Jedro

Delodajalec ne ravna samovoljno, če delavca pozove nazaj na delo po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (ki izhaja iz pravnomočne sodbe) in mu ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki po oceni delavca ni ustrezno. Odločanje o ustreznosti ponujene zaposlitve je stvar odločanja o tožbenem zahtevku, ne pa predmet začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se toženi stranki naložilo, da tožniku mesečno izplačuje akontacijo plače v višini osnovnega količnika 2,14 s pripadajočimi dodatki za minulo delo in stalnost do pravnomočnosti tega postopka, da mu izplača neupravičeno neizplačane plače za junij 2004 in julij 2004 z dodatki za minulo delo in stalnost pri toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da mu izplača razliko regresa do polnega regresa za leto 2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v osmih dneh in da mu povrne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uprlo na preozko razlago samovolje. Ravnanje tožene stranke, kot je odklanjanje odločanja o delavčevem ugovoru zoper sklep o razporeditvi, o neustreznosti razporeditve, o neizplačevani plači in regresu, o varstvu starejših delavcev, je samovoljno ravnanje. Tožena stranka je ravnala samovoljno tudi zato, ker tožnika ni zaposlila v skladu z 2. odst. 17. čl. ZTPDR in ker ni izvršila pravnomočne sodne odločbe III Pd 137/2001. Ker je tožena stranka tožnika zaposlila s 1.8.2004, čeprav bi ga morala zaposliti najkasneje do 12.6.2004, je ravnala samovoljno. Odklanjanje izplačila regresa je po sodni praksi samovoljno ravnanje, saj tožniku delovno razmerje z ozirom na sodne odločbe pri toženi stranki ni nikoli prenehalo. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da je tožniku ponudila edino možno ustrezno delovno mesto, saj to ni res.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

V skladu s 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke lahko izda sodišče začasne odredbe za zavarovanje denarne oz. nedenarne terjatve, če so za to izpolnjeni pogoji iz 270. čl. oz. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.).

Tožnik v tem individualnem delovnem sporu predlaga, da se razveljavi sklep tožene stranke o predložitvi pisnega predloga pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi št. 239 brez podpisa in datuma o razporeditvi na delovno mesto prodajni referent II pri toženi stranki ter aneksa k tej pogodbi in da se toženi stranki naloži, da ga razporedi na delovno mesto v skladu z njegovo stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti s povprečno vrednostjo količnika za VII. tarifni razred in da je dolžna tožniku za čas od 5.12.2000 dalje izplačati neto plačo za VII. stopnjo strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanj in zmožnosti s povprečno vrednostjo količnika za VII. tarifni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8 dneh in pod izvršbo. Poleg tega predlaga, da naj mu tožena stranka povrne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča do plačila.

Namen začasnih odredb kot enega od sredstev zavarovanja, ki jih opredeljuje 3. del ZIZ, je v zavarovanju določenega dejanskega stanja pred morebitnimi spremembami, ki bi onemogočale ali otežile kasnejšo izvršbo obveznosti dolžnika, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. V zvezi z že omenjenim 19. čl. ZDSS pa je namen izdaje začasne odredbe tudi preprečitev samovoljnega ravnanja ali odvrnitev nenadomestljive škode. Kolikor je podana temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je verjetna izkazanost terjatve, izda sodišče predlagano začasno odredbo, če ugotovi, da so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji in če ugotovi, da je predlagana začasna odredba primerna. Začasna odredba je primerna, če služi namenu zavarovanja.

Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru samovoljno ravnanje tožene stranke kot pogoj za izdajo začasne odredbe ni podano. Pri tem je potrebno dodati, da se samovoljno ravnanje (oz. nenadomestljiva škoda) presoja v primerih, ko bi sodišče izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti (1. odst. 19. čl. ZDSS). Ker pa je v tej zadevi sodišče prve stopnje odločalo o začasni odredbi, ki jo je predlagala stranka, bi bilo potrebno njeno utemeljenost presojati na podlagi določb 270. oz. 272. čl. ZIZ (odvisno od tega za zavarovanje katere terjatve je predlagana začasna odredba). Glede na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 137/2001 z dne 19.11.2002 je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo, tako da ji zaradi tega kljub temu, da tega ni storila do 12.6.2004 (v času roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, temveč 22.6.2004), samovoljnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za izdajo začasne odredbe, ni mogoče očitati. Kot samovoljno ravnanje, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 19. čl. ZDSS, je namreč šteti npr. takšno ravnanje delodajalca, ki delavcu zaradi očitno protipravnega ravnanja oz. grobe kršitve predpisov onemogoča uveljavljanje varstva njegovih pravic. Z ozirom na to zatrjevanje tožnika, da je tožena stranka ravnala samovoljno, ker naj bi ga prepozno pozvala nazaj na delo in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za neustrezno delovno mesto (iz trditev tožene stranke je razbrati, da drugega delovnega mesta nima na razpolago), ni utemeljeno. Odločanje o ustreznosti ponujenega delovnega mesta oz. ustreznosti ponujene zaposlitve in posledično o višini pripadajoče plače pa je stvar odločanja o tožbenem zahtevku, ne pa predmet začasne odredbe, kar je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob tem je potrebno ugotoviti, da je tožnik z delom predlagane začasne odredbe (glede izplačila plače) v bistvu zahteval že delno izpolnitev tožbenega zahtevka, kar glede na to, da so začasne odredbe sredstva zavarovanja, ne pa sredstva izpolnitve zahtevka, ni dopustno (razen v izjemnih primerih, kot so npr. t.i. regulacijske začasne odredbe). Poleg tega je tožnik s predlagano začasno odredbo predlagal tudi plačilo razlike v regresu, katerega sicer v okviru tožbenega zahtevka sploh ni vtoževal. Ker ob upoštevanju navedenega pogoji za izdajo začasne odredbe niso bili podani, je prvostopenjsko sodišče predlog tožnika za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Ob upoštevanju navedenega je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo (2. tč. 365. čl. ZPP).