Jedro

Dohodek, ki ga je tožnica prejemala v obliki denarne socialne pomoči, ni izključujoč dejavnik pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine, zato bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotovilo, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje te pravice po 4. in 5. odstavku 116. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 2. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Območne enote ..., št. ... z dne 13. 10. 2008, s to odločbo pa je bila zavrnjena zahteva tožnice, da se ji prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu M.S., umrlem 10. 1. 2004. Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek, da se tožnici prizna pravica do družinske pokojnine. Sklenilo je, da stroški zastopanja tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica in predlaga, da jo sodišče druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje oz. jo spremeni tako, da odločbi tožene stranke razveljavi in tožnici prizna pravico do družinske pokojnine. Navaja, da ni bilo sporno, da je pokojni oče zanjo plačeval preživnino. V času očetove smrti nista živela skupaj, tožnica je invalidsko upokojena od 17. 9. 2008 dalje, dejansko je bila za delo nezmožna že pred polnoletnostjo. Sodišče je sodbo utemeljilo izključno z dejstvom, da je bila tožnica pred in po očetovi smrti prejemnica socialne pomoči, kar ni sporno. Tožnica nasprotuje takšni razlagi materialnega prava in trdi, da ji je oče mesečno dajal vsaj tolikšen znesek, kot je prejemala denarne socialne pomoči. Da si je uredila stanovanje je morala dvakrat najeti kredit, ki ga je dolžna odplačevati. Opisuje življenjske stroške ter navaja, da se preživlja tudi s pomočjo dobrodelnih organizacij. Socialna pomoč ni mogla in tudi sedaj ne zadostuje za osnovne življenjske potrebe, očetovo preživljanje je bilo za njeno eksistenco nujno. Pritožbi prilaga dodatna dokazila, s katerimi utemeljuje pritožbene navedbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, v posledici pa se zakonitosti sodbe ne da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi listin v spisu ter izpovedi tožnice in prič ugotovilo, da je bila tožnica prejemnica denarne socialne pomoči od leta 1999 dalje, prejemala naj bi jo kasneje ves čas. To pomeni, da je tožnica v zadnjem koledarskem letu pred smrtjo očeta prejemala denarno socialno pomoč, s katero se je preživljala. Za leto 2003, torej pred nastankom zavarovalnega primera, je denarna socialna pomoč znašala 43.522,00 SIT, to pa presega polovico povprečnega zneska osnove za odmero dodatnih pravic v letu 2003, ki je znašal od 1. 2. 2003 do 28. 2. 2003 75.020,30 tedanjih SIT, od 1. 3. 2003 do 31. 8. 2003 78.696,29 SIT in od 1. 9. 2003 do 31. 1. 2004 79.876,73 SIT. Navedeni podatki kažejo, da tožnica, upoštevajoč določbo 2. alineje 1. točke Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane, res ne bi izpolnjevala pogoja za priznanje pravice do družinske pokojnine zaradi preseganja omejitve povprečnih mesečnih dohodkov. Potrebno pa je upoštevati, da je bilo s 1. točko Sklepa o dopolnitvah Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 54/2006), ki velja od 26. 5. 2006 dalje, določeno, da se med dohodke družinskih članov ne šteje denarna socialna pomoč po Zakonu o socialnem varstvu. Dohodka, ki ga je tožnica prejemala v obliki denarne socialne pomoči, ni mogoče upoštevati kot izključujoč dejavnik pri ugotavljanju pogojev za priznanje navedene pravice. Sprememba sklepa je dne 13. 10. 2008, ko je bila izdana prvostopenjska zavrnilna odločba že veljala in bi jo tožena stranka morala upoštevati. Zakonitost upravnega akta se presoja po predpisih, ki so veljali, ko je bil izdan1. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odločilo na podlagi doslej znanih dejstev in natančneje ugotovilo, ali tožnica izpolnjuje ostale pogoje za priznanje pravice, kot jih določajo 4. in 5. odst. 116. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter na podlagi 3. odst. 115. čl. ZPIZ-1 izdan Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane. S tem v zvezi bo potrebno natančneje ugotoviti kdaj je tožnica postala popolnoma nezmožna za delo in tudi vse okoliščine v zvezi s preživljanjem tožnice do očetove smrti 10. 1. 2004. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da bo dokazni postopek v zvezi z navedenimi dejstvi ustrezneje izvedlo sodišče prve stopnje, zato je na podlagi 355. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(1) Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 512, 513