Jedro

Če se ugotovi, da sklepa o začasni odredbi toženka ni spoštovala, je treba po uradni dolžnosti kazen, ki je bila v tem istem sklepu že izrečena, izterjati, kljub temu da je med tem že pravnomočno odločeno o glavni stvari. Predlog tožeče stranke je treba šteti (le) kot obvestilo sodišču. Za (predlog za) izrek nove denarne kazni pa upnik nima več pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu z dne 23. 4. 2009 se delno ugodi in se sklep razveljavi glede predloga tožeče stranke z dne 25. 9. 2009 ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbi proti sklepu z dne 15. 5. 2009 se ugodi in se sklep razveljavi.

III. Sicer se pritožba proti sklepu z dne 23. 4. 2009 zavrne in se ta sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 23. 4. 2009 zavrglo tožnikove predloge z dne 25. 9. 2008, 26. 1. 2009 in z dne 17. 2. 2009 za izvršitev sklepa o začasni odredbe oziroma za izrek nove denarne kazni toženki, ker je ugotovilo, da izdana (regulacijska) začasna odredba ne velja več, ker je pravnomočno odločeno že o glavni stvari in za izvršitev začasne odredbe tožnik nima več pravnega interesa. S sklepom 15. 5. 2009 je prvostopenjsko sodišče dopolnilo svoj prej navedeni sklep tako, da je tožniku naložilo v plačilo 980,37 EUR stroškov toženke.

2. Tožnik se pritožuje proti obema sklepoma iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov s predlogom, da se izpodbijani sklep spremeni v smeri ugoditve njegovim predlogom, nasprotuje pa tudi odločitvi o stroških. Meni, da ima še vedno interes za izvršitev začasne odredbe, saj še sedaj ne more v stanovanje, vložil pa je tudi že predlog za izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa o motenju posesti iz obravnavane pravde. Izrečeni penali bi mu omogočili priti v stanovanje. Sodišče sploh ni odločilo, koliko časa naj začasna odredba traja. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni uporabilo določb 212. čl. ZIZ in 269. čl. OZ, za kar ni navedlo razlogov, zato meni, da se sklepa ne da preizkusiti. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče opozoril na identično zadevo, kjer pa so bili sodni penali kljub dokončni odločitvi o glavni stvari izterjani. Glede sklepa o stroških meni, da je napačen že zaradi napačnosti sklepa o zavrženju njegovih predlogov, graja pa tudi višino odmerjenih stroškov po posameznih postavkah.

3. Na obe pritožbi je toženka odgovorila, predlagala njuno zavrnitev in priglasila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba proti sklepu z dne 23. 4. 2009 je delno utemeljena, zato je utemeljena tudi pritožba proti sklepu o stroških postopka z dne 15. 15. 2009. 5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da (lahko) regulacijska začasna odredba velja le do pravnomočno končanega postopka o stvari sami in da za izvršitev začasne odredbe po tem datumu (ki je v konkretni zadevi 8. 10. 2008) tožnik ne more več imeti pravnega interesa. Zavrženje tožnikovih vlog z dne 26. 1. 2009 in z dne 17. 2. 2009, s katerima zahteva od sodišča, da toženki zaradi nespoštovanja začasne odredbe izreče novo denarno kazen, je zato na podlagi 274. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP) v zvezi s 366. čl. ZPP pravilno. Ker je o tožbi zaradi motenja posesti že pravnomočno odločeno, tožnik nima več interesa siliti toženko k izpolnitvi začasne odredbe. Določbi 212. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98; ZIZ) in 269. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01; OZ) pri tem ne prideta v poštev, zato ju sodišče tudi ni bilo dolžno obravnavati in očitana kršitev postopka v smeri pomanjkanja razlogov o tem ni podana. V konkretnem primeru namreč ne gre za sodne penale, pač pa za izvršitev denarne kazni po 226. čl. ZIZ.

6. Pri vlogi tožnika „z dne 25. 9. 2008“ (očitno pravilno z dne 29. 9. 2008, predlog tožeče stranke pri listovni številki spisa 174) pa ne gre za predlog za izvršitev začasne odredbe, ki zaradi pravnomočnega konca meritornega postopka ne bi več veljala, pač pa za predlog za izterjavo denarne kazni, ki je že bila izrečena za primer, da dolžnica (toženka) začasne odredba ne bo spoštovala. Če se ugotovi, da sklepa o začasni odredbi z dne 6. 2. 2007 toženka ni spoštovala, je treba po uradni dolžnosti kazen, ki je bila v tem istem sklepu že izrečena, izterjati (3. odst. 226. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju). Predlog tožeče stranke je treba šteti (le) kot obvestilo sodišču. 7. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu z določbo 3. tč. 365. čl. ZPP razveljavilo izpodbijani sklep z dne 23. 4. 2009 v delu, ki se nanaša na predlog tožnika z dne 25. (pravilno 29.) 9. 2008 in v tem obsegu vrača zadevo v nov postopek, tekom katerega naj sodišča prve stopnje izterja izrečeno kazen. Sicer je bilo treba pritožbo proti temu sklepu zavrniti kot neutemeljeno in v ostalem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP).

8. V posledici navedenega bo treba ponovno odločiti tudi o stroških postopka, ki so bili potrebni zaradi navedenih vlog tožnika, zato je bilo treba razveljaviti tudi dopolnilni sklep z dne 15. 5. 2009 (3. odst. 365. čl. ZPP).