Jedro

Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov, zlasti relevantnega listinskega dokaza ni izvedlo in v obrazložitvi sodbe ni navedlo nobenih razlogov, zakaj tega dokaza ni izvedlo, kljub temu pa JE zaključilo, da toženec svojih trditev ni dokazal, in na podlagi tega zaključka razsodilo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu z dne 10.3.2003 vzdržalo delno v veljavi, ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 9.182,00 sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 6.380,00 sit od 13.8.2002 dalje, od zneska 2.802,00 sit pa od 18.11.2002 dalje, vse do plačila in vse pa v roku 8 dni. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg v sklepu o izvršbi že priznanih stroškov postopka v višini 13.400,00 sit še nadaljnje pravdne stroške v znesku 43.127,00 sit, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu zaradi napačno uporabljenega materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, pritožuje pa se tudi zoper stroškovni del izreka. Pritožnik navaja, da bi zgolj iz namena plačila na predloženih potrdilih izhajalo, da je toženec dvakrat plačal isti račun, zato je toženec kot dolžnik že v ugovoru predlagal izvedbo dokaza s pridobitvijo vseh izdanih računov in plačil v letu 2002, saj je to edini zanesljiv način, da se preveri, kaj in koliko je toženec tožeči stranki plačal, predlagal pa je tudi svoje zaslišanje. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako se o njihovi izvedbi ni opredelilo, tako da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Po mnenju pritožnika pa je sodišče tožeči stranki tudi nepravilno priznalo stroške, ki sploh niso bili potrebni za pravdo. To velja za nagrado v višini 120 točk za odsotnost pooblaščenke iz pisarne ter za njene potne stroške v znesku 13.603,00 sit ter 20 % DDV, saj bi tožeča stranka za zastopanje na naroku lahko pooblastila pooblaščenca z območja pristojnosti sodišča, tako da bi bili ti stroški bistveno nižji; sicer pa pritožnik meni, da zastopanje tožeče stranke na naroku sploh ni bilo potrebno, ker pooblaščenka na naroku sploh ni imela možnosti navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Stroški tožeče stranke pa so bili napačno odmerjeni tudi zato, ker sodišče ni upoštevalo, da tožeča stranka ni v celoti uspela; predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine se je namreč glasil na znesek 10.921,46 SIT, dosojeno pa je bilo 9.182,00 SIT. Pritožnik predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno obravnavanje, podrejeno pa, da odloči le o stroških postopka. V pritožbi je pritožnik priglasil še pritožbene stroške kot nadaljnje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ob tem pa pazilo po uradni dolžnosti na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno glede na določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP paziti uradoma, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker toženec ni uspel dokazati, da je tožeči stranki poravnal računa za telefonske storitve za meseca julij in oktober 2002 v zneskih 6.380,00 SIT in 2.802,00 SIT. Toženec je za svoje trditve, da je oba navedena računa plačal, poleg potrdil B.K. (priloga B3 in B4) in A. (priloga B5) predlagal še dokaz s pridobitvijo od tožeče stranke vseh izdanih računov ter vseh izvršenih plačil v letu 2002, ki bi edini lahko potrdil toženčeve trditve o vseh plačanih računih, kot dokaz pa je predlagal tudi svoje zaslišanje. Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov, zlasti relevantnega listinskega dokaza ni izvedlo in v obrazložitvi sodbe ni navedlo nobenih razlogov, zakaj tega dokaza ni izvedlo, kljub temu pa zaključilo, da toženec svojih trditev ni dokazal, in na podlagi tega zaključka razsodilo. Po presoji višjega sodišča je s takim postopanjem sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženi stranki ni bil zagotovljen pošten postopek, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 22. člena Ustave RS. Ta ustavna pravica zagotavlja v pravdnem postopku vsaki stranki možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave je podana, če je odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ni mogel uveljaviti pravice do poštenega sojenja, zato morajo sodišča zagotoviti pošten dokazni postopek in spoštovati načelo kontradiktornosti.

Poleg tega je sodišče je med razlogi sodbe navedlo, da toženec ni predložil nobenega dokaza za svoje trditve, da je na potrdilu B.K. o plačilu računa storitev za mesec julij 2002 v znesku 6.380,00 SIT pomotoma navedeno, da gre za plačilo računa za mesec junij 2002, namesto pravilno, da gre za plačilo računa za mesec julij 2002. Taka trditev pa je protispisna, saj je toženec za svojo trditev o pomotnem zapisu meseca plačila na potrdilu B.K., s katerim je plačal račun storitev za julij 2002, predložil še potrdilo B.K., ki se nahaja v prilogi B3 spisa in ki se prav tako nanaša na plačilo TK storitev za 6/2002, predlagal pa je tudi svoje zaslišanje in dokaz s pridobitvijo vseh izdanih računov tožeče stranke in vseh izvedenih plačil toženca tožeči stranki v letu 2002 (ki ga sodišče ni izvedlo in tudi ni pojasnilo zakaj ga ni izvedlo). Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Obe opisani kršitvi sta absolutni in je zaradi njih potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče navedene bistvene kršitve določb postopka odpraviti; toženčeve trditve oceniti z vidika predlaganih in izvedenih dokazov in navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih, nato pa o zadevi ponovno odločiti.

Ker je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo, je razveljavilo tudi odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo ( 3. odstavek 165. člena ZPP).