Jedro

ZDR ne nudi posebne zaščite pred odpovedjo delavcem, ki sicer imajo zdravstvene težave, pa nimajo statusa invalida in tudi niso zaradi zdravstvene nezmožnosti za delo z dela odsotni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in o določitvi odpravnine z dne 3.2.2003, s katero je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in da je dolžna tožena stranka tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plače, ki ji gredo ter ji povrniti stroške postopka. Poleg tega je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno sprejelo sporno odločitev, saj ni v celoti raziskalo in ugotovilo dejanskega stanja. Tožnica meni, da tožena stranka ni opravila pravilnega postopka za določanje presežnih delavcev. Morala bi opraviti ocenjevanje vseh delavcev, ki so zaposleni pri njej, ne pa samo ocenjevanja ožjega dela zaposlenih. Po takšnem postopku tožnica ne bi bila uvrščena med delavce, ki jim preneha delovno razmerje. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od leta 1977, v tem času je bila večkrat premeščena na razna delovna mesta, kar pomeni, da je vedno dobro opravljala svoje delo. Tožnica je pritožbi svojega pooblaščenca priložila še dopis, naslovljen na pritožbeno sodišče, skupaj z 18 prilogami. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnici na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave nad toženo stranko opr. št. St 18/2002 z dne 8.1.2003 dne 3.2.2003 izdana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v okviru katere je bila tožnici določena tudi odpravnina ob ugotovljenem dejstvu, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 11 let. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila izdana na podlagi določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki je pričel veljati 1.1.2003 (ZDR/2002, Ur. l. RS, št. 42/2002), čeprav je bil sicer postopek prisilne poravnave nad toženo stranko začet v letu 2002 (25.7.2002) in čeprav je bil program prenehanja delovnih razmerij (ki ni vseboval poimenske navedbe delavcev, katerim bo delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije prenehalo) izdelan 1.10.2002, načrt finančne reorganizacije pa je bil vložen v zakonitem roku (v treh mesecih od dneva vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave - 46. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.), dopolnjen pa je bil dne 24.10.2002 in 18.11.2002 (B 2, B 3, B 4). Vrhovno sodišče R Slovenije je v svojih sodbah (sodba VIII Ips 45/2004 z dne 6.4.2004, VIII Ips 46/2004, VIII Ips 47/2004, kjer je bila predmet spora redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnih mest, ki je bila posledica prisilne poravnave, VIII Ips 170/2004), v zvezi z razlago 233. čl. ZDR/2002, zavzelo stališče, da predlog za začetek prisilne poravnave in program prenehanja delovnih razmerij nista pravdni dejanji, ki bi imeli značaj uvedbe postopka uveljavljanja in varstva pravic po citirani določbi ZDR/2002 in da je tak postopek uveden šele na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o prisilni poravnavi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR/2002. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z ozirom na določbo 106. čl. ZDR/2002 in da tožnica ni sodila v kategorijo delavcev, ki imajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo na podlagi določb ZDR/2002. Tako je pravilna ugotovitev, da tožnica v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni dopolnila 50 let starosti (201. in 236. čl. ZDR/2002), saj je bila rojena 17.12.1954, pogodba o zaposlitvi pa ji je bila odpovedana dne 3.2.2003. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ZDR/2002 delavcem, ki sicer imajo določene zdravstvene težave (pa nimajo statusa invalida in tudi niso zaradi zdravstvene nezmožnosti za delo z dela odsotni), ne nudi posebne zaščite. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da tožnica zatrjevanih zdravstvenih težav (ki jih niti ni določno opredelila) ni podkrepila z ustreznimi dokazi. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka ni opravila ocenjevanja vseh delavcev, ki so bili zaposleni pri njej, temveč le ocenjevanje ožjega dela zaposlenih. Ugotavljanje delavcev, katerim delovno razmerje preneha zaradi finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave nad delodajalcem (51. čl. ZPPSL) ni potekalo na enak način, kot je bil določen za postopek prenehanja delovnega razmerja delavcev v zvezi z ugotavljanjem trajnih presežkov (ki je bil sicer opredeljen v Zakonu o delovnih razmerjih, ki je veljal do uveljavitve ZDR 2002; ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, in Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti - SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Tako je bila primerjava dela z drugimi delavci na delovnih mestih, katere je mogoče prerazporejati v skladu z zakonom, predvidena v okviru določanja trajno presežnih delavcev, ne pa v okviru 51. čl. ZPPSL. 51.čl. ZPPSL predpisuje drugačen način, postopek in razloge za prenehanje delovnega razmerja (oz. odpoved pogodbe o zaposlitvi), kot pa so bili opredeljeni v III. poglavju ZDR/90. Ker je iz spisovnih podatkov (navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in na naroku za glavno obravnavo dne 9.9.2003; izpoved tožnice, iz katere izhaja, da se je njeno delovno mesto razdelilo tako, da ga je del opravljala tajnica, del pa kalkulant; listinska dokumentacija, ki je vložena v spis) razvidno, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno in ker iz programa prenehanja delovnih razmerjih (B 2, str. 19), izhaja, da se je ocenjevalo le tiste delavce, katerih delovna mesta niso bila ukinjena, tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker ni bila primerjana z vsemi delavci. Pritožbene navedbe tožnice o tem, da je bila od leta 1977 dalje večkrat razporejena na razna delovna mesta, kar naj bi pomenilo, da je svoje delo pri toženi stranki dobro opravljala, pa za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso odločilnega pomena. Pritožbeno sodišče prilog, ki jih je tožnica vložila skupaj s pritožbo, z ozirom na določbo 1. odst. 337. čl. ZPP ni upoštevalo, saj tožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti sodišču do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave ob izpolnjenih pogojih iz 2. odst. 286. čl. ZPP. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da ZDR/2002 ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sklepom, kot je to storila tožena stranka. Novi ZDR je (drugače kot ZDR/90) vzpostavil pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem in sicer z določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem razmerju šibkejša stranka. Na podlagi novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne odpoveduje s sklepom (ali odločbo) kot enostransko izdanim oblastvenim aktom delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od pogodbenih strank. Ta nepravilnost pa na samo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nima bistvenega vpliva. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani in ker niso bili podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).