Jedro

Iz tožbenih trditev tožnikov izhaja, da so bili oni tisti, ki so skozi daljši čas redno uporabljali parkirišče. Pri tem je bistveno, da ni bilo uveljavljeno motenje posesti na določenem parkirnem prostoru za določenega prebivalca P., temveč na celotnem parkirišču, ki ga sestavljajo posamezni parkirni prostori. Tožnike bi potemtakem lahko razumeli kot celoto, kot skupnost, ki trajno izvršuje posest na predmetnem parkirišču. Takšna fizična oblast nad sporno nepremičnino je zagotovo zunanje vidna in trajna, nikoli pa ne bi mogla v celoti zadostiti kriterijema dostopnosti in izključnosti, kot ju tolmači sodišče prve stopnje. Normalno je namreč, da ljudje hodijo vsak dan v službo in po drugih dnevnih opravkih in če kot sredstvo prevoza uporabljajo avtomobil, potem bo parkirišče moralo biti določen čas prazno oziroma bodo prosta vsaj določena parkirna mesta v sklopu parkirišča. Čeprav torej obstaja verjetnost, da na teh parkirnih prostorih v tem času parkirajo tudi avtomobili ljudi, ki ne prebivajo na zgoraj omenjenih naslovih, to ne more pomeniti, da tožniki niso oziroma ne morejo biti posestniki tega parkirišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko v mirnem izvrševanju posesti na parc. št. 942/1 in parc. št. 942/7, obe k.o. X, na katerih stoji parkirišče, ki so ga tožniki uporabljali, s tem da je na desni strani križišča med Š. in P. ulico na parc. št. 942/1 k.o. X postavila zapornico in z njo zaprla dostop na parkirišče, ki se nahaja na parc. št. 942/1 in parc. št. 942/7, obe k.o. X. Nadalje je zavrnilo zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja, kot tudi zahtevek na prepoved takšnih ali podobnih ravnanj v bodoče. Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da so tožniki dolžni toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 315,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožniki iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka 15 dni dalje do plačila. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu opr. št. II Cp 2631/2009 (dejansko gre za sklep opr. št. II Cp 2613/2009) navedlo, da do posestnega varstva niso upravičene osebe, ki so uporabljale parkirni prostor občasno (naključni obiskovalci), marveč le tisti, ki so kontinuirano uporabljali parkirišče in ki so zaradi ravnanja tožene stranke izključeni iz dotedanje (trajne) uporabe parkirišča. Skladno z navedenim stališčem so tožniki kot osebe, ki so kontinuirano uporabljale parkirišče na parc. št. 942/1 in parc. št. 942/7, obe k.o. X, upravičeni do posestnega varstva oziroma so imeli posest na tem parkirišču. Da so kontinuirano uporabljali parkirišče, so tožniki zatrjevali že v tožbi, ko so navajali, da so na zgoraj navedenih parcelah vsakodnevno parkirali svoje avtomobile. Poudarjajo, da na podlagi stališča, ki ga zavzema prvostopno sodišče, do posestnega varstva ne bi bil upravičen nihče, ki ne bi imel svojih nepremičnin ograjenih z ograjo, ker bi namreč le z ograjo lahko dosegel elementa, ki jih sodišče prve stopnje zahteva, torej izključnost in dostopnost. Tožniki še izpostavljajo, da sporne nepremičnine niso pridobile statusa javne ceste, kar posledično pomeni, da niso namenjene za prosto uporabo. Ker predmetne nepremičnine niso in ne predstavljajo javnega dobra, se na njih lahko vzpostavi posest. Tožniki navajajo, da so bila parkirišča na predmetnih parcelah, kot tudi na parcelah parc. št. 924/1 in parc. št. 924/37, obe k.o. X, namenjene parkiranju stanovalcev na naslovu P. št. 8, 10, 12, 18, 20, 22, 28, 30 in 32. Ker so bile predmetne nepremičnine namenjene parkiranju tožnikov in ker so jih le-ti kontinuirano uporabljali, so imeli na parkirišču posest, posledično pa so tudi upravičeni do posestnega varstva.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala podane pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče pri ugotavljanju obstoja posesti kot predpostavke za utemeljenost zahtevka v posestni pravdi prestrogo tolmačilo pogoja izključnosti in dostopnosti. Cilj posestnega varstva je vzpostavitev prejšnjega dejanskega stanja ter sankcioniranje in preprečitev nadaljnje samovolje stranke, ki je enostransko spremenila dejansko stanje oziroma razmerje strank glede sporne stvari (1). Iz tožbenih trditev tožnikov izhaja, da so bili oni tisti, ki so skozi daljši čas redno uporabljali parkirišče, kot navajajo tudi v pritožbi. Pri tem je bistveno, da ni bilo uveljavljeno motenje posesti na določenem parkirnem prostoru za določenega prebivalca P. 8, 10, 12, 18, 20, 22, 28, 30 in 32, temveč na celotnem parkirišču, ki ga sestavljajo posamezni parkirni prostori. Tožnike bi potemtakem lahko razumeli kot celoto, kot skupnost, ki trajno izvršuje posest na predmetnem parkirišču. Takšna fizična oblast nad sporno nepremičnino je zagotovo zunanje vidna in trajna, nikoli pa ne bi mogla v celoti zadostiti kriterijema dostopnosti in izključnosti, kot ju tolmači sodišče prve stopnje. Normalno je namreč, da ljudje hodijo vsak dan v službo in po drugih dnevnih opravkih in če kot sredstvo prevoza uporabljajo avtomobil, potem bo parkirišče moralo biti določen čas prazno oziroma bodo prosta vsaj določena parkirna mesta v sklopu parkirišča. Čeprav torej obstaja verjetnost, da na teh parkirnih prostorih v tem času parkirajo tudi avtomobili ljudi, ki ne prebivajo na zgoraj omenjenih naslovih, to ne more pomeniti, da tožniki niso oziroma ne morejo biti posestniki tega parkirišča. V kolikor bi se pogoja izključnosti in dostopnosti v konkretnem primeru tolmačila tako strogo, kot je to storilo sodišče prve stopnje, do posestnega varstva ne bi bil upravičen nihče, omenjeni institut pa bi s tem povsem izgubil svoj smisel. 6. Pri tem je treba opozoriti, da prvi odstavek 426. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) določa, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. To pomeni, da morajo imeti tožniki možnost dokazati, da so v času tik (kar gre razumeti relativno) pred nastalim motenjem imeli kot skupnost posest nad predmetnim parkiriščem. V tem smislu so navedbe, ali so parkirišče kdaj poprej uporabljale tudi osebe, ki na omenjenih naslovih ne živijo, pravno nerelevantne, saj je odločilno zadnje posestno stanje. V kolikor torej tožniki uspejo dokazati, da so na predmetnem parkirišču izvrševali dejansko oblast v času, ko je tožena stranka postavila sporne zapornice, jim, ob izpolnjevanju ostalih pogojev, potrebnih za utemeljenost zahtevka v pravdi zaradi motenja, tudi gre posestno varstvo.

7. Sodišče prve stopnje tako ni zadostno raziskalo dejanskega stanja, saj je zavrnilo dokazna predloga tožnikov za njihovo zaslišanje ter ogled predmetnega parkirišča, posledično pa tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Navedba sodišča prve stopnje o splošno znanem dejstvu, da lahko na parkiriščih, ki niso zaprta z zapornico ali na kakšen drugačen način, parkira vsakdo, je zatorej pavšalna in ne more upravičiti napačnega materialnopravnega stališča. Vprašanje posesti je v svojem smislu sicer res pravno vprašanje, vendar je o obstoju posesti s pravnega vidika moč razpravljati šele v trenutku, ko so na voljo vsa pravnorelevantna dejstva. Slednja pa v konkretnem primeru niso bila v celoti ugotovljena. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku podrobneje razišče dejansko stanje in ugotovi, ali so vsi tožniki imeli dostop do predmetnega parkirišča ter ali so na njem parkirali svoje avtomobile, in to v obdobju, ko je na eno izmed predmetnih parcel tožena stranka postavila zapornico in s tem zaprla dostop do parkirišča. Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo sklep ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.

(1) L. Ude, N. Betetto, A. Galič (et. al.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009; N. Betteto, str. 657-658.