Jedro

Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za izvrševanje kaznovalne politike, zaradi česar je presoja sodišča v teh primerih zadržana ter v okviru presoje zakonitosti uporabe prostega preudarka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju: komisija) zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik prestaja kazen enega leta in 6 mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I K 34317/2010 z dne 2. 2. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 34317/2010 z dne 16. 10. 2012. Dne 12. 3. 2014 se je sestala komisija, ki je na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni ter ob upoštevanju določb 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti. Po njenem mnenju obsojenec ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, kar je razvidno tudi iz njegove prošnje za pogojni odpust, saj z ničemer ne izkazuje, da obžaluje kaznivo dejanje oz. ni dokazal pozitivnega odnosa do oškodovanke. Čeprav je od pravnomočnosti sodbe minilo že nekaj časa, obsojenec oškodovanki od zneska 87.497,14 EUR ni povrnil še ničesar.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je komisija popolnoma prezrla navedbe v njegovih vlogah za pogojni odpust in sicer, da teče pred Okrajnim sodiščem v Mariboru kazenski postopek zoper oškodovanke zaradi goljufije. V navedenem postopku bi se tako lahko razčistila mnoga zamolčana dejstva v kazenskem postopku, v katerem je bil obsojen, vendar se komisija do tega ni opredelila. Sklicuje se tudi na sodbi Upravnega sodišča II U 33/2014 z dne 5. 3. 2013 in II U 139/2014 z dne 3. 4. 2014, ki se prav tako nanašata na njegove vloge za pogojni odpust. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi tako, da se ga nemudoma pogojno odpusti.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, je bilo odločeno o tožnikovi vlogi za pogojni odpust, ki jo je vložil dne 7. 2. 2014. Sodišče ugotavlja, da je že odločalo o pogojnem odpustu tožnika in sicer v zadevah II U 33/2014 in II U 183/2014. Pogojni odpust ureja 88. člen KZ-1. V prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Iz navedenega izhaja, da sta torej določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega dopusta: kot prvi pogoj je določena minimalna doba prestane kazni zapora, kot drugi pogoj pa utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ta pogoj je podrobneje razčlenjen v petem odstavku 88. člena KZ-1. Pri tem se predvsem upoštevajo povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

Komisija je svojo odločitev oprla na poročilo zavoda, kjer tožnik prestaja zaporno kazen, iz katerega sicer izhaja, da obsojenec ne krši hišnega in dnevnega reda, da pa kaznivo dejanje le delno priznava, zato se predlaga pogojni odpust z odmikom 31. 5. 2014. Pri odločanju o pogojnem odpustu gre za odločanje na podlagi prostega preudarka, pri čemer so meje navedenega odločanja določene s kriteriji iz 88. člena KZ-1. Tožena stranka ima tako prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz 88. člena KZ-1 bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega. Iz odločbe izhaja, da je kot odločilni kriterij štela, da tožnik ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja, saj storitve kaznivega dejanja ne obžaluje, niti ni oškodovankam povrnil na račun odškodnine še ničesar. Glede navedenega zaključka pa tožnik v tožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na neutemeljenost navedenega sklepanja, prej nasprotno, saj se sklicuje le na kazenski postopek, ki bi naj tekel zoper oškodovanke pred Okrajnim sodiščem v Mariboru in v katerem bi se naj ugotovilo, da tožnik ni storil kaznivega dejanja, zaradi katerega prestaja zaporno kazen. Navedenih dejstev pa tožena stranka v postopku odločanja o pogojnem odpustu ni bila dolžna presojati, saj je vezana na pravnomočno kazensko sodbo, na podlagi katere tožnik prestaja zaporno kazen.

Ker gre pri odločanju o prošnji za pogojni odpust za izvrševanje kaznovalne politike, je presoja sodišča v teh primerih zadržana ter v okviru presoje zakonitosti uporabe prostega preudarka. Po presoji sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila v okviru danega pooblastila, pri tem sodišče tudi ugotavlja, da se okoliščine, kot izhajajo iz poročila zavoda, kakor tudi tožnikovi tožbeni ugovori, ne razlikujejo od dejanskega stanja, kot ga je sodišče že ugotavljalo v zadevi II U 139/2014, kjer je tožnikovo tožbo zavrnilo.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).