Jedro

Odločanje po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 (prej po četrtem odstavku 107. člena KZ) je sestavljeno iz dveh delov. V prvem sodišče odloča, ali naj se izrečena kazen zapora sploh nadomesti z delom v splošno korist, v drugem delu pa, ali so na obsojenčevi strani izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji za določeno obliko nadomestitve.

Zaradi splošnosti zgornje zakonske določbe je prekrivanje navedenih okoliščin z nekaterimi okoliščinami, ki jih sodišče mora upoštevati pri odmeri kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1) neizogibno, s tem da je treba pri njeni uporabi paziti na zakonski namen in predvsem na prepoved iz 31. člena Ustave R Slovenije.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu zagovornika obs. M.U. ter kazen eno leto zapora, ki je bila izrečena s sodbo Višjega sodišča opr. št. I Kp ... z dne 11.11.2006 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Kp ... z dne 9.6.2008, po četrtem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) nadomestilo z 240 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenec opraviti v roku enega leta, s tem da mora biti delo razporejeno tako, da ne moti njegovega kmetovanja. Sklenjeno je še bilo, da se dogovor o začetku opravljanja nalog, ki ga sklenejo obsojenec, Center za socialno delo in organizacija, pri kateri bo delo opravljeno, šteje kot poziv za nastop kazni, potem da izvrševanje dela v korist vodi in nadzoruje Center za socialno delo, ki obenem obvesti sodišče, če obsojenec danih nalog ne bo izvrševal in da lahko sodišče v tem primeru odredi, da se izrečena kazen izvrši. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da pritožbeno sodišče ta sklep spremeni tako, da navedeni predlog o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist zavrne.

Na pritožbo je odgovoril obsojenčev zagovornik, ki pritrjuje povzeti odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga, da pritožbeno sodišče podano pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Odločanje po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 (prej po četrtem odstavku 107. člena KZ) je sestavljeno iz dveh delov. V prvem sodišče odloča, ali naj se izrečena kazen zapora sploh nadomesti z delom v splošno korist, v drugem delu pa, ali so na obsojenčevi strani izpolnjeni objektivni in subjektivni pogoji za določeno obliko nadomestitve. Pri presoji o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, sodišče upošteva težo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo storjeno, vzroke zanj in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, medtem ko je presoja o obliki nadomestitve odvisna od sprejemljivosti dela, glede na čas, prostor in socialne razmere, kot primeroma navedene objektivne pogoje ter od obsojenčeve fizične in zdravstvene zmožnosti oziroma usposobljenosti za opravljanje določenega dela ter končno privolitve, kot, z izjemo zadnjega, primeroma naštetih subjektivnih pogojev (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 89/2005 z dne 24.5.2005).

Zaradi splošnosti zgornje zakonske določbe je prekrivanje navedenih okoliščin z nekaterimi okoliščinami, ki jih sodišče mora upoštevati pri odmeri kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1) neizogibno, s tem da je treba pri njeni uporabi paziti na zakonski namen in predvsem na prepoved iz 31. člena Ustave R Slovenije. Pritožnica ima tako po eni strani prav, ko opozarja na težo obsojenčevega dejanja, vendar se po drugi strani moti, ko sodišču prve stopnje očita, da bi pri presoji o nadomestitvi kazni ne smelo upoštevati obsojenčeve nekaznovanosti in dolžine kazenskega postopka, ker da sta bili ti dve okoliščini upoštevani že pri odmeri kazni. Najprej zato, ker je sodišče prve stopnje pri navedeni presoji v resnici upoštevalo časovno odmaknjenost od dejanja in ne dolžine kazenskega postopka, kar sta dve različni stvari in predvsem, ker zgornja ocena o nevarnosti, ki jo storilec predstavlja za družbo, brez da bi bila upoštevana njegova (ne)kaznovanost praktično ni mogoča. Ravnanje sodišča prve stopnje se je potemtakem izkazalo za pravilno, povzeta pritožbena graja pa za neutemeljeno.

Pritožnica se moti tudi tedaj, ko zatrjuje, da število določenih ur dela v splošno korist ni sorazmerno z izrazito zavržnostjo obsojenčevega dejanja, kot je bila ugotovljena s sodbo višjega sodišča. Ker pri nadomestitvi kazni zapora ne gre več za njeno odmero, se sorazmernost števila določenih ur presoja glede na izrečeno kazen zapora. Ta je v obravnavanem primeru za polovico manjša od kazni zapora, pri kateri je nadomestitev še dovoljena in točno za toliko je manjše število ur od maksimalnega števila, ki ga je pri nadomestitvi kazni zapora še mogoče določiti.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP).