Jedro

V skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZUP, v katerem je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek (v tem primeru pritožbeni postopek), pa se je ta končal v njeno škodo. Vendar pa stranki z nasprotnim interesom na podlagi navedene določbe ZUP ni mogoče avtomatično priznati vseh stroškov, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, ampak je treba pred tem opraviti presojo, ali je bilo posamezno od dejanj tako, da je pripomoglo k rešitvi upravne zadeve, torej da je bilo z vidika vodenja postopka potrebno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-166/2007/NiK-15 z dne 14. 12. 2010 se odpravi v 2. točki izreka in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva prizadete stranke A.A. za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z odločbo, ki se s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija v 2. točki izreka, zavrnila tožnikovo pritožbo (1. točka izreka) zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je upravni organ razveljavil gradbeno dovoljenje z dne 5. 5. 2006 in zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja ter v 2. točki odločil, da je tožnik dolžan A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 254,88 EUR, po poteku roka za prostovoljno plačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz obrazložitve odločbe glede stroškov pritožbenega postopka je razvidno, da tožnikova obveznost temelji na 114. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj s pritožbo ni uspel. Zaradi tega je A.A. kot predlagateljici obnove postopka dolžan povrniti stroške njenega odgovora na pritožbo. Organ je namreč štel, da njen odgovor ni pavšalen in da je na pritožnikove navedbe morala odgovoriti.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se je obnovljeni postopek začel na predlog A.A. in ne na njegovo zahtevo, zato ni dolžan kriti njenih stroškov. Poudarja, da stroški, ki so nastali v obnovljenem postopku, ne izvirajo iz njegovih ravnanj, ampak jih je povzročil prvostopenjski organ. Ker je zoper prvostopenjsko odločbo o razveljavitvi gradbenega dovoljenja sprožil tudi upravni spor, za odločanje o stroških pa je odločilno načelo končnega uspeha v postopku, je izpodbijana odločitev preuranjena. Meni tudi, da bi morala toženka konkretno ugotoviti, ali je odgovor na pritožbo tak, da je dejansko pripomogel k rešitvi upravne zadeve. V pritožbi namreč ni navajal nič takega, o čemer bi se predlagateljica obnove lahko izjavila šele v odgovoru na pritožbo. Ker v odločbi ni razlogov o tem, je ni mogoče preizkusiti. Predlaga, naj sodišče odpravi 2. točko izreka izpodbijane odločbe in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi, razlogov za to pa ne navaja.

Na tožbo je odgovorila tudi prizadeta stranka A.A. Predlaga zavrnitev tožbe, saj je bil pritožbeni postopek končan v tožnikovo škodo, zato ji je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Zahteva tudi povračilo stroškov tega upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K 1. točki izreka Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je tožnikovo tožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 22. 9. 2009, s katero je bilo razveljavljeno gradbeno dovoljenje z dne 5. 5. 2006 in v zvezi s katero je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zavrnil z odločbo, ki se v tem upravnem sporu obravnava glede 2. točke izreka, obravnaval v upravnem sporu I U 136/2011 in tožnikovo tožbo na seji 22. 9. 2011 zavrnil. Glede na navedeno je neutemeljeno tožbeno stališče, da je izpodbijana odločitev o stroških pritožbenega postopka preuranjena, ker da naj bi o stroških postopka odločal organ prve stopnje v ponovljenem postopku.

Nadalje je neutemeljeno tožbeno stališče, da tožnik ni zavezanec za povračilo stroškov pritožbenega postopka A.A. kot stranki z nasprotnim interesom. V skladu z določbo 1. odstavka 114. člena ZUP, na katerega se sklicuje drugostopenjski organ, v postopku, v katerem je udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek (v tem primeru pritožbeni postopek), pa se je ta končal v njeno škodo. Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, je to temelj njegove obveznosti, da prizadeti stranki povrne pritožbene stroške.

Če tožnik meni, da so stroški, ki so nastali v obnovljenem postopku, posledica ravnanja upravnega organa, zaradi česar je, kot navaja v tožbi, utrpel škodo, lahko njeno povračilo terja v pravdnem postopku. Ne more pa na tej podlagi uspešno zatrjevati, da ni zavezanec za plačilo stroškov pritožbenega postopka, ki ga je sprožil sam, s tem ko je vložil pritožbo.

Sodišče pa se strinja s tožnikom, da stranki z nasprotnim interesom na podlagi 1. odstavka 114. člena ZUP ni mogoče avtomatično priznati vseh stroškov, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, ampak je treba pred tem opraviti presojo, ali je bilo posamezno od dejanj (v obravnavni zadevi odgovor na pritožbo) tako, da je pripomoglo k rešitvi upravne zadeve, torej da je bilo z vidika vodenja postopka potrebno. Enako stališče je sodišče zavzelo že v zadevi U 564/2008. Toženka v obrazložitvi sicer pravi, da odgovor na tožbo ni bil pavšalen in da je predlagateljica obnove na pritožbo morala odgovoriti, vendar v nadaljevanju ni pojasnjeno, na katerih dejstvih temelji to stališče. Zaradi pomanjkljivih razlogov sodišče zato ne more odgovoriti oz. preizkusiti tožbene trditve, da tožnik v pritožbi ni navajal nič takega, o čemer bi se predlagateljica obnove lahko izjavila šele v odgovoru. To pa pomeni, da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je odločbo v izpodbijanem delu odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (3. odstavek istega člena).

K 2. in 3. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Pri tem sodišče pojasnjuje, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006) in ne od izdaje te sodbe dalje, kot je zahteval tožnik.

Sodišče ni ugodilo zahtevku prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka. V skladu z omenjeno določbo 25. člena ZUS-1 ima v pravico do povračila stroškov postopka le tožnik. Ta je namreč s tožbo uspel, medtem ko je prizadeta stranka v postopku zastopala nasprotni interes.