Jedro

Ustava RS v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Pritožbenemu sodišču ni jasno in tega ne pojasni niti pritožba, s katerim postopanjem oziroma z opustitvijo katerih svojih ravnanj je sodišče prve stopnje citirano določilo ustave kršilo, pri čemer bi ta kršitev predstavljala tudi dovoljeni pritožbeni razlog. Zato se pritožbeno sodišče o pritožbi v tem delu ne more opredeliti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 1.030,82 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 247,17 EUR od 21.9.2002 dalje do plačila in od zneska 783,64 EUR od 19.3.2003 dalje do plačila, ter, da je tožeči stranki dolžna povrniti pravdne stroške v višini 112,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne. Navaja, da je toženec kritičnega dne res imel prometno nezgodo, katero je povzročil zaradi nepazljivosti in se zato zaveda materialne škode, ki je pri tem nastala in njeni višini ne oporeka. V času prometne nezgode je imel veljavno zavarovalno polico, sklenjeno s tožečo stranko, katera mu je zagotavljala, da bo nosila riziko v primeru nesreče. Ob sklenitvi omenjene zavarovalne police mu agent zavarovalnice ni posebej povedal, da obstaja v primeru nezgode pravilo obrnjenega dokaznega bremena in da je sam dolžan prikazovati svojo nedolžnost, niti mu niso bili poznani splošni pogoji zavarovanja, ker mu jih nihče ni ponudil. Sodišče prve stopnje bi moralo zaščititi toženčeve interese in se pri tem opreti na 2. člen slovenske Ustave. Sodišče prve stopnje je tudi precenilo dokaze zavarovalnice in na njih neopravičeno oprlo svojo sodbo. Da je toženec kriv za nezgodo, ne morejo dokazovati zavarovalni pogoji, niti policijski zapisnik, ki pri sodnikih za prekrške ni dobil epiloga. Pritožnik ne ve, kako naj sedaj on dokazuje, da v času nezgode ni bil pod vplivom alkohola. Zakonita dolžnost policista je bila, ker ga je toženec po nezgodi takoj prosil, da mu uredi še nadaljnji preizkus njegove alkoholiziranosti. Javna obravnava je bila opravljena v nenavzočnosti toženca, saj se je takrat boril za življenje v bolnišnici in scenarija, kot se je odvil, ni mogel predvideti ter vnaprej sporočiti Okrajnemu sodišču svojo odsotnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe o neseznanjenosti toženca o dokaznem bremenu in s splošnimi pogoji so skladno določbi 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) neupoštevana pritožbena novota, ker ni izkazano, da teh navedb tožena stranka ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ustava RS v 2. členu določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Pritožbenemu sodišču ni jasno in tega ne pojasni niti pritožba, s katerim postopanjem oziroma z opustitvijo katerih svojih ravnanj je sodišče prve stopnje citirano določilo ustave kršilo, pri čemer bi ta kršitev predstavljala tudi dovoljeni pritožbeni razlog. Zato se pritožbeno sodišče o pritožbi v tem delu ne more opredeliti.

Pritožbene navedbe, katere listine ne dokazujejo krivde toženca za obravnavano prometno nesrečo, so irelevantne, ker toženec svoji krivdi za nesrečo niti ne oporeka oziroma jo izrecno prizna celo v uvodu pritožbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev o izgubi zavarovalnih pravic toženca zaradi vožnje pod vplivom alkohola pravilno in prepričljivo gradilo na izvedenih dokazih, pri čemer je pripomniti, da toženec zgolj navaja, da v trenutku nesreče ni bil pod vplivom alkohola, za potrditev česar pa ne ponudi nobenega pravnorelevantnega dokaza. Zato sodišče prve stopnje tej njegovi trditvi ni moglo slediti že iz tega razloga.

Podlaga za opravo naroka za glavno obravnavo v nenavzočnosti toženca je sodišče prve stopnje imelo v 282. členu ZPP in s tem, ko je opravilo narok v njegovi nenavzočnosti, torej ni kršilo nobene določbe pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).