Jedro

Prevzem pregona zoper osumljenca zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 po tistem, ko je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo, je dopusten pod pogojem, da je prevzemnik pregona oškodovan. Ob ugotovitvi, da ta pogoj ni izpolnjen, se obtožnica oškodovanca kot tožilca kot nedovoljena zavrže iz razloga drugega odstavka 277. člena ZKP.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtožnica oškodovanca kot tožilca zoper osumljenega A. A. z dne 30. 4. 2021 zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 da kot uradna oseba zato, da bi drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, ni opravil uradne dolžnosti s tem, da dne 23. 9. 2020 ob 7.54 uri na T. 7 v Ljubljani kot mestni redar MOL kljub temu, da je bil poklican na kraj, ni izpeljal prekrškovnega postopka zoper večje število voznikov avtotaksi vozil, ki so bila parkirana na omenjenem naslovu in na sprednjih vratih niso imela nalepljene nalepke z napisom „Taksi LJ“ in zaporedno številko vozil, kar mora imeti avtotaksi prevoznik nameščeno na vratih vozila skladno z določbo petega odstavka 10. člena Odloka o avtotaksi prevozih MOL, pri čemer odsotnost navedene nalepke predstavlja prekršek po 1. točki prvega odstavka 23. člena istega odloka, ki se kaznuje z globo v višini 250,00 EUR, je pa prekrškovni postopek izpeljal izključno zoper B. B., s čimer je večjemu številu avtotaksi prevoznikom omogočil protipravno premoženjsko korist v znesku globe, ki bi jo sicer morali plačati, na podlagi drugega odstavka 277. člena ZKP zavrže.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebne izdatke osumljenca ter 30,00 EUR odmerjene sodne takse.

Obrazložitev

1. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 278. člena ZKP zavrgel obtožnico oškodovanca kot tožilca zoper osumljenega A. A. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. V stroškovnem delu je prvostopenjski senat odločil, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pritožbo pooblaščenec oškodovanca kot tožilca. Predlagal je, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Ob odločanju o pritožbi je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti odločilo tako kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

4. Kazenskopravna dobrina po določilu 257. člena KZ-1 je pravilno in zakonito opravljanje uradne dolžnosti, skratka, dobrina splošnosti in kot taka izrazito nerazpoložljiva (nedisponibilna) dobrina. Glede na to, da je v opisu kaznivega dejanja trditev, da oškodovanec kot tožilec ni bil oškodovan z domnevnim protipravnim ravnanjem osumljenca, je jasno, da ne more nastopati v procesu zoper osumljenega A. A. kot oškodovanec kot tožilec v smislu 6. alineje 144. člena ZKP. Subsidiarni tožilec je lahko namreč samo tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Ker pa je očitek oškodovanca kot tožilca naslovljenega na osumljenca, da ni izpeljal prekrškovnega postopka zoper večje število voznikov avto taksi vozil, ne pa da je kakorkoli nezakonito prekrškovno postopal zoper oškodovanca kot tožilca, je posledično pravni zaključek, da oškodovančeva obtožnica ni dovoljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer zavrglo obtožnico, vendar iz drugih razlogov kot je to storil pritožbeni senat. Presodil je skladno z določbo drugega odstavka 277. člena ZKP, da bi moralo sodišče prve stopnje že ugotoviti, da ni zahteve upravičenega tožilca ter ravnati po citirani določbi procesnega zakona. Tako pa je izpodbijano odločitev sprejelo na temelju 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP (dejanje, ki je predmet obtožbe ni kaznivo dejanje), do katerega vprašanja pa se pritožbeni senat ni soočil, ker je predhodno ugotovil, da B. B. ne more biti oškodovanec kot tožilec, čeprav je državna tožilka zavrgla njegovo kazensko ovadbo in ga nepravilno poučila, da ima pravico nadaljevati pregon zoper osumljenca.

6. Zaradi sprejete odločitve je pritožbeno sodišče B. B. naložilo v plačilo 30,00 EUR sodne takse skladno s tarifno številko 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), dolžan pa je tudi plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi potrebne izdatke osumljenca, v kolikor bodo priglašeni, o čemer bo odločilo sodišče prve stopnje.