Jedro

Bistvena kršitev določb ZPP iz 13. točke drugega odstavka 354. člena je podana, če izrek ni razumljiv in ni izvršljiv, pa tudi če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katera materialno pravo veže posledice. Oseba, ki po nezakoniti vselitvi več kot dve leti stanuje v stanovanju, po izteku roka pridobi status imetnika stanovanjske pravice in s tem pravico do odkupa po 117. členu SZ.

Izrek

Ob reševnju pritožbe se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona, objavljenega v Uradnem listu RS št. 18/91 dne 11.10.1991, imetnica stanovanjske pravice na enoinpolsobnem stanovanju pritličje, stan. št. 1 in da ji gre v zvezi s tem pravica do odkupa stanovanja. Toženi stranki je zato naložilo, da v roku 15. dni sklene s tožnico kupoprodajno pogodbo za to stanovanje, ob upoštevanju vrednosti točke z dne 28.5.1993, ker bo v nasprotnem primeru tako listino nadomestila sodba.

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali razveljavitev sodbe. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica pridobila stanovanjsko pravico. Res je pridobila pravico stanovati v spornem stanovanju, toda s tem ji gre samo pravica uporabe. Stanovanjska pravica je podeljena pravica (razen v primeru iz 16. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih), ki se jo pridobi s pravnomočno odločbo o dodelitvi stanovanja. V konkretnem primeru pa gre za nezakonito vselitev in je po preteku dveh let tožena stranka izgubila pravico zahtevati izselitev, tožnica pa je pridobila pravico stanovati v stanovanju. Ima samo status uporabnice stanovanja, saj ji statusa imetnice stanovanjske pravice nihče ni podelil. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku. Preizkusilo jo je v celoti v mejah pritožbenih razlogov, poleg tega pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena tega zakona. Tako je ob reševanju pritožbe ugotovilo, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku). Njen izrek je namreč nejasen, saj v njem ne navaja datuma, ko naj bi bila tožnica imetnica stanovanjske pravice (opisovanje zakona in njegove objave v uradnem listu iz prvega odstavka izreka sodbe spada v obrazložitev), in ne navaja vseh bistvenih sestavin kupoprodajne pogodbe (drugi odstavek izreka), ki naj jo nadomesti sodba, saj ni navedena cena in te brez dodatnih podatkov o številu točk in o načinu plačila kupnine tudi izračunati ni mogoče. Tak izrek sodbe pa ni razumljiv in ni izvršljiv. Poleg tega obrazložitev sodbe tudi ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, npr. ali ima tožnica po predpisih materialnega prava sploh pravico do nakupa nepremičnin na območju Republike Slovenije, saj je navedeno samo to, da sodišču niso znane ovire, ki bi preprečevale nakup stanovanja, ni pa predložena nobena listina in v zapisnku z glavne obravnave dne 18.11.1993 ni pojasnjeno, če je tožnica državljanka Republike Slovenije.

Ker sodišče druge stopnje zaradi navedenih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti, jo je po določilu 369. člena Zakona o pravdnem postopku razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji o uporabi materialnega prava pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da izvajanje pravnih poslov lahko sanira določene napake. Tako je sodna praksa vseskozi sledila teoriji o konvalidaciji pogodb in je tudi na področju stanovanjskih razmerij redno omogočala pridobitev stanovanjske pravice v primerih, ki niso imeli podlage v pravnomočni odločbi iz 10. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih, če je stanovanjsko razmerje dejansko nastalo. Zakon o stanovanjskih razmerjih je poznal samo status imetnika stanovanjske pravice (10. člen) in status uporabnika kot osebe, ki skupaj z imetnikom stanovanjske pravice stanuje v stanovanju (18. člen). Kakega vmesnega statusa ni poznal in če je dopuščal pridobitev stanovanjske pravice brez pravnomočne odločbe v primerih iz 16. člena (kot navaja tudi pritožnica) in v primerih iz 23. do 26. člena, je mogoče pridobiti tak status tudi z izvrševanjem stanovanjskega razmerja po določilu 50. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih.

Sodišče druge stopnuje je pri svojem odločanju uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št.55/92) na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).