Jedro

Tožnik se lahko sklicuje na rekonstrukcijo le v primeru predhodno legalno zgrajenega starega opornega zidu. Priznati in se nanje sklicevati je namreč mogoče le posege na legalno zgrajenih objektih.

Ali mora investitor za gradnjo objekta imeti gradbeno dovoljenje ali ne, je osrednje vprašanje inšpekcijskega postopka, ki se vodi zaradi nelegalne gradnje. Ker je ugotavljanje obstoja te obveznosti samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost gradbenega inšpektorja v inšpekcijskem postopku, gre z vidika vodenja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za predhodno vprašanje.

Soglasje kot izjava volje ni trditev o pravno pomembnem dejstvu, zato ga stranka ni dolžna posebej obrazlagati in navajati dokazov.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ravne na Koroškem št. 351-162/2007-0303-14 z dne 7. 4. 2008 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo – legalizacijo opornega zidu na zemljišču parc. št. 480/8 k.o. ... V obrazložitvi kot razlog za zavrnitev navaja, da tožnik ni predložil soglasja sosedov A.A. in B.A. (solastnika zemljišča parc. št. 480/19 k.o. ...) k manjšemu odmiku njegovega objekta od parcelne meje. Območje posega je urejeno s Spremembami in dopolnitvami odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje matičnih okolišev Črna, Mežica, Prevalje – Ravne; območij, ki obsegajo prostor med mejo urbanističnih načrtov Črna, Mežica, Prevalje – Ravne in mejo ureditvenih območij naselij, določenih z družbenim planom Občine Ravne na Koroškem, za obdobje 1986 – 1990 in območja Stražišče – Breznica, za katerega v tem srednjeročnem obdobju ni predvidena izdelava PIA (MUV, št. 20/86 in 9/93), ki so bile objavljene v Uradnem listu RS, št. 64/04 (v nadaljevanju PUP). Ta v 11. členu za območje t.i. PUP 14 zahteva 4-metrski odmik objekta od parcelne meje, v nasprotnem primeru pa soglasje sosedov.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da oporni zid v obravnavanem primeru ni v skladu s pogoji glede zahtevanih odmikov, kot jih določa PUP, in da zato projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ni izdelan v skladu s predpisi.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi morala toženka glede na predložene dokaze in izjave v postopku ugotoviti, ali tožnik v tej zadevi ob uporabi 3. odstavka 1. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) sploh potrebuje gradbeno dovoljenje. Podporna konstrukcija je bila namreč postavljena oz. potrebna zaradi preprečitve nesreče – zdrsa pobočne zemljine, ki je neposredno grozila oz. zato, da so se zmanjšale njene posledice, in bi v tem primeru prišla v poštev uporaba 101. člena ZGO-1, ki za take objekte dovoljuje izdajo uporabnega dovoljenja. Da gre za tak objekt, izhaja iz pravočasno predloženega dokaza, geološko – geomehanskega mnenja št. 496/2008 iz januarja 2008, ta okoliščina pa v dosedanjem postopku ni bila presojena. Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da je že ob gradnji stanovanjske hiše v letih 1976-77 zaradi konfiguracije terena in plazenja zemlje s hriba zaščitil hišo tako, da je ob njej zgradil oporni zid v tam navedenih dimenzijah. Ker je v letu 2006 začel dotrajani oporni zid popuščati pod pritiski zaledne hribine in navozov zemljišča s strani soseda, je tožnik oporni zid do temeljev odstranil in v popolnem enakem obsegu nad obstoječimi temelji zgradil nov oporni zid. V inšpekcijskem postopku mu je bila naložena njegova odstranitev, njegova pritožba zoper to pa zavrnjena. Poleg tega tožnik meni, da v zadevi ni bil pravilno uporabljen 65. člen ZGO-1, ki stranki, ki nasprotuje gradnji, nalaga predložitev dokazov za svoje trditve. A.A. in A.B. nista pojasnila nestrinjanja z izvedenim posegom, niti za to nista predložila nikakršnih dokazov. Poudarja, da soseda ne dasta soglasja zaradi slabih medsosedskih odnosov in ne zaradi negativnih vplivov opornega zidu, ki v isti velikosti stoji že prek 40 let. Izjava nesoglasja, ki ni argumentirano, vpliv gradnje na sosednje zemljišče pa ni izkazan, ne moreta biti temelj pravilne in zakonite odločitve. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da zemljišče posega leži na območju t. i. PUP 14, za katerega je v 1. odstavku 11. člena PUP določeno, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje oz. drugih objektov toliko, da ni motena sosednja posest, da je možno vzdrževanje objektov in da so zagotovljeni pogoji bivanja in vzdrževanja; minimalni odmik od parcelne meje je 4 m, med objekti 8 m, v primeru soglasja sosedov je lahko odmik tudi manjši. Navedena določba torej določa odmike pri novogradnjah, kar pomeni, da je ni mogoče uporabiti v primeru posegov na že obstoječih objektih. Tudi sicer pri rekonstrukciji že pojmovno ni mogoče upoštevati določb o odmikih, saj gre za posege na obstoječem objektu z že obstoječimi odmiki.

Kot opozarja tožnik v tožbi in to ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, je tožnik že na ustni obravnavi 22. 2. 2008 navedel, da gre v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo obstoječega opornega zidu. Tudi iz predloženih soglasij, ki se nahajajo v upravnih spisih (listi 5 do 7) je razvidno, da so soglasja dana k opornemu zidu, saniranemu na parceli št. 480/8. Ne glede na navedeno upravni organ dejanskega stanja v tej smeri - torej ali gre za novogradnjo ali le za rekonstrukcijo oz. drug poseg na že obstoječem opornem zidu - ni ugotavljal, kar pa je bistvenega pomena za presojo, ali je treba v zadevi uporabiti navedeno določbo 11. člena PUP.

Tožnik je nato tudi v pritožbi podrobneje pojasnil svoje prvostopenjske trditve, in sicer da se je sanacija – rekonstrukcija izvedla na že obstoječi temelj, da se je ta ojačal in da ne posega v zemljišče mejašev, prav tako tudi ne oporni zid. Tudi pritožbeni organ se do te bistvene okoliščine ni opredelil. Glede na navedeno v zadevi ni bilo v celoti ugotovljeno za odločitev pomembno dejansko stanje, pri čemer sodišče poudarja, kar je relevantno za nadaljevanje postopka, da se tožnik lahko sklicuje na rekonstrukcijo le v primeru predhodno legalno zgrajenega starega opornega zidu. Priznati in se nanje sklicevati je namreč mogoče le posege na legalno zgrajenih objektih. Če stari oporni zid ni bil tak objekt, pa je treba tudi novi oporni zid v celoti šteti za novogradnjo in zanj uporabiti pogoje, ki jih PUP določa za novogradnje.

V zvezi z ostalimi tožbenimi navedbami sodišče dodaja, da se ne strinja s tožnikovim stališčem, da bi moral upravni organ v tem postopku preverjati, ali v obravnavanem primeru ne gre za objekt iz 1. odstavka 3. člena ZGO-1, torej za objekt, ki je bil zgrajen zaradi neposredno grozeče naravne ali druge nesreče ali zato, da se preprečijo oz. zmanjšajo njihove posledice in za katere ne veljajo določbe ZGO-1. Ali mora investitor za gradnjo objekta imeti gradbeno dovoljenje ali ne, je namreč osrednje vprašanje inšpekcijskega postopka, ki se vodi zaradi nelegalne gradnje, to je gradnje, ki se je izvedla brez gradbenega dovoljenja, čeprav je zanjo to predpisano (12.1. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1). Ker je ugotavljanje obstoja te obveznosti samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost gradbenega inšpektorja v inšpekcijskem postopku (152. člen ZGO-1), gre z vidika vodenja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za predhodno vprašanje (1. odstavek 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP). Če je pristojni upravni organ o njem že odločil, je upravni organ v tem postopku v skladu z določbo 3. odstavka 147. člena ZUP na to odločitev vezan.

Kot je razvidno iz same tožbe, je zoper tožnika tekel inšpekcijski postopek, v katerem mu je bila z odločbo z dne 21. 11. 2006 naložena odstranitev objekta, njegova pritožba pa je bila zavrnjena. Ugovor, da za oporni zid, ki preprečuje zdrs zemljišča, ne potrebuje gradbenega dovoljenja, ker gre za objekt iz 3. odstavka 1. člena ZGO-1, bi torej moral uveljavljati v inšpekcijskem postopku, saj je organ v tem postopku vezan na ugotovitev gradbenega inšpektorja, da bi moral tožnik za sporni oporni zid imeti gradbeno dovoljenje.

Tožnik se ne more sklicevati niti na določbo 1. odstavka 101. člena ZGO-1, ki omogoča, da objekt iz 3. odstavka 1. člena ZGO-1, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja zaradi preprečitve naravne oz. druge nesreče oz. zato, da so se z njegovo pomočjo zmanjšale njene posledice, ostane kot stalen objekt tudi po prenehanju okoliščin, zaradi katerih je bil zgrajen, in sicer pod tam navedenimi nadaljnjimi pogoji, na podlagi česar upravni organ izda uporabno dovoljenje brez predhodno predloženega gradbenega dovoljenja. Če tožnik meni, da izpolnjuje pogoje za njegovo izdajo, lahko vloži tovrstni zahtevek, ne more pa s temi trditvami izpodbiti izdane odločbe, saj iz njih dejansko izhaja, da po njegovem mnenju za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja sploh nima pravnega interesa.

Nepravilno je tudi tožbeno stališče, da bi morala soseda v skladu s 1. odstavkom 65. člena ZGO-1 pojasniti razloge, zakaj ne dasta soglasja k manjšemu odmiku od parcelne meje. Navedena določba, ki zahteva, da stranka, ki v pisni izjavi ali na obravnavi nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predloži dokaze, namreč pomeni le, da mora stranka, ki zatrjuje dejstva, ki so ovira za izdajo gradbenega dovoljenja, zanje predložiti dokaze. Gre za določbo, ki je vsebinsko enaka določbi 2. odstavka 140. člena ZUP, po kateri mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Soglasje kot izjava volje ni trditev o pravno pomembnem dejstvu, zato ga stranka ni dolžna posebej obrazlagati in navajati dokazov.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (2. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo moral upravni organ v skladu z navedenimi razlogi ugotoviti, ali gre v obravnavanem primeru dejansko le za rekonstrukcijo obstoječega objekta (starega opornega zidu). Če bo odgovor pritrdilen, bo moral nadalje ugotoviti, ali je bil stari objekt postavljen legalno (torej ali je tožnik za njegovo gradnjo pridobil upravno dovoljenje, ki je bilo v času gradnje predpisano zanj oz. ali je bilo v tistem času tak oporni zid dopustno postaviti brez tovrstnega dovoljenja) in po tako dopolnjenem ugotovitvenem postopku ponovno preizkusiti, ali so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je ob vložitvi tožbe in vse do 14. 10. 2009 (zaradi prenehanja odvetniške funkcije) zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z Zakonom o pravdnem postopku in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo do poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).