Jedro

Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno, saj s podaljšanjem veljavnosti prometnega dovoljenja za vozilo ter njegovo uporabo s strani tožeče stranke ni mogoče zavarovati nedenarne terjatve tožeče stranke na ugotovitev, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da ta odslej glasi: Ugovoru tožene stranke se ugodi in se sklep o začasni odredbi opr. št. P 230/2011 z dne 2. 6. 2011 v I. točki izreka v zvezi s sklepom o popravi z dne 8. 6. 2011 razveljavi ter predlog tožeče stranke za začasno odredbo z dne 25. 5. 2011 zavrne.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi opr. št. P 230/2011 z dne 2. 6. 2011 v zvezi s sklepom o popravi z dne 8. 6. 2011 (I. točka izreka), odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločitev (II. točka izreka).

Tožena stranka s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka (kot je razbrati iz vsebine pritožbe) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V njej navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetno izkazala svojo terjatev, napačen. V obravnavanem primeru namreč sploh ni jasno, za kakšno oz. katero terjatev gre. Upoštevaje navedbe tožeče stranke, da gre za terjatev, da je v letih 2009 in 2010 po pooblastilu tožene stranke registrirala in uporabljala osebno vozilo J. W., poudarja, da to ne predstavlja terjatve. Pravdna zadeva, ki teče zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, nima nobene zveze s predlagano začasno odredbo oz. s podajo soglasja tožene stranke za podaljšanje veljavnosti prometnega dovoljenja za navedeno vozilo in za njegovo uporabo s strani tožeče stranke. Poudarja, da je namen začasne odredbe zavarovanje terjatve, tožeča stranka pa ni izkazala, zakaj je predlagana začasna odredba potrebna in nujna za zavarovanje njene domnevne neizkazane terjatve. Nestrinjanje tožene stranke s podaljšanjem prometnega dovoljenja namreč v ničemer ne onemogoča ali otežuje uveljavitve morebitne terjatve tožeče stranke, ker terjatev ni v nobeni neposredni zvezi z veljavnostjo prometnega dovoljenja, zato sporna začasna odredba ne more pomeniti začasne ureditve medsebojnih razmerij. Nadalje navaja, da niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da je sama kupila navedeno vozilo, nadalje, da si je tožena stranka na silo pridobila posest nad vozilom in da v preteklosti ni izpolnjevala danih obljub glede razdelitve skupnega premoženja. Predlaga, da ji tožeča stranka v zameno za to, da obdrži navedeno vozilo, izplača znesek 14.000,00 EUR. V pritožbi nadalje uveljavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, napačen in brez utemeljitve, tožeča stranka pa tega pogoja ni niti zatrjevala niti izkazala. Nadalje navaja, kakšne bi lahko bile neugodne posledice zanjo v primeru izdane začasne odredbe, ki jih v primeru neutemeljenosti začasne odredbe ne bi bilo mogoče v celoti odpraviti ter da tožeči stranki brez izdaje začasne odredbe ne bi mogle nastati nobene neugodne posledice. Poudarja še, da je regulacijsko začasno odredbo, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 275/97, mogoče izdati le v izjemnih primerih, ko je to edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da v sklepu o začasni odredbi ni obrazložilo, kakšna težko nadomestljiva škoda bi v obravnavanem primeru sploh lahko nastala tožeči stranki, zaključek, da to v konkretnem primeru ni pravno pomembno, pa je materialnopravno napačen, saj je regulacijsko začasno odredbo dopustno izdati le v primeru, ko je to potrebno zaradi preprečitve grozečega nasilja oz. nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode, kar pa v tem primeru ni izpolnjeno. Ponovno poudarja, da zahtevek tožeče stranke ni v ničemer ogrožen, tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala ne izkazala nevarnosti, da bi bila uveljavitev njene terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali otežena. Končno nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnikova trditvena podlaga zadošča zakonskim kriterijem za izdajo začasne odredbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odločitev sodišča prve stopnje spremeni oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ter priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka nasprotovala pritožbenim navedbam tožene stranke, predlagala zavrnitev pritožbe in priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno podlago za odločanje v obravnavanem primeru predstavlja določba 272. člena ZIZ, ki določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora poleg navedenega verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ). V prvem odstavku 273. člena ZIZ pa je določeno, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa začasno odredbo z vsebino v primeroma navedenih primerih.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, s katerim je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, obrazložilo, da tožena stranka z ugovornimi navedbami ni uspela izpodbiti zaključkov, da je tožeča stranka z navedbami in dokazi v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazala tako obstoj nedenarne terjatve na ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada osebno vozilo J. W. (prvi odstavek 272. člena ZIZ) kot tudi nadaljnjo predpostavko za izdajo začasne odredbe, tj. da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

Uvodoma je poudariti, da pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi polemizira z navedbami tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe in nasprotuje izkazanosti predpostavk za izdajo začasne odredbe, predstavljajo nedovoljeno navajanje novih dejstev v postopku pred pritožbenim sodiščem oz. nedovoljeno širjenje ugovornih navedb, saj le-teh tožena stranka v ugovoru ni zatrjevala, v pritožbi pa ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj v tem pritožbenem postopku preizkuša le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Iz navedenih razlogov v pritožbi navedenih novih dejstev pri odločanju o ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ni moglo upoštevati niti sodišče prve stopnje, saj mu le-ta niso bila znana, ker s strani tožene stranke niso bila zatrjevana v ugovoru.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka s trditvami in dokazi v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetno izkazala obstoj svoje nedenarne terjatve, da v skupno premoženje pravdnih strank spada (tudi) osebno vozilo J. W., zato so nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke, da ni jasno, za katero terjatev sploh gre, neutemeljene, tudi sicer pa tožena stranka v ugovoru konkretnejših trditev v zvezi z obstojem nedenarne terjatve ni navedla.

Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora materialnopravno zmoten, ker je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na obrazložitev v sklepu o začasni odredbi z dne 2. 6. 2011, zmotno ocenilo, da je vsebina začasne odredbe v skladu z določbo 273. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. V zvezi s tem so utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da z začasno odredbo (z vsebino, kot jo je predlagala tožeča stranka, tj. da je tožena stranka dolžna takoj oz. najkasneje v roku 24 ur po prejemu sklepa o začasni odredbi tožeči stranki podati izjavo, da se strinja s podaljšanjem veljavnosti prometnega dovoljenja za navedeno vozilo ter njegovo uporabo s strani tožeče stranke) ni mogoče doseči zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke na ugotovitev, da spada navedeno vozilo v skupno premoženje pravdnih strank. Namen zavarovanja nedenarne terjatve tožeče stranke je namreč v obravnavanem primeru v tem, da se zavaruje sam zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da spada navedeno vozilo v skupno premoženje pravdnih strank. Podaljšanje veljavnosti prometnega dovoljenja in nadaljnja uporaba navedenega vozila pa ni v povezavi z zahtevkom oz. nedenarno terjatvijo tožeče stranke, katere zavarovanje je bilo predlagano, saj izdana začasna odredba v ničemer ne vpliva na obstoj in ugotovitev nedenarne terjatve tožeče stranke. Da bi tožena stranka poskušala odtujiti ali obremeniti navedeno vozilo, kar bi posledično lahko vplivalo na verjetno izkazano nedenarno terjatev tožeče stranke, pa tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ni zatrjevala.

Ureditvena (regulacijska) začasna odredba je dopustna le v primerih, ko je to edini možni način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ureditvi razmerij med solastniki oz. skupnimi lastniki, kolikor se ti ne morejo dogovoriti o načinu upravljanja oz. uporabe stvari v solastnini oz. skupni lastnini, pa je namenjen poseben nepravdni postopek (112. - 117. člen Zakona o nepravdnem postopku), v okviru katerega je prav tako mogoče predlagati izdajo začasne odredbe.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je po opisanem materialnopravno napačna, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo tako, da je ugovoru tožene stranke ugodilo in sklep o začasni odredbi opr. št. P 230/2011 z dne 2. 6. 2011 v I. točki izreka v zvezi s sklepom o popravi z dne 8. 6. 2011 razveljavilo ter predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 25. 5. 2011 zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP in peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ), ker predlagana začasna odredba ne izpolnjuje osnovne predpostavke namena zavarovanja.

Ob ugotovljeni napačni uporabi materialnega prava se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke ni posebej opredeljevalo.

Ker je sodišče prve stopnje odločitev o stroških v tem postopku zavarovanja, ki je tekel znotraj pravdnega postopka, pridržalo za končno odločitev, s katero bo odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke (kot izhaja iz II. točke izreka sklepa o začasni odredbi z dne

2. 6. 2011 in II. točke izreka izpodbijanega sklepa), je pritožbeno sodišče posledično sklenilo, da tudi odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.