Jedro

Sodišče druge stopnje se strinja, da dogovori med tožnikom in I. R. kot družbenikoma načeloma ne vplivajo na razmerje med tožnikom in samo družbo, ki je samostojna pravna oseba. Vendar pa je logično in sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi edina družbenika, če bi res obstajal kakšen dogovor o posojilih med tožnikom in družbo, to tudi zapisala v pogodbi o prenosu poslovnega deleža.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od toženke zahteva plačilo 30.295,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2006 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki 6.700,08 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik s sklenitvijo notarskega zapisa - Pogodbe o prenosu poslovnega deleža SV 230/06 z dne 14. 4. 2006, prenesel na I. R. ne samo svoj poslovni delež temveč tudi vsa pripadajoča upravičenja do toženke, tako tudi vtoževana denarna sredstva v znesku 30.295,44 EUR, za katera je sodišče menilo, da ne predstavljajo posojila, temveč denarne vložke. Opozoriti velja, da sta navedeno pogodbo sklenila tožnik kot odsvojitelj poslovnega deleža in I. R. kot pridobiteljica poslovnega deleža. Družba S., d.o.o., kot pravna prednica toženke, ni bila podpisnica ali sopodpisnica pogodbe. Zato je napačna ugotovitev sodišča, da sta navedeno pogodbo sklenili pravdni stranki. Iz pogodbe izhaja, da je predmet pogodbe zgolj odsvojitev poslovnega deleža v višini 50 % družbe S., d.o.o., ki je bil v lasti tožnika in ga je prejela v last I. R., ki je že solastnica družbe. Glede dogovorjene kupnine za poslovni delež v znesku 11.000.000,00 SIT sta pogodbeni stranki zapisali, da ta ustreza realni tržni vrednosti odsvojenega poslovnega deleža. Ob zapisu sta izjavili, da jima niso znana dejstva ali okoliščine, ki bi vplivale na oceno vrednosti odsvojenega poslovnega deleža, prav tako sta v pogodbo zapisali, da sta jima materialno in finančno stanje družbe dobro znana, saj imata obe dostop do vseh informacij in podatkov v družbi. Glede na takšno vsebino pogodbe notarski zapis za obravnavano zadevo sploh ni odločilen, saj pogodba, na katero je sodišče v izključni meri oprlo svojo odločitev, ni bila sklenjena med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je tudi v nasprotju s trditveno in dokazno podlago tožbe zapisalo, da je tožnik skupaj z I. R. jemal posojila in jih vlagal v družbo, ko ta ni imela sredstev, nato pa nadaljevalo, da tožniku ne verjame, da je obstajal dogovor, da mu bo bivša partnerka posojila vrnila, še manj, da je obstajal dogovor, da se bodo ta posojila vrnila kljub sklenjeni pogodbi o prenosu poslovnega deleža. Tožnik ni nikoli zatrjeval, da je za vračilo posojil zavezana bivša poslovna in življenjska partnerka I. R, temveč je zahteval vračilo posojila od družbe B, d.o.o, kot pravne prednice družbe S, d.o.o, ki je tako pasivno legitimirana. Gospodarska družba je ločena od fizičnih oseb, ki so njeni lastniki ali zakoniti zastopniki. Toženka nastopa kot samostojna oseba, ki odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Dogovori, ki jih je tožnik vodil z zakonito zastopnico in solastnico družbe, ne vplivajo na tožnikove terjatve do družbe S. Iz pogodbe tudi ne izhaja, da se tožnik odpoveduje svojim zahtevkom iz naslova posojil do družbe. Zaključki sodišča, da tožniku ne verjame, da kupnina za poslovni delež ne obsega tudi spornih posojil, so zato zmotni. Sodišče tudi ne pojasni razkoraka, ko je najprej zapisalo, da tožniku verjame, da sta skupaj z zakonito zastopnico in družbenico I. R. jemala posojila ter jih vlagala v firmo, ko ni bilo dovolj sredstev, pri ocenjevanju izpovedi zakonite zastopnice pa zaključi, da so bila ta sredstva vložki v podjetje in ne posojila. Nasprotja obstajajo tudi pri ocenjevanju izpovedi priče D. J. Ob izpovedi priče ni jasno, kako je lahko sodišče ocenilo, da je priča prepričljivo pojasnila, da gre pri spornih zneskih za vložke in ne posojila. Izpoved te priče je očitno prilagojena potrebam toženke. Na tej podlagi, ki je neutemeljena, je sodišče zavrnilo konto kartico kot bistven dokaz tožnika o obstoju posojila do toženke, čeprav je sodišče druge stopnje že pojasnilo, da ima konto kartica dokazno vrednost. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da je bil v kupnino poslovnega deleža zajet ves trud, vlaganja in vse, kar je predstavljalo zgodovino skupnega premoženja. Kupnina je predstavljala zgolj vrednost odsvojenega poslovnega deleža v gospodarski družbi in nič drugega. Neutemeljena je tudi presoja sodišča, da sta se družbenika s pogodbo dogovorila o vseh medsebojnih obveznosti iz naslova družbe S, d.o.o. Posojila, glede katerih sodišče ugotavlja, da so obstajala in bila dana družbi, niso predmet pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža, zato se s pogodbo tudi ni mogel odpovedati terjanju navedenih posojil. To velja še toliko bolj, ker pogodbe tožnik ni sklepal s toženko, temveč z I. R. S pogodbo sta uredila prenos poslovnega deleže in se hkrati dogovorila, da tožnik umika tožbo iz naslova delovnega razmerja zoper družbo S., d.o.o. Drugega kot to, kar je zapisano v pogodbi, ni bilo dogovorjenega. Glede na vsebino pogodbe je tudi brez potrebe sodišče ugotavljalo vrednost družbe po sodni izvedenki V. V. Pogodbeni stranki sta izrecno zapisali, da dogovor o višini kupnine ustreza tržni vrednosti odsvojenega poslovnega deleža. Notarski zapis je javna listina, ki potrjuje resničnost tistega, kar je navedeno v njej. Toženka, ki ni bila pogodbena stranka, ni zatrjevala, da je bil notarski zapis sklenjen v zmoti. V zakonskem roku nobena pogodbena stranka ni zahtevala razveljavitve pogodbe, zato je v njej navedena resnična vrednost poslovnega deleža, ne glede na zaključke izvedeniškega mnenja izvedenke V. V. Če I. R. meni, da je poslovni delež preplačala, velja opozoriti, da ni uveljavljala čezmernega prikrajšanja ali oderuškosti pogodbe, zato je šteti, da se je z navedenim zneskom, ki ga je plačala za nakup tožnikovega deleža, strinjala. Glede na to, je neutemeljen zaključek sodišča, da je bil namen sklenitve pogodbe in izplačila deleža v tem, da podjetje naprej normalno posluje in da se zadeve med tožnikom in I.R.na poslovnem področju zaključijo. Sodišče je s takšnim razlogovanjem očitno prepletalo premoženje družbenice in družbe. Vsekakor pa iz pogodbe ne izhaja namen, kot ga je zatrjevala I. R., saj to ni bilo izrecno zapisano. Zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo obširno odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravna podlaga v obravnavani zadevi je v določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o posojilni pogodbi. Tožnik je trdil, da je kot solastnik gospodarske družbe S., d.o.o., svoji gospodarski družbi dajal posojila, ko je ta potrebovala sveži kapital. Ker je iz družbe izstopil, mu je toženka kot pravna naslednica družbe S., d.o.o., ki se je pripojila k toženki, dolžna vrniti posojila v znesku 30.295,44,00 EUR. Toženka je obstoju posojilnega razmerja ugovarjala. Trditveno in dokazno breme za obstoj posojilnega razmerja je na strani tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev vtoževanega zneska, ki naj bi predstavljalo posojila, dana v letu 2005, z obrazložitvijo, da tožnik obstoja posojilnega razmerja med njim in pravno prednico toženke, družbo S., d.o.o., ni uspel dokazati. Sodišče druge stopnje se strinja s takim zaključkom sodišča prve stopnje, saj temelji na celoviti in prepričljivi dokazni oceni vseh listin in izpovedbe tožnika, zakonite zastopnice toženke I. R. in priče D. J., v skladu z 8. členom ZPP. Tožnik je obstoj posojilne pogodbe dokazoval s konto kartico, kateri sodišče prve stopnje ni odreklo dokazne vrednosti, kot zmotno meni pritožba, pač pa je v povezavi z izpovedjo zakonite zastopnice toženke in priče D. J. dokazno ocenilo, da konto kartica, čeprav so v njej denarna sredstva, vložena s strani tožnika v družbo (oz. pravno prednico toženke), zavedena kot posojila, sama po sebi ne predstavlja dokaza o obstoju posojil. S takšnim stališčem se sodišče druge stopnje strinja. Sodišče druge stopnje namreč ne dvomi v dokazno oceno prepričljive izpovedbe priče glede načina knjiženja vplačil. Tudi po presoji sodišča druge stopnje izpoved priče ne omogoča sklepanja, da sredstva, ki jih je tožnik nedvomno vplačal na račun družbe S., d.o.o., predstavljajo posojila, ki bi jih bila toženka dolžna vrniti. Presoja sodišča prve stopnje, da ni dokazan dogovor o posojilih, ima oporo tudi v izpovedbi zakonite zastopnice družbe I. R., ki je izpovedala, da vložena denarna sredstva, ki sta jih vlagala s tožnikom v družbo za ohranitev njene likvidnosti, niso posojila, pač pa vložki, saj se s tožnikom, ki sta bila edina lastnika in družbenika družbe S., d.o.o. (op. z enakim deležem), nista nikoli pogovarjala o kakršnihkoli (neporavnanih) obveznostih družbe iz naslova posojil. Tudi izpovedba tožnika, da sta se z bivšo ženo in poslovno partnerko I. R. dogovorila, da oba vzameta posojila ter jih vlagata v družbo, ko ni imela dovolj sredstev, ne omogoča sklepanja o obstoju dogovora, da vložena denarna sredstva z njune strani predstavljajo posojila družbi, ki bi jih morala ta vrniti. Ni nasprotij med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z družbenico jemal posojila in sta tako pridobljena denarna sredstva vlagala v družbo, ko ni bila likvidna, in ugotovitvijo, ko je na podlagi izpovedbe zastopnice, ki jo posredno potrjuje tudi priča J., zaključilo, da vzeta posojila predstavljajo vložke v družbo in ne posojila družbi. Eno so posojila, ki sta jih družbenika najemala pri drugih osebah, drugo pa je, kaj tako pridobljena sredstva predstavljajo v razmerju do družbe. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svoje zaključke primerno obrazložilo, tako da se sodba da preizkusiti, sodišče prve stopnje pa tudi ni napačno preneslo v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov.

6. Tožnik torej ni uspel dokazati, da so vložena denarna sredstva v družbo predstavljala posojilo, pač pa je dokazni postopek pokazal, da je šlo pri vplačanih denarnih zneskih za vložek v družbo zaradi ohranjanja likvidnosti družbe. V zvezi s temi vlaganji pa je sodišče prve stopnje na podlagi pogodbe o prenosu poslovnega deleža tožnika v obliki notarskega zapisa z dne 14. 4. 2006, zaslišanja tožnika in zakonite zastopnice ter s pomočjo izvedenke V. V., ugotovilo, da je bil tožnik s kupnino za svoj poslovni delež poplačan tudi za vsa ta vlaganja in trud. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnik in zakonita zastopnica toženke kot tedanja družbenika družbe S., d.o.o. (pravna prednica toženke), sklenila pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža tožnika v družbi S., d.o.o., za znesek 11.000.000,00 SIT. Zato napačen zapis sodišča, da sta pogodbo sklenili pravdni stranki, ko iz nadaljnjih razlogov sodbe le izhaja, da sta bili pogodbeni stranki tožnik in I. R., ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Čeprav pogodba ni bila sklenjena med pravdnima strankama, je zmotno pritožbeno stališče, da ta pogodba sploh ni pomembna za obravnavano zadevo. Toženka namreč ravno z njo dokazuje, da do tožnika nima nobenih obveznosti, saj so bili v kupnino zajeti tudi navedeni denarni vložki. Drži, da tožnik kot odsvojitelj svojega poslovnega deleža in I. R. kot družbenica in pridobiteljica tožnikovega deleža, v pogodbi v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina, ugotavljata, da dogovor o kupnini za odsvojeni poslovni delež (50%) ustreza tržni vrednosti odsvojenega poslovnega deleža. V skladu s 224. členom ZPP javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Vendar pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Toženka je zatrjevala, da vrednost poslovnega deleža oziroma cena zanj zajema vse, torej tudi pretekla vlaganja in trud tožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da je toženka uspela dokazati nasprotno, kot je zatrjeval tožnik, ima oporo tako v izpovedbi zakonite zastopnice, kot tudi samega tožnika, ki sta v bistvenem podobno povedala, da sta pri določanju višine kupnine upoštevala vrednost podjetja, vlaganja in trud. Takšen zaključek pa potrjuje tudi v postopku angažirana izvedenka za vrednotenje podjetij V. V., v svojem poročilu, ki je jasno, popolno in prepričljivo. Izvedenka je namreč na podlagi upoštevanja bilance stanja na presečni dan ocenila in pojasnila, da je bila cena za poslovni delež v pogodbi bistveno višja tako od poštene cene, kot tudi od dejanske tržne cene. Navedeno dokazuje, da v pogodbi navedena vrednost poslovnega deleža ni bila le dejanska tržna vrednost, temveč je zajemala bistveno več od te vrednosti, glede na izpovedbi tožnika in zakonite zastopnice torej tudi tožnikova vlaganja v podjetje.

7. Sodišče druge stopnje se strinja, da dogovori med tožnikom in I. R. kot družbenikoma načeloma ne vplivajo na razmerje med tožnikom in samo družbo, ki je samostojna pravna oseba. Vendar pa je logično in sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi edina družbenika, če bi res obstajal kakšen dogovor o posojilih med tožnikom in družbo, to tudi zapisala v pogodbi o prenosu poslovnega deleža, kot sta to storila glede tožnikove odpovedi zahtevku proti družbi S., d.o.o. (ki ni bila pogodbena stranka), iz naslova prenehanja delavnega razmerja.

8. Glede na zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo uradoma upoštevnih absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške. Enako velja za toženko, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje in tako ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP) .