Jedro

Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba tožene stranke.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.9.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 12.7.2000, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo parc. št. 328/120 vl. št. 1137 k.o. S.Š. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema obrazložitev tožene stranke, da je bila sporna parcela podržavljena z odločbo Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora L.Š. z dne 1.9.1959, E.I., na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ) in je po podržavljenju ostala v začasni uporabi prejšnje lastnice. Začasna uporaba je bila odvzeta z odločbo Oddelka za družbene službe in splošne zadeve Skubščine Občine L.Š. z dne 4.2.1972, ki se je glasila na E.I., čeprav je ta že 16.12.1964 umrla. Ker pa je iz pravnomočnega sklepa o dedovanju Občinskega sodišča II v Ljubljani z dne 16.9.1965, razvidno, da je tožnik kot edini zakoniti dedič podedoval tudi uživalno pravico na zemljišču parc. št. 328/120 in je bila ta pravica dne 15.12.1971 tudi vpisana v zemljiško knjigo, je treba šteti, da je bila pravica odvzeta njemu. Glede na takšno dejansko stanje je, po presoji tožene stranke, prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da E.I. ni upravičenka do denacionalizacije, saj je prejšnji lastnik upravičenec le v primeru, ko mu je bilo zemljišče tudi odvzeto iz uporabe po predpisu, ki ga Zakon o denacionalizaciji (ZDen) določa kot podlago za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da je za upravičenost do denacionalizacije stavbnega zemljišča pomembno tudi, kdaj in na podlagi katerega predpisa je prejšnjemu lastniku ali njegovemu dediču prenehala pravica uporabe na podržavljenem zemljišču. Pravica uporabe je bila premoženjska pravica in je bila tudi v pravnem prometu med živimi in za primer smrti, sprva brez omejitev, pozneje pa je bil promet omejen (5. člen zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja). Šele z izročitvijo zemljišča občini ali komu drugemu pa je imetnik pravice uporabe zemljišče tudi dejansko izgubil in šele tedaj je bilo podržavljenje končano. Zato je moral tudi odvzem zemljišča iz posesti temeljiti na predpisu iz 3. in 4. člena ZDen. Če do izročitve zemljišča ni prišlo na ta način, ni mogoče več šteti, da je dana podlaga za denacionalizacijo po 9. točki 3. člena ZDen. V obravnavani zadevi tožnik ni prejšnji lastnik podržavljenega zemljišča, temveč je pravico uporabe na njem podedoval po svoji materi. Tožnikovi materi pa pravica uporabe za gradnjo družinske stanovanjske hiše ni bila dana, ker glede na tedanje urbanistične akte takšna gradnja ni bila mogoča, vendar pa zaradi tega ni izgubila posesti zemljišča in tega tožnik tudi ne trdi. Na ugotovljeno dejansko stanje sta upravna organa pravilno uporabila materialno pravo in ocenila, da v tej zadevi ni bilo pogojev za denacionalizacijo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bila parcela v katastrski občini S.Š., ki je predmet denacionalizacijskega postopka, podržavljena z ZNNZGZ iz leta 1958. Njegovi materi, bivši lastnici spornega zemljišča, je bila odvzeta lastninska pravica, ostala pa ji je pravica uporabe zemljišča, vse do tedaj, dokler ne bo potrebno zemljišča izročiti občini ali komu drugemu. Tožnik je po materini smrti podedoval pravico uporabe spornega zemljišča. S tem se status ni nikakor spremenil, saj je nanj prešlo tisto, kar je njegova pokojna mati imela na dan smrti. V letu 1972 pa mu je bila sporna parcela odvzeta iz uporabe. Dobil je odškodnino, ki pa ni dosegla vrednosti 30% te parcele. Tolmačenje sodišča, da je že vmesni člen med osebo, kateri je bila parcela podržavljena in da zato njegovi zahtevi ni mogoče ugoditi, temelji na zmotni razlagi zakona. Ker je tožnik podedoval pravico uporabe je jasno, da si je s tem pridobil tudi pravico do denacionalizacije. Stališče izpodbijane sodbe je protiustavno in nezakonito.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje, v primerih, ko je bila odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja konkretnega primera, opisanega v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabo določb ZDen. Presojeno je namreč bilo, da tožnik nima statusa denacionalizacijskega upravičenca, že iz razlogov, ki sta jih v svojih odločbah navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.