Jedro

Ker je insolventnost najpogostejši stečajni razlog, se upnikova vednost o dolžnikovem ekonomsko-finančnem stanju veže na vse tiste oblike plačevanja, ki ne pomenijo neposrednega denarnega toka med dolžnikom in upnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi pritožbene stroške sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je 14 pogodb o odstopu terjatev, sklenjenih od času od 7.9.1995 do 30.7.1996, s katerimi je tožena stranka prejela poplačilo svojih terjatev, v skupnem znesku 1.236.651,90 sit, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo navedenega zneska, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v stečajno maso.

Toženec je v pravočasni pritožbi izpodbijal prvostopno sodbo iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava z navedbo, da v spornih cesijah ne gre za neenakomerno poplačilo stečajnih upnikov, saj je toženec delo opravljal kot samostojni podjetnik, enako delo pa je, še zaposlen pri tožeči stranki, opravljal že prej, zato bi bile njegove terjatve prav tako prednostno poplačane iz stečajne mase. Tudi ni podana domneva o vedenju toženca za slabo ekonomsko-finančno tožeče stranke. Cesija je v poslovnem svetu tako običajen način poplačila obveznosti kot plačilo z virmanom. Tožeča stranka je bila blokirana nekaj let, vendar je s tožencem poslovala na enak način in enako, kot posluje na tisoče drugih družb, ki imajo občasne ali stalne blokade žiro računa.

Tožeča stranka je na pritožbene navedbe odgovorila, in sicer, daj je napačno stališče tožene stranke o prednostnem poplačilu iz stečajne mase. Samostojni podjetnik je v smislu 1. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS štev. 30/93, 29/94, 82/94) fizična oseba, ki samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Kot tak nima statusa delavca, ki je zaposlen pri pravni osebi (tožeči stranki) pred začetkom stečajnega postopka in njegova terjatev nima narave privilegirane terjatve po drugem odstavku 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. št. 67/93) - v nadalj. ZPPSL. Toženec je tudi spregledal, da so njegove terjatve sicer iztožljive, vendar v drugačni obliki in ne kot cesija.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Pravilni so tudi materialnopravni zaključki o podanih pogojih iz 125. člena ZPPSL. Glede na pritožbena izvajanja pa je pritrditi navedbam v odgovoru na pritožbo in še dodati: Subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj je podan, če je upnik vedel ali moral vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Toženec je v pritožbi sam navedel, da je imela tožeča stranka že več let blokiran žiro račun. Če ima pravni subjekt dalj časa blokiran žiro račun, pomeni da nima likvidnih denarnih sredstev za poravnavanje svojih obveznosti. Vsak upnik, ki posluje s takim subjektom in svoje terjatve zapira s cesijami ali drugimi oblikami izpolnitve obveznosti, ve ali vsaj mora vedeti, da je takšen subjekt v slabem-ekonomsko finančnem stanju.

Cesija je res lahko eden od načinov izpolnitve obveznosti, v skladu z Zakonom o obligacijskih razmerjih, vendar kaže na to, da dolžnik ne more poravnati dolga na način, kot se v poslovnih odnosih običajno plačujejo dolgovi - s prenosom iz dolžnikovega na upnikov bančni račun. Namen zakonodajalca je, da so vsi upniki (torej tisti, zaradi katerih dajatev ali storitev je bilo dolžnikovo premoženje povečano) iz časa, ko je bil dolžnik neplačevit (insolventen) v izenačanem položaju - torej dobijo istočasno in enakomerno poplačilo v stečajnem postopku. Izjema so le ločitveni upniki. To "izenačevanje" zaradi insolventnosti lahko seže nazaj največ eno leto pred začetkom stečajnega postopka. Ker je insolventnost najpogostejši stečajni razlog, se upnikova vednost o dolžnikovem finančnem stanju veže na vse tiste oblike plačevanja, ki ne pomenijo neposrednega denarnega toka med dolžnikom in upnikom.

Dodati je še, da je za izpodbijanje sedmih, (od spornih 14), pogodb o odstopu terjatev, (sklenjenih od 5.5.1996 dalje), izpolnjen tudi pogoj za domnevo iz 2. točke četrtega 125. člena ZPPSL, saj so bile sklenjene v treh mesecih pred začetkom stečajnega postopka.

Prvostopno sodišče je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku in pravilno odločilo o zakonitih zamudnih obrestih.

Izrek o stroških temelji na določilih členov 154/1 in 166/1 ZPP.

Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.