem, kolikšen je bil njegov zaslužek med zadnjo zaposlitvijo ali o prihodkih in delu, ki ga je morebiti opravljal tik pred nezgodo, slednje ob tožnikovi izpovedi, da so delodajalci, pri katerih je opravljal razgovore, od 10 možnih iskalcev potrebovali le enega, ali pa zanje ni bil sprejemljiv, ker bi mu morali plačati tudi potne stroške, ne zadošča za tožnikovo predpostavko, da bi z gotovostjo tudi po škodnem dogodku dosegal minimalno plačo. Ne drži, da je protispisen, v nasprotju z delovno anamnezo z dne 12. 7. 2006 Urada za delo V., zaključek sodišča, da tožnik ni zmogel potrebne trditvene podlage oziroma dokaznega bremena o povezanosti med nezgodo in brezposelnostjo. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodne odločbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Je napaka „tehnične narave“, do katere pride zaradi nepravilnega prenosa podatka. V obravnavani zadevi do nepravilnega prenosa podatka ni prišlo, zato očitek ni utemeljen. V kolikor pa pritožba meri na očitek zmotne dokazne ocene, torej nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo priče, ki bi potrdila podatke v listini – delovni anamnezi, pa pritožbeno sodišče tudi ta očitek zavrača. Glede zaslišanja priče Č. S. J. se je, kot že zgoraj obrazloženo, sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Glede na zgoraj povzeto pravilno stališče prvostopenjskega sodišča ni sprejemljivo niti stališče tožeče stranke, da je nerelevantno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo sodišče, kolikšna je bila konkretna višina zaslužka tik pred nezgodo, saj je to glede na določila 168. člena OZ pravno relevantno dejstvo. Za obravnavani primer, ko tožnik ni uspel izkazati, da bi mesečno zajamčeno plačo z gotovostjo pričakoval glede na normalen tek stvari, pa tudi ne ne drži pritožbena navedba, da je minimalna plača zagotovo tisto minimalno izhodišče, ki ga je potrebno upoštevati. Sodišču prve stopnje se glede na pravilno zavrnitev zahtevka že po temelju ni bilo potrebno opredeliti do mnenja izvedenca finančne stroke, torej o sami višini zahtevka, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba o tej listini nima razlogov. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče spregledalo tožnikovo samozaposlitev, saj je bilo to dejstvo nesporno in ga sodišču ni bilo potrebno ugotavljati (214. člen ZPP) in ga je zato v obrazložitvi sodbe zgolj povzelo ter z ničemer spregledalo, ker je zaključke pravilno sprejelo na podlagi že zgoraj povzetih ugotovitev.

Ni se moč strinjati s toženo stranko, da njena obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nematerialno škodo ne more nastati pred prejemom sodbe, ker da ji je šele takrat znana višina odškodnine, ki je odmerjena po cenah ob izdaji sodbe. Po določbi 165. člena se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Povračilo škode pa se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega (drugi odstavek 168. člena OZ). Za povračilo nepremoženjske škode zakon ne določa kaj drugega. 378. člen OZ pa določa, da po nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje dolžnik poleg glavnice še zamudne obresti. V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik s kakršnimkoli opominom ali z začetkom postopka zahteva od njega, naj izpolni obveznost (299. člen OZ). Upnik ima torej od dolžnikove zamude dalje pravico uveljavljati zamudne obresti od uveljavljane terjatve. Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev, da mora plačati zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 26.018,77 EUR že od 3. 3. 2005 dalje (do 19. 11. 2007, kot je v izreku prvostopenjske sodbe), saj upravičeno trdi, da ne more biti v zamudi že od 3. 3. 2005, ker takrat še ni bilo zaključeno tožnikovo zdravljenje in niti tožniku še niso bile znane posledice, torej znana (vsa) škoda. Sodišče prve stopnje je glede na nesporno dejstvo, ki izhaja iz izvedenskega mnenja, da je že samo kirurško zdravljenje poškodb trajalo od 13. 4. 2005 in da je bilo po zaključeni diagnostični obravnavi pri ortopedu 9. 11. 2005 znano, kakšne bodo posledice zlomov, materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožena stranka v zamudi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka po prejemu odškodninskega zahtevka, torej od 3. 3. 2005. Ker do 3. 3. 2005 še ni bil znan (ves) obseg škode, se (vsa) odškodninska obveznost takrat še ni mogla šteti za zapadlo (165. člen OZ). Tožeča stranka pa tudi sicer ni v spis predložila specificiranega predpravdnega odškodninskega zahtevka, na podlagi katerega bi bilo moč razmejiti do 3. 3. 2005 znan obseg škode in kar bi sicer lahko predstavljalo podlago za delno priznanje zamudnih obresti od 3. 3. 2005. Glede na obrazloženo tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.018,77 EUR od 3.3.2005, pač pa od dneva vložitve tožbe 10. 11. 2007, torej od takrat, ko je začela postopek, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom OZ).

Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem obrestnem delu, kot izhaja iz izreka te sodbe. Preostali del pritožbe tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke pa je kot neutemeljena zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. in drugi odstavek 350. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa je uspela le s pritožbo zoper odločitev o stranski terjatvi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).