Jedro

Upnik, ki ima pravnomočno prisojeno terjatev do dolžnika, ima pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja lastninske pravice dolžnika na stanovanjski hiši in določitev deleža.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje pod tč. 1 izreka razveljavi in v tem delu tožba zavrže, v preostalem delu (izrek pod tč. 2 sodbe) pa se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških prvostopnega postopka se spremeni tako, da sta toženca dolžna toženi stranki povrniti 31.500,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2001 dalje do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti v 15 dneh toženi stranki 47.875,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2002 dalje do plačila.

Obrazložitev

Ker tožena stranka v 30-tih dneh od vročitve tožbe nanjo ni odgovorila, je prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je pod tč. 1 odločilo, da sta toženca dolžna pri pristojnem občinskem geodetskem organu predlagati vris stanovanjske hiše, stoječe na parceli št. 1174/1 in na parceli št. 1178/2, vl.št. 388 k.o. P. in na podlagi tega vpisa spremembo kulture v zemljiško knjigo, ker bo sicer tožeča stranka to lahko predlagala na podlagi te pravnomočne sodbe, pod tč. 2 je ugotovilo, da sta lastnika stanovanjske hiše, stoječe na parc.št. 1174/1 in na parc.š. š. 1178/2, vpisani pri vl.št. 388 k.o. P. toženca vsak do 1/2-vice, pod tč. 3. pa tožencema naložilo, da sta dolžna tožeči stranki povrniti 63.000,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Sodbo je izdalo potem, ko je ocenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji, predpisani za izdajo zamudne sodbe iz 318. čl. ZPP.

Zoper sodbo se pritožujeta toženca po pooblaščencih.

V pritožbi zatrjujeta, da v zadevi ni bil izpolnjen pogoj iz 3. in 4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP za izdajo zamudne sodbe, ker da tožeča stranka v tožbi ni navedla, zakaj naj bi bila toženca dolžna opraviti dejanja, opisana pod tč. 1 tožbenega zahtevka, sicer pa je sodišče v zvezi s tem delom zahtevka tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožencema namreč v civilnem pravdnem postopku ni mogoče naložiti obveznosti vrisa objekta pri pristojnem geodetskem organu ter vpisa spremembe kulture v zemljiško knjigo, saj taka obveznost tožencev ne temelji niti na obligacijskopravni podlagi, niti na kakšni drugi zakonski podlagi. Tožeča stranka tudi ni navedla, zakaj naj bi deleža na nepremičnini, opisani pod drugo točko izreka sodbe, znašala polovico za vsako od pravdnih strank. Priloženi zemljiškoknjižni izpisek kaže, da je lastnik obeh parcel le toženec I.F. do celote, kar pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi oz. je ta del zahtevka v nasprotju s priloženim dokazom. Po vsebini predstavlja zahtevek tožeče stranke pod tč. 2 zahtevo po ugotovitvi deležev na skupnem premoženju. Pri tem gre za uporabo pravnega standarda, kriterijev iz 2. odst. 59. čl. ZZZDR. Pri takih tožbenih zahtevkih zamudna sodba sploh ni možna. Sicer pa v konkretnem primeru deleža tožencev na skupnem premoženju nista enaka, ker je imel prvi toženec precej višje dohodke od druge toženke in ker predstavljata parceli, na katerih hiša stoji, njegovo posebno premoženje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča toženca v pritožbi utemeljeno opozarjata, da za zahtevek pod tč. 1. izreka tožbe oz. sodbe ni bilo podlage in da zahtevana obveznost tožencev ne predstavlja zahtevka, ki bi ga bilo mogoče uveljaviti v pravdnem postopku. Iz 1. čl. ZPP izhaja, da ta zakon določa pravila postopka, po katerih sodišče obravnava in odloča o sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter o sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih, fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa. 18. čl. ZPP pa sodišču nalaga, da mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Po 2. čl. Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE - Ur. list št. 52/2000) vodi zemljiški kataster, kataster stavb, evidenco državne meje in register prostorskih enot Geodetska uprava Republike Slovenije. Po 61. čl. istega zakona zahtevo za prvi vpis stavbe v kataster stavb vloži lastnik zemljišča, stavbe oz. dela stavbe, ko je stavba zgrajena, lahko pa tudi oseba, ki ima na podlagi pravnega posla pravico pridobiti lastninsko pravico na stavbi ali delu stavbe. 1. odst. 5. čl. omenjenega zakona pa določa, da lahko oseba, ki verjetno izkaže pravni interes in meni, da je v zemljiškem katastru oz. katastru stavb vpisan podatek, ki ne izkazuje resničnega stanja, vloži zahtevo za spremembo vpisa. Tak pravni interes je izkazan, če ima podatek, vpisan v zemljiški kataster ali kataster stavb, vpliv na pravice ali obveznosti osebe, ki zahteva spremembo vpisa. V konkretnem primeru je torej za odločanje o zahtevku tožeče stranke pristojen drugi organ in ne sodišče, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče, ki je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja. V tem delu je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tožbo zavrglo 82. odst. 354. čl. ZPP).

V preostalem delu pa je pritožba tožene stranke neutemeljena. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da ima do druge tožene stranke terjatev, ki ji je priznana s pravnomočno sodno odločbo in ima zato pravni interes, da se ugotovi obstoj njene lastninske pravice na stanovanjski hiši, ki jo je s prvim tožencem kot zakoncem zgradila v času trajanja zakonske zveze na parc.št. 1174/1 in 1178/2 k.o. P. Tak zahtevek tožeče stranke ima podlago v 1. odst. 57. čl. ZZZDR, ki upniku omogoča, da lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, naj sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. V zvezi z višino deleža pa ima zahtevek tožeče stranke podlago v 59. čl. ZZZDR, ki določa, da se pri delitvi (ali določitvi deleža na skupnem premoženju, na katerem so do delitve po 55. čl. ZZZDR deleži nedoločeni), šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Vendar pa v obravnavanem primeru prvi toženec v pritožbi ne more več zatrjevati dejstev, ki bi lahko imela za posledico njegov višji delež na skupnem premoženju. Gre namreč za trditve dejanske narave, po izrecnem določilu 2. odst. 338. čl. ZPP pa se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker je po spremenjeni odločbi prvostopenjskega sodišča uspela tožeča stranka v postopku le z enim od dveh uveljavljanih tožbenih zahtevkov, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v povezavi z 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki le polovico pravdnih stroškov, ki so bili na prvi stopnji odmerjeni na 63.000,00 SIT, torej 31.500,00 SIT. Polovičen je tudi uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku; njene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo na 95.750,00 SIT (sestava pritožbe 500 odvetniških točk, 19 % DDV, materialni stroški 250,00 SIT, sodna taksa za pritožbo), zato je odločilo, da ji je dolžna tožeča stranka povrniti 47.875,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne odločbe do plačila.