Jedro

ZZK-1 v 19. členu določa, da se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Zakon pri tem torej ne določa, da bi moral biti potek služnostne poti določen z navedbo posameznih točk in z razdaljami med njimi, ampak uporablja pravni standard natančnega opisa.

Za pridobitev sporne služnosti ni potrebno, da bi gospodujoča nepremičnina mejila na služno nepremičnino oziroma, da bi sporna pot s služečega zemljišča neposredno vodila na gospodujoče zemljišče. Bistvo je, ali tožnika dostopata po sporni poti do svoje nepremičnine preko nepremičnine, ki je last tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da za potrebe gospodujočega zemljišča, nepremičnin parc. št. 1, 2 in 3 k. o. ..., ki so last tožečih strank obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 4 k. o. ..., ki je last tožene stranke, služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi avtomobili in tovornimi vozili do osne nosilnosti 7,5 ton, ki se izvršuje na 3 m široki obstoječi dovozni poti, ki poteka v dolžini 16,5 metrov v ravni liniji od javne ceste parc. št. 5 k. o. ..., v smeri severozahoda do skrajnega roba parcele št. 4 k. o. ..., pri čemer levi rob dovozne poti poteka tik ob nadstrešku vetrolova pred vhodom v stanovanjsko hišo N., stoječi na parceli št. 6, k. o. ... Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev listine, na podlagi katere naj bi se ugotovljena služnost vpisala v zemljiško knjigo. Tožeči stranki je naložilo, da je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 289,75 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče zanesljivo ugotoviti, zakaj je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav tožena stranka temelju ne oporeka. Kot izhaja iz 9. točke obrazložitve, naj bi bila razlog zavrnitve spor glede obsega priposestvovanja služnosti. Mejni spor, ki ga obravnava sodišče pod opr. št. N 18/2011, in se nanaša na mejo med služečo parcelo in gospodujočo parcelo št. 1, nima prav nobene zveze s predmetnim tožbenim zahtevkom, kajti toženi stranki je prav dobro znano, kje poteka katastrska meja med navedenima parcelama. Sodišče navaja, da o meji, kot o predhodnem vprašanju ni moglo odločiti zato, ker tožeča stranka ni predlagala izvedbe dokaza z geometrom, s pomočjo katerega bi sodišče na kraju samem ugotovilo potek in obseg priposestvovane služnosti. Za ugotavljanje poteka in obsega obstoječe služnostne poti izvedenec geometer ni potreben. V izogib stroškom zadošča ogled (kar je bilo predlagano in izvedeno) ter metrski trak (ki je bil prav tako uporabljen). Geometer ni potreben niti pri sodni določitvi nujne poti (določbe 141., 142. in 145. člen ZNP), ki je podoben pravni inštitut kot ugotavljanje priposestvovane služnosti. Zadošča narok na kraju samem in skica, ki jo napravi sodišče in je sestavni del sklepa. Sodišče je sicer na ogledu naredilo skico trase služnostne poti, ki ji tožena stranka ni nasprotovala, tudi izmer ni zanikala, pa vendar sodišče tega dejstva ni upoštevalo in skice pri odločanju ni uporabilo, ker, kot pravi sodišče prve stopnje, pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave. Takšno ravnanje ima vse znake absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Spor o obsegu služnostne pravice bi lahko sodišče rešilo v okviru 2. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov in da ne sme odreči odločitve o zahtevku za katerega je pristojno. Sodišče sicer ne sme prekoračiti zahtevka, lahko pa stranki prisodi manj, kot tožeča stranka zahteva. Po mnenju tožeče stranke je opis služnosti dokaj natančno opredeljen, vsekakor bistveno natančneje, kot pa je opredeljena podobna potna služnost, ki jo je tožena stranka pogodbeno omogočila A. A. v pogodbi z dne 11. 11. 2010 in z njo bremenila prav služečo parcelo 335/11. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, 45/2008, 28/2009, 25/2011, 14/2015 – v nadaljevanju ZZK-1) v 19. členu določa, da se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, se te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Zakon pri tem torej ne določa, da bi moral biti potek služnostne poti določen z navedbo posameznih točk in z razdaljami med njimi, ampak uporablja pravni standard natančnega opisa. Potek služnosti, kot ga je v tožbenem zahtevku navedla tožeča stranka, je po mnenju pritožbenega sodišča dovolj opisno določen, da je zadoščeno pravnemu standardu natančnega opisa.

6. Prav ima pritožba, da lahko sodišče obseg priposestvovane služnosti ugotovi v krajši dolžini in širini, kot to s tožbenim zahtevkom terja tožeča stranka. S takšnim načinom namreč še vedno ostane znotraj tožbenega zahtevka, ki ga je začrtala tožeča stranka.

7. Tožena stranka v nepravdnem postopku zatrjuje, da je lastninsko pravico priposestvovala tudi na delu parcele, ki seže v parcelo št. 2, vendar pa kot naj bi bilo razvidno iz priloge A17 tožeča stranka ne zatrjuje, da je služnost hoje in vožnje priposestvovala preko sporne točke 9583 oz. na tistem delu parcele za katerega tožena stranka v nepravdnem postopku zatrjuje, da ga je priposestvovala, zato v konkretnem primeru spornost meje v točki 9583, na odločitev o obsegu služnosti poti v tem postopku ne vpliva.

8. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za pridobitev sporne služnosti ni potrebno, da bi gospodujoča nepremičnina mejila na služno nepremičnino oziroma, da bi sporna pot s služečega zemljišča neposredno vodila na gospodujoče zemljišče. Bistvo je, ali tožnika dostopata po sporni poti do svoje nepremičnine preko nepremičnine, ki je last tožene stranke.

9. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ter posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Nadaljnji napotki niso potrebni, saj so razvidni že iz zgornje obrazložitve.

10. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo. Glede na določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.