Jedro

Tožena stranka zagovora ni bila dolžna prestaviti zaradi tožnikovega dopisa z zahtevo za preložitev in priloženega zdravniškega potrdila. Oboje je tožena stranka prejela na dan, za katerega je bil predviden tožnikov zagovor, vendar po poteku ure, ki je bila določena za zagovor. Bolniški stalež ni okoliščina, ki bi delavcu onemogočala, da se udeleži zagovora. Tožnik je predlagal, da se zagovor opravi z dnem, ko bo končal bolniški stalež. Preložitev zagovora na čas po izteku bolniškega staleža bi pomenila, da tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi mogla podati, saj bi potekel subjektivni 30 dnevni rok od ugotovitve razloga za odpoved. Tožnik bi svoj zagovor lahko podal tudi pisno. Zato tožniku pravica do zagovora (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ni bila kršena.

Tožnik je v spornem času s plačilno kartico, last delodajalca, na različnih bencinskih servisih v Sloveniji za lastne potrebe nepooblaščeno kupil pet letnih vinjet za motorna vozila. Tožnikovo ravnanje pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 240. člena KZ-1. Zato je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da je ta odpoved nezakonita in se razveljavi; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak še traja, da se toženi stranki naloži, da ga pozove nazaj na delo in s tožnikom vzpostavi delovno razmerje za nedoločen čas od dneva nezakonite odpovedi, da se toženi stranki naloži, da tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu delovno dobo vpiše v delovno knjižico oziroma ustrezno javno evidenco za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna plače v mesečnem bruto znesku 1.786,90 EUR, od bruto plač in ostalih bruto prejemkov obračuna in plača vse predpisane davke in prispevke, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska, to je od vsakega 18. v mesecu za plačilo preteklega meseca ter mu povrne stroške postopka (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, ki se od primarnega razlikuje le v tem, da naj se toženi stranki naloži, da mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna nadomestilo plače v višini pogodbeno dogovorjene mesečne bruto plače (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 30 dnevnega roka od ugotovitve razloga za odpoved. Iz priloženih računov družbe A. d.d. je razvidno, da je tožena stranka te račune prejela 8. 1. 2014 in s tem dnem se je tožena stranka tudi seznanila z domnevno tožnikovo kršitvijo. Tožena stranka bi odpoved morala podati najkasneje do 7. 2. 2014, podala pa jo je 19. 2. 2014, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati, kdaj je bil o kršitvah obveščen direktor tožene stranke B.B.. Nesmiselno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je zaposlena pri toženi stranki šele 21. 1. 2014 za nazaj preverjala račune in da zato direktor tožene stranke prej ni mogel izvedeti za tožnikovo kršitev. Ni pomembno, kdaj je zakoniti zastopnik pregledal pošto oziroma kdaj je pregledal račune, ampak je pomembno, kdaj je tožena stranka prejela račun A. d.d. št. … . Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Kršitve, ki se očitajo tožniku niso takšne, da bi toženo stranko odvezale dolžnosti, da tožniku omogoči zagovor. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je tožniku tudi predlagal, da naj da sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bi ga nato morda lahko zaposlili kot invalida po zaključenem bolniškem staležu. Takšna izpovedba zakonitega zastopnika kaže, da zaupanje tožene stranke do tožnika ni bilo porušeno do te mere, da bi bile podane okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožniku omogoči zagovor. Glede na navedeno sploh ni bilo razloga za izredno odpoved, saj se ta lahko da le v primeru, če delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da je letne vinjete na račun tožene stranke kupil, ker mu je tožena stranka dolgovala plačilo ur, ki jih je tožnik opravil v času bolniškega staleža. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se pojavlja dvom glede tega, da se tožnik iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti zagovora. Tožnik v spornem obdobju po navodilih zdravnika ni smel imeti nikakršnih psihičnih in fizičnih obremenitev, kar je tožnik toženi stranki tudi pojasnil v dopisu z dne 13. 2. 2014. Zdravstveno stanje tožnika je bilo v spornem obdobju prav gotovo takšno, da se zagovora ni mogel udeležiti. Pri težavah, ki jih je imel tožnik je normalno, da je imel dovoljenje za izhode in gibanje. O tem, ali bi se tožnik lahko udeležil zagovora, bi mnenje lahko podal samo izvedenec medicinske stroke, nikakor pa ne sodišče prve stopnje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zaupanje tožene stranke do tožnika utemeljeno porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka. V kolikor bi bilo to res, zakoniti zastopnik tožene stranke na naroku ne bi izjavil, da je tožniku predlagal, da naj da sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bi ga mogoče lahko zaposlili po zaključenem bolniškem staležu kot invalida. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima dokazne ocene in da so razlogi izpodbijane nejasni, kontradiktorni in v nasprotju z vsemi predloženimi dokazi in zakonodajo, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vedno podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlati pa če izpodbijana sodba sploh nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali če so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz pritožbe je razvidno, da tožnik kot odločilna dejstva, glede katerih naj bi bili razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju, uveljavlja tista, ki se nanašajo na vprašanje, kdaj je tožena stranka ugotovila kršitev obveznosti, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter tista dejstva, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožena stranka tožniku omogočila pravico do zagovora. Glede teh vprašanj razlogi izpodbijane sodbe niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Očitno je, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno in pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje glede navedenih vprašanj, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je 24. 12. 2013, 8. 1. 2014 in 14. 1. 2014 s plačilno kartico, last delodajalca, na različnih bencinskih servisih v Sloveniji za lastne potrebe nepooblaščeno kupil pet letnih vinjet za motorna vozila v vrednosti 660,00 EUR; - pri pregledu računov 21. 1. 2014 je bilo ugotovljeno, da je tožnik za vozili z registrskimi številkami ... in ... kupil več vinjet; - direktor tožene stranke je bil o ugotovljenih nepravilnostih pri nakupu vinjet obveščen z elektronskim sporočilom 21. 1. 2014, torej istega dne, kot je bil opravljen pregled računov; - zakoniti zastopnik tožene stranke se je s tožnikom sestal 22. 1. 2014 in ga že takrat seznanila z očitanimi kršitvami; - tožena stranka je tožnika 10. 2. 2014 vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ga hkrati pisno seznanila s kršitvami pogodbe o zaposlitvi; - zagovor je bil predviden za 14. 2. 2014; - tožnik se zagovora ni udeležil, temveč je 13. 2. 2014 toženi stranki poslal opravičilo, skupaj z zdravniškim potrdilom, da se zagovora ne more udeležiti iz zdravstvenih razlogov.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala znotraj roka iz 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Zmotno je pritožbeno stališče, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči že 8. 1. 2013, ko je tožena stranka prejela račun A. d.d. št. … . Ne le, da tožnik ne upošteva, da s tem računom niso bili zajeti vsi sporni nakupi s plačilno kartico, saj je tožnik nepooblaščene nakupe opravil tudi 8. 1. 2014 in 14. 1. 2014, ti nakupi pa so bili nato zajeti v računu št. ..., ki ga je tožena stranka prejela šele 21. 1. 2014. Navedeno pomeni, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede obeh nakupov na bencinskem servisu v C., izvršenih 14. 1. 2014 ter nakupa na bencinskem servisu v D. dne 8. 1. 2014, pravočasna tudi po merilih, za katere se zavzema tožnik.

Odgovor na vprašanje, kdaj je delodajalec ugotovil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v vsakem konkretnem primeru odvisen od dejanskih okoliščin tistega primera. Seveda je možno, da bi delodajalec neupravičeno uporabo plačilne kartice ugotovil že z dnem, ko je prejel račun, s katerim mu je pogodbena stranka fakturirala blago in storitve, ki so bile kupljene s plačilnimi karticami. Vendar pa je v konkretnem primeru dokazni postopek pokazal, da tožena stranka kršitve ni ugotovila že s prejemom računa z dne 31. 12. 2014. Nenazadnje je s tem računom bil zajet le en sporni nakup vinjete dne 24. 12. 2013, vsi ostali sporni nakupi pa so bili zajeti šele v računu, ki ga je tožena stranka prejela 21. 1. 2014. Toženi stranki ni možno očitati malomarnosti, če je šele 21. 1. 2012, ko je prejela še račun A. d.d. z dne 15. 1. 2014, preverjala vse nakupe vinjet in pri tem ugotovila, da je tožnik za ista vozila kupil več vinjet. Nenazadnje se samo račun A. d.d. z dne 15. 1. 2014 ob nabavi goriva nanaša tudi na nabavo več kot 50 vinjet za motorna vozila. Ob ugotovitvi, da so delavci tožene stranke 21. 1. 2014 ugotovili, da je tožnik za dva avtomobila kupil več vinjet, da so o tem istega dne obvestili direktorja tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je šele tega dne začel teči 30 dnevni subjektivni rok, v katerem je tožena stranka morala podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, kakor je določena v 2. odstavku 85. člena ZDR-1. Ta določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožnik je v dopisu z dne 13. 2. 2014 (priloga A3) sam navedel, da je vabilo na zagovor prejel 10. 2. 2014, kar je štiri delovne dni pred dnevom zagovora. S tem je tožena stranka tožniku zagotovila z zakonom predpisani razumni rok za zagovor.

Tožena stranka zagovora ni bila dolžna prestaviti zaradi tožnikovega dopisa in priloženega zdravniškega potrdila. Oboje je tožena stranka sicer prejela na dan, za katerega je bil predviden tožnikov zagovor, vendar po poteku ure, ki je bila določena za zagovor. Pravilno je stališče tožene stranke, da bolniški stalež ni okoliščina, ki bi delavcu onemogočala, da se udeleži zagovora. Tožnik je v dopisu z dne 13. 2. 2014 namreč predlagal, da se zagovor opravi z dnem, ko bo končal bolniški stalež. Tožena stranka se je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko je pojasnjevala razloge za zavrnitev tega predloga tožnika, utemeljeno sklicevala na na dejstvo, da tožnik ob vročitvi vabila na zagovor in ob kontroli bolniškega staleža sploh ni bil doma. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, temveč ta, da se delavcu omogoči, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoje ravnanje. Tožnik bi svoj zagovor lahko podal tudi pisno. Preložitev zagovora na čas po izteku bolniškega staleža bi pomenila, da tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi mogla več podati, saj bi potekel subjektivni 30 dnevni rok od ugotovitve razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opozarja na to, da se je tožnik 30. 12. 2013 lahko udeležil službene zaključne zabave pri toženi stranki, da se je 22. 1. 2014 udeležil razgovora pri toženi stranki, nenazadnje pa je tožnik tudi sporne nakupe vinjet v januarju 2014 opravil izven domačega kraja, to je v D. in C.. Vse navedeno samo še dodatno kaže na to, da je bil namen tožnikovega opravičila zavleči postopek in da ni šlo za nesposobnost udeležiti se zagovora.

Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 205/2011 z dne 10. 2. 2011 v zadevi, ki je glede vprašanja pravice do zagovora povsem primerljiva s tem sporom, zavzelo stališče, da iz zdravniških potrdil sicer res izhaja, da se tožnik zagovora ni sposoben udeležiti, vendar pa to ni razlog, zaradi katerega bi bila tožena stranka dolžna datum zagovora za vsako ceno in v nedogled prestavljati. Pri tem je revizijsko sodišče posebej poudarilo, da namen zakonske zahteve po zagovoru ni dokazovanje utemeljenosti očitanega, pač pa pomeni pravico delavca, da se izjasni o očitkih in eventualno pojasni svoja ravnanja.

Okoliščina, da je zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku ob razgovoru 22. 1. 2014 (torej naslednjega dne po ugotovitvi storjenih kršitev) tožniku predlagal, naj sam poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, da pa bi ga kasneje morda lahko zaposlili kot invalida III. kategorije, ne pomeni, da ni podan osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zakoniti zastopnik tožene stranke je prepričljivo pojasnil, da je takšno ponudbo dal zato, da bi postopek mirno speljali (torej brez odpovedi s strani delodajalca), vendar se tožnik ni držal dogovorov. Dogovorili so se namreč, da bo tožnik denar vrnil še istega dne do 15. ure in da bo za vse najbolje, da zraven prinese še sporazumno odpoved. Zakoniti zastopnik je tožnika zaman čakal do 15. ure in tudi kasneje se tožnik ni odzval na direktorjev klic oziroma sporočilo, temveč je šele 3. 2. 2014 vrnil 400,00 EUR in povedal, da ne bo podpisal ničesar, sploh pa ne odpovedi. Tožena stranka se je očitno želela izogniti postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi kasnejšemu sodnemu sporu, zato zaradi navedene ponudbe, da tožnik sam poda odpoved, ni mogoče šteti, da ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Vse okoliščine tega primera kažejo, da je tožena stranka utemeljeno do te mere izgubila zaupanje v tožnika, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre pri toženi stranki za družbo, ki ima 55 vozil in 125 zaposlenih, da je v vsakem vozilu plačilna kartica UTA in tožnikovo ravnanje pomeni hudo zlorabo zaupanja. Da delovnega razmerja res ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka kaže tudi popolna nesamokritičnost tožnika. Tožnik je šele zaslišan kot stranka prvič zatrjeval, da je vinjete kupil zato, da bi si s tem plačal ure, ki naj bi mu jih bila tožena stranka dolžna. Takšno ravnanje je nedopustno, celo če bi bilo res, da mu tožena stranka ni plačala za vožnje, ki jih je opravil v času bolniškega staleža. Sicer pa iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da je tožnik v času bolniškega staleža prejel akontacijo v višini 1.500,00 EUR, ki je višja od obveznosti plačila za opravljene vožnje. Prejem akontacije je potrdil tudi tožnik.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnikovo ravnanje (nepooblaščeni nakup vinjet) pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po 1. odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). To kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, druga predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega opravljanja ali zastopanja. Tožnik je zlorabil svoj položaj, ko je s plačilno kartico UTA opravil nepooblaščene nakupe vinjet za osebni avtomobil oziroma kombi. Za zlorabo položaja v smislu določbe 1. odstavka 240. člena KZ-1 gre, kadar ima storilec sicer pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar tega dejanja ne opravi v interesu gospodarske družbe, temveč zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist ali pa gospodarski družbi povzročil škodo. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to. Tožnik je imel pooblastilo, da s plačilno kartico UTA plačuje storitve na A. d.d., ki so vezane na uporabo zaupanega vozila, vendar je to pooblastilo zlorabil in s plačilno kartico nakupil vinjete, ki niso bile potrebne, zato da bi pridobil premoženjsko korist v višini vrednosti teh vinjet. Obenem je tožnik s tem toženi stranki povzročil premoženjsko škodo, saj je ta morala plačati nabavljene vinjete. Res je, da je tožnik del škode povrnil, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da so bili izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Prav tako ni nobenega dvoma, da je tožnik kršitev storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj sta mu bila vozilo in plačilna kartica zaupana v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti tožene stranke. Plačilna kartica UTA je bila tožniku zaupana v zvezi z vožnjo vozil, ki so last tožene stranke. Plačilna kartica je namenjena plačevanju goriva ter drugih storitev, ki jih nudi družba A. d.d. in z njo povezana podjetja v tujini. Tožnik je z nenamensko uporabo plačilne kartice UTA zlorabil svoj položaj in dano zaupanje. Vse to je tožnik storil z namenom, da sebi pridobi protipravno premoženjsko korist v vrednosti nenamensko nabavljenih vinjet. Očitana kršitev je bila storjena z direktnim naklepom. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.