Jedro

Pisna privolitev iz prvega odstavka 117. člena SZ pomeni le, da imetnik stanovanjske pravice v razmerju do ostalih upravičencev do privatizacije izbere, kdo ima pravico do odkupa, v razmerju do lastnika pa izrazi soglasje, da se stanovanje proda enemu od njegovih ožjih družinskih članov. Izjava, da sam ne bo izkoristil prednosti, ne pomeni prenosa pravice do odkupa, gre le za odločitev o tem, kdo od ostalih (tudi) upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa po določbah SZ. Taka opredelitev pomena pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice potrjuje pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da dejstvo, da tožničin mož ni državljan Republike Slovenije, ne vpliva na pravico tožnice kot upravičenke iz 117. člena SZ do odkupa stanovanja. S pisno privolitvijo tožničin mož torej na tožnico ni prenesel več pravic, kot jih je imel sam, saj je tudi tožnica eden od upravičencev do odkupa stanovanja, temveč je le odstopil od prednostnega upravičenja do odkupa, ki bi mu šlo kot imetniku stanovanjske pravice, če bi izpolnjeval vse potrebne pogoje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da s tožnico sklene prodajno pogodbo za stanovanje št. 79 v stanovanjski hiši Na K. v L. za kupnino 1,763.460,00 SIT in v skladu z določbami Stanovanjskega zakona določilo način in obroke plačevanja kupnine. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na ime tožnice sposobne listine in toženi stranki naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne. Revidentka graja materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da je Stanovanjski zakon pravico do privatizacije določil tako imetniku stanovanjske pravice kot njegovim ožjim družinskim članom ter da je razmerje med njimi podobno razmerju med predkupnimi upravičenci. Teh razmerij ni mogoče enačiti, saj ima imetnik stanovanjske pravice poleg možnosti, da sam odkupi stanovanje, v primeru drugačne odločitve še možnost, da vpliva na nadaljnji potek dogodkov. S pisnim soglasjem, da lahko stanovanje odkupi njegov ožji družinski član, imetnik stanovanjske pravice odloča o tem, ali se bo stanovanje sploh privatiziralo in kateremu od ožjih družinskih članov bo dal možnost odkupa. Na njegovo odločitev ne more nihče vplivati. Ker ožji družinski član sam ne more uveljavljati pravice do odkupa stanovanja, je po mnenju revidentke zakonodajalec to pravico vezal izključno le na imetnika stanovanjske pravice, ki je stanovanjsko pravico imel na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona. Pravica njegovih ožjih družinskih članov je pogojena in izvedena iz imetnikove pravice do odkupa stanovanja.

Najprej mora imeti to pravico imetnik stanovanjske pravice, šele potem lahko njegova pravica do odkupa preide na ožje družinske člane. Če imetnik stanovanjske pravice ne more realizirati pravice do odkupa, je ni pridobil in je torej nima. Tožničin mož je tujec, zato pravice do odkupa ne more realizirati, saj po ustavnih predpisih ne more postati lastnik nepremičnin. Upoštevati je potrebno načelo, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam. Če bi bil namen zakonodajalca privatizacija vseh zasedenih družbenih stanovanj, pri čemer bi bili imetniki stanovanjske pravice in njegovi ožji družinski člani v enakem položaju oziroma v razmerju predkupnih upravičencev, bi ta svoj namen gotovo zelo jasno izrazil. Revizija je bila vročena tožnici, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (določba tretjega odstavka 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V prvem odstavku 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96; v nadaljevanju: SZ) sta opredeljena predmet privatizacije in krog upravičencev do privatizacije. Po navedeni določbi je lastnik stanovanja dolžan prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel, njemu, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu. Ob upoštevanju tudi ostalih določb SZ se privatizirajo zasedena (bivša) družbena stanovanja, in sicer tista, na katerih je ob uveljavitvi SZ obstajala stanovanjska pravica, če ne gre za primere, ko je stanovanjsko razmerje prenehalo po samem zakonu in primere, ko je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje skladno z določbami prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (določba drugega odstavka 128. člena SZ). Izjeme glede predmeta privatizacije, ki so opredeljene v 128. in 129. členu SZ, v konkretnem primeru niso pomembne.

Da je bil tožničin mož, ki ni državljan Republike Slovenije, na dan uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju, v postopku na prvi in drugi stopnji ni bilo sporno.

Odgovor na vprašanje, ali je tožena stranka dolžna prodati ob njegovi pisni privolitvi to stanovanje tožnici kot njegovi ženi in torej ožjemu družinskemu članu, je odvisen od opredelitve kroga upravičencev iz prvega odstavka 117. člena SZ. Po presoji revizijskega sodišča je zmotno materialnopravno stališče revidentke, da je zakonodajalec pravico do odkupa stanovanja vezal izključno le na pravico do odkupa imetnika stanovanjske pravice, zaradi česar naj bi bila pravica do odkupa ožjih družinskih članov le izvedena iz enake pravice imetnika stanovanjske pravice. V že navedeni določbi prvega odstavka 117. člena in ostalih določbah SZ ni podlage za tako pravno stališče. Upravičenci za odkup stanovanja so imetnik stanovanjske pravice, ki je na dan uveljavitve SZ to pravico imel, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovi ožji družinski člani. S tako opredelitvijo je zakonodajalec v razmerju med njimi določil le prednost za imetnika stanovanjske pravice. Ureditev prednosti pri uveljavitvi pravice do nakupa stanovanja pa ne more posegati v izhodišče zakonodajalca glede opredelitve kroga upravičencev. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je razmerje med njimi podobno (in ne enako) razmerju med predkupnimi upravičenci. Drugačna razlaga kroga upravičencev do odkupa stanovanja bi pomenila, da ima pravico do odkupa le imetnik stanovanjske pravice, njegovi ožji družinski člani pa le, če imetnik stanovanjske pravice nanje prenese svojo pravico do odkupa. Da pisna privolitev imetnika stanovanjske pravice iz prvega odstavka 117. člena SZ ne pomeni prenosa pravice do odkupa stanovanja na ožjega družinskega člana, izhaja tudi iz drugih zakonskih določb (primerjaj novelirano besedilo tretjega odstavka 147. člena SZ, po katerem so zakonec oziroma izvenzakonski partner ter ožji družinski člani glede privatizacije povsem izenačeni z imetnikom stanovanjske pravice). Pisna privolitev iz prvega odstavka 117. člena SZ zato po presoji revizijskega sodišča pomeni le, da imetnik stanovanjske pravice v razmerju do ostalih upravičencev do privatizacije izbere, kdo ima pravico do odkupa, v razmerju do lastnika pa izrazi soglasje, da se stanovanje proda enemu od njegovih ožjih družinskih članov. Izjava, da sam ne bo izkoristil prednosti, ne pomeni prenosa pravice do odkupa, gre le za odločitev o tem, kdo od ostalih (tudi) upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa po določbah SZ. Taka opredelitev pomena pisne privolitve imetnika stanovanjske pravice pa potrjuje pravilnost stališča sodišča druge stopnje, da dejstvo, da tožničin mož ni državljan Republike Slovenije, ne vpliva na pravico tožnice kot upravičenke iz 117. člena SZ do odkupa stanovanja. S pisno privolitvijo tožničin mož torej na tožnico ni prenesel več pravic, kot jih je imel sam, saj je tudi tožnica eden od upravičencev do odkupa stanovanja, temveč je le odstopil od prednostnega upravičenja do odkupa, ki bi mu šlo kot imetniku stanovanjske pravice, če bi izpolnjeval vse potrebne pogoje. Ker uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in ker tudi niso podani razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, ker stroški kratkega revizijskega odgovora, ki praktično le prereka navedbe tožene stranke v reviziji, niso bili potrebni.