Jedro

Neosvetljena stopnica, ki vodi v preddverje mrliške vežice, širine 3 metrov, na katero je postavljen podest za dovoz mrliškega vozička, širine 1 do 1,5 m, je nevarna stvar.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. odstavek izreka) spremeni tako, da se glasi: " Tožena stranka K. d.d., je dolžna plačati tožeči stranki G. J. 840.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25.2.1999 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 128.910,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, toda nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti stranskemu intervenientu na strani tožene stranke 64.775,00 SIT stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh in pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbjano sodbo naložilo toženi stranki plačilo zneska 1.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25.2.1999 dalje do plačila, kot denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (450.000,00 SIT), duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti (650.000,00 SIT) in za strah (500.000,00 SIT) ter tako v tem delu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Kot neutemeljenega pa je tožbeni zahtevek zavrnilo v obrestnem delu, in sicer za zamudne obresti od glavnice 1.600.000,00 SIT od 23.3.1995 do 24.2.1999. Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi povrnitev vseh pravdnih stroškov tožnice v znesku 232.373,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila stranska intervenientka na strani tožene stranke iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma spremembo sodbe ter zavrnitev tožbenega zahtevka v pretežnem delu.

Navaja, da se strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v obrestnem delu, meni pa, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo stopnice, skupaj s podestom za dovoz mrliškega vozička, za neosvetljene. Ker ni podalo razlogov o obsegu neosvetljenosti je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je prostor poznala, saj ga je morala prehoditi, da je sploh prišla do mrliške vežice, ob povratku pa se ji je, tudi zaradi njene nepazljivosti, zgodila nezgoda. Prisojena odškodnina je odmerjena previsoko, zlasti za strah.

Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je neosvetljena stopnica, ki vodi v predverje mrliške vežice, širine 3 m, na katero je postavljen podest za dovoz mrliškega vozička širine 1 do 1,5 m, nevarna stvar v smislu 173. člena ZOR v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZOR, saj je podest širok le za dobro tretjino preddverja, ter je tako na obeh straneh podesta še stopnica, kar pa ob nezadostni osvetljenosti celotnega preddverja predstavlja večjo škodno nevarnost za okolico. Pritožbeno sodišče meni, da ni bistvena natančna ugotovitev obsega neosvetljenosti, kar očita pritožnik sodišču kot bistveno kršitev določb postopka, temveč da zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo preddverje premalo osvetljeno, da ni imelo luči, svetloba večne luči z droga na zelenici in iz mrliške vežice pa ni zagotavljala zadostne osvetlitve. Glede na take zanesljive dejanske ugotovitve pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da na podlagi 174. člena ZOR za tožnici nastalo škodo objektivno odgovarja tožena stranka, ki upravlja z mrliško vežico, ker je neosvetljena stopnica, ki vodi v preddverje mrliške vežice širine 3 m, na katero je postavljen podest za dovoz mrliškega vozička, širine 1 do 1,5 m, nevarna stvar.

Pritožbeno sodišče pa sledi pritožnici v delu pritožbe, ko opozarja, da je tožnica brez dvoma poznala prostor, saj ga je morala prehoditi, da je sploh prišla do mrliške vežice, ob povratku pa se ji je, tudi zaradi njene nepazljivosti, zgodila nezgoda. Iz izpovedi prič I. D. in J. G. ter tožnice, zaslišane kot stranke, izhaja, da se je nezgoda pripetila, ko se je tožnica že vračala iz mrliške vežice. Torej je tožnica zanesljivo poznala razmere v preddverju in bi zato morala posvetiti večjo pazljivost hoji po tem prostoru. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica zaradi svojega nepazljivega ravnanja deloma kriva za škodo, in sicer znaša njen delež odgovornosti za nastalo škodo 30%. Tožena stranka je na podlagi 3. odstavka 177. člena ZOR v višini omenjenega deleža prosta odgovornosti. Tožnica ima zato pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine skladno s 1. odstavkom 192. člena ZOR v zvezi z 205. členom ZOR.

Pritožbeno sodišče ni sledilo navedbam pritožnice, da je previsoko odmerjena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Iz izpovedi tožnice in mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da so hude telesne bolečine trajale tri dni, srednje hude pet dni neprestano in šest tednov občasno, lahke do zmerne pa občasno v obdobju osem tednov. Tožnica pa je trpela tudi nelagodnosti v času zdravljenja, saj je bila štiri dni hospitalizirana, en mesec je nosila mavec ter do 24.4.1995 skupaj 30x opravila fizikalno terapijo, hoditi je morala na kontrole k splošnemu zdravniku in v kirurško ambulanto.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da sta gibljivost in groba moč roke pri tožnici zmanjšani, kar predstavlja prizadetost za nekatera dela in opravila v gospodinjstvu in pri osebni higieni, kot je vse to ugotovilo sodišče prve stopnje. Obstaja splošno zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 12 % in 10 % invalidnost po Tabeli invalidnosti Zavarovalnice Triglav.

Za vse ugotovljene telesne bolečine in neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina 450.000,00 SIT oziroma 650.000,00 SIT, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, po mnenju pritožbenega sodišča, ni previsoko odmerjena in predstavlja pravično denarno odškodnino v skladu z določbo 2. odstavka 200. člena ZOR. Z upoštevanjem tožničinega deleža odgovornosti je torej za ti dve odškodninski obliki tožnica upravičena do odškodnine v znesku 315.000,00 SIT in 455.000,00 SIT.

Sledilo pa je navedbam pritožnice, da je odškodnina za strah, v višini 500.000,00 SIT, odmerjena previsoko. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je bil primarni strah sicer intenziven, a kratkotrajen in prisoten samo v času padca, sekundarni pa le srednje hude stopnje ter prisoten le pet dni, lahke do zmerne intenzitete pa se je občasno pojavljal v obdobju štirih tednov. Upoštevaje navedeno trajanje in stopnjo strahu, pritožbeno sodišče ocenjuje, da predstavlja pravično denarno odškodnino za strah že znesek 100.000,00 SIT. Upoštevaje tožničin delež odgovornosti torej tožnici pripada za strah odškodnina v znesku 70.000,00 SIT.

Prisojena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 1.200.000,00 SIT, oziroma 840.000,00 SIT, upoštevaje sorazmerno zmanjšanje zaradi 30 % deleža tožnice pri nastanku škode.

Spremenjena odločitev o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, pri čemer je treba upoštevati uspeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je tožničine stroške odmerilo na znesek 232.373,00 SIT. Ob upoštevanju 72,50 % deleža pri uspehu (glede temelja 70 %, glede višine 75 %), ji mora tožena stranka povrniti znesek 168.470,00 SIT. Stranskemu intervenientu na strani tožene stranke so nastali stroški v višini 34.626,00 SIT, upoštevaje uspeh tožene stranke po temelju 30 % in po višini 25 % mora tožnica povrniti stranskemu intervenientu stroške v višini 27,50 % njegovih pravdnih stroškov, to je znesek 9.522,00 SIT. Po pobotanju stroškov mora tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 158.948,00 SIT.

Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje dovolj in pravilno raziskalo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, pritožbeno sodišče pa v postopku in v sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih, po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pazi po uradni dolžnosti, glede na določbo II. odstavka 365. člena ZPP/77. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo, v kolikor ji ni ugodilo, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. člena ZPP/77, na podlagi 4. točke 373. člena ZPP/77 pa je izpodbijano sodbo delno spremenilo.

Tožena stranka oziroma stranski intervenient na njeni strani je s pritožbo uspel za znesek 760.000,00 SIT. Od tega zneska mu je zato pritožbeno sodišče odmerilo njegove stroške za pritožbo. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP/77 je tožnica dolžna te stroške pritožniku povrniti. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

Določbe ZPP/77 je sodišče uporabilo v tej odločbi glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP/99.