Jedro

Iz ugotovitev obeh nižjih sodišč je razvidna tako objektivna plat tožnikovega stanja na področju zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti kot obseg njegovega dojemanja tega stanja, ki se odraža v duševnih bolečinah. Niso hude le spominske motnje pač pa so prizadete tudi umske sposobnosti, ker je tožnik osebnostno spremenjen. Kljub številnim prizadetostim na intelektualnem in čustvenem področju pa se zaveda svojega stanja ter zaradi tega hudo trpi. Zaradi dvajsetih različnih poškodb na glavi so nastopile katastrofalne posledice, ki se kažejo kot zmanjšanje intelektualnih sposobnosti do lažje demence, osebnostna spremenjenost, nevrološki izpadi, slabši sluh, slepota na eno oko, glavoboli, omotica, strah, rahla ohromelost in podobno. V posledici takega stanja je nesposoben za pridobitno delo, praktično je brez možnosti ustvariti si družino, ni sposoben samostojnega življenja ter je vezan na okolico in svoje bližnje, med drugim tudi zaradi svoje spremenjene zunanjosti, ki je odbijajoča. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da znaša tožnikova škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11,000.000,00 SIT. Pri taki odločitvi sta v primernem obsegu upoštevali okolnost, da je tožnik tako škodo utrpel v zelo mladih letih (star 18 let) in da bo zaradi tega škodne posledice trpel celo življenje, ki je v pretežnem delu še pred njim. Od ugotovljene škode je bila pravilno odbita valorizirana vrednost akontacije, ki jo je tožnik dobil že leta 1990. Nadomestilo za telesno okvaro, ki je bilo prav tako v kapitalizirani vrednosti upoštevano ter odbito od ugotovljene škode, predstavlja odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se priznava za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku in mu prisodilo za škodo, ki mu je nastala po prometni nezgodi 5.3.1990, 9,000.000,00 SIT odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je ostala še sporna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša tožnikova škoda iz obravnavanega naslova sicer 11,000.000,00 SIT, je pa 2,000.000,00 SIT odbilo na račun deloma že valoriziranega dela izplačane odškodnine in na račun prejemanja nadomestila za telesno okvaro. Višji tožnikov zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se reviziji ugodi ter pobijana sodba spremeni tako, da se ugodi njegovemu celotnemu tožbenemu zahtevku. V reviziji poudarja, da je bilo dejansko stanje sicer pravilno ugotovljeno, da pa pri določitvi odškodnine ni bilo zadosti upoštevano, da je še mlad in da bo za duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpel še vsaj 50 let, da bo do konca življenja odvisen od drugih ljudi in da si verjetno ne bo nikoli ustvaril svoje družine. Obseg njegove škode je tolikšen, da bi sodišče moralo ugoditi celotnemu njegovemu zahtevku. Končno meni, da nadomestilo za telesno okvaro pomeni povrnitev materialne škode in je zato ni dopustno pobotati z nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po revizijskih izvajanjih je sporna zgolj utemeljenost zavrnitve višjega odškodninskega zahtevka za škodo, ki jo ima tožnik iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po poškodbah, dobljenih v prometni nezgodi. Tožnik tako uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, to je določila 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (naprej ZOR). V prvem odstavku 200. člena ZOR, ki omenja več oblik nepremoženjske škode, je določeno, da sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v skladu z ugotovljenimi okolnostmi pravično denarno odškodnino. Pri odmeri odškodnine pa mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR), kakor tudi gotovo bodočo škodo (203. člen ZOR).

Na podlagi navedene pravne podlage je revizijsko sodišče presodilo v sodbah druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev obeh nižjih sodišč je razvidna tako objektivna plat tožnikovega stanja na področju zmanjšanja njegove življenjske aktivnosti kot obseg njegovega dojemanja tega stanja, ki se odraža v duševnih bolečinah. Niso hude le spominske motnje pač pa so prizadete tudi umske sposobnosti, ker je tožnik osebnostno spremenjen. Kljub številnim prizadetostim na intelektualnem in čustvenem področju pa se zaveda svojega stanja ter zaradi tega hudo trpi. Zaradi dvajsetih različnih poškodb na glavi so nastopile katastrofalne posledice, ki se kažejo kot zmanjšanje intelektualnih sposobnosti do lažje demence, osebnostna spremenjenost, nevrološki izpadi, slabši sluh, slepota na eno oko, glavoboli, omotica, strah, rahla ohromelost in podobno. V posledici takega stanja je nesposoben za pridobitno delo, praktično je brez možnosti ustvariti si družino, ni sposoben samostojnega življenja ter je vezan na okolico in svoje bližnje, med drugim tudi zaradi svoje spremenjene zunanjosti, ki je odbijajoča. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da znaša tožnikova škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11,000.000,00 SIT. Pri taki odločitvi sta v primernem obsegu upoštevali okolnost, da je tožnik tako škodo utrpel v zelo mladih letih (star 18 let) in da bo zaradi tega škodne posledice trpel celo življenje, ki je v pretežnem delu še pred njim. Od ugotovljene škode je bila pravilno odbita valorizirana vrednost akontacije, ki jo je tožnik dobil že leta 1990. Nadomestilo za telesno okvaro, ki je bilo prav tako v kapitalizirani vrednosti upoštevano ter odbito od ugotovljene škode, predstavlja odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se priznava za nepremoženjsko škodo. Tako je enotno stališče pravne teorije in sodne prakse. Drugačno stališče revizije, da predstavlja nadomestilo za telesno okvaro povrnitev materialne škode, je pravno zmotno. Zato sodišči druge in prve stopnje nista kršili materialnega prava, ko sta določeno odškodnino 11,000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo zmanjšali tudi za vrednost kapitaliziranega nadomestila za telesno okvaro. Tako se pokaže, da je s pobijano sodbo dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v razliki 9,000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi vred materialnopravno pravilna. Zato tožnikova revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. V okviru uradnega preizkusa sodbe sodišča druge stopnje revizijsko sodišče ni ugotovilo kakšnih kršitev, ki bi jih moglo upoštevati po uradni dolžnosti v okviru določila 386. člena ZPP. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).