Jedro

Odmera višine pravične denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo odškodnine za negmotno škodo zaradi neupravičeno odvzete prostosti ter toženi stranki naložilo plačilo v znesku 5.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da prisojeno odškodnino ustrezno zniža. V reviziji sodišču druge stopnje očita, da bi pri odmeri odškodnine moralo izhajati iz odškodnin, ki jih sodišča v sedanjem času prisojajo za druge pravno priznane oblike negmotne škode. Kljub velikemu trpljenju tožnika v času prestajanja zaporne kazni in vpliva obsodbe na njegovo življensko pot po prestani kazni, je tožnik ohranil družino in dočakal visoko starost. Njegova življenska pot tako le ni bila tako spremenjena kot je npr.pot mladega invalida. Sodna praksa je po mnenju tožene stranke pomemben faktor pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine v sedanji družbi in presoji pravičnosti dosojene odškodnine. Prav tako sodišče druge stopnje ni utemeljilo svoje odločitve z vidika individualnega namena in pravičnosti prisojene odškodnine. Ob presoji mora sodišče namreč upoštevati tudi, da odškodnina ne bi zgrešila svojega družbenega namena. Tako je potrebno upoštevati tudi družbeno realnost. Plačnik je država oziroma posredno njeni davkoplačevalci. Ker čaka na odločitev še veliko tovrstnih primerov, krivic, storjenih v preteklosti ne bo moč popraviti, ne da bi bili pri tem oškodovani ostali pripadniki države kot davkoplačevalci in povzročene nove krivice. Tožena stranka nadalje meni, da prisojeni znesek, upoštevaje ugotovljene okoliščine primera, ni pravičen in pomeni neopravičeno obogatitev tožnika na račun drugih.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje je moč povzeti, da je bila tožniku neupravičeno odvzeta prostost za skoraj šest let. Aretirali so ga na cesti, družino pa obvestili, češ da je v ušel čez mejo. V preiskovalnem zaporu je prebil 22 mesecev po 11 mesecih mu je bila izdana odločba o upravnem kaznovanju za družbeno koristno delo prevzgoje za dobo dveh let. Dne ... je bil tožnik obsojen, da je storil dejanja, ki so merila na to, da se s silo in protiustavno zruši oblast delovnega ljudstva in izvoljena z ustavo določena predstavniška telesa in njeni izvršilni organi po 100. členu tedanjega KZ. Izrečena mu je bila kazen 6 let strogega zapora. Prestajal jo je na Golem otoku in v Bileči. V času, ko je bil zaprt, je bil izpostavljen najrazličnejšim oblikam psihičnega in fizičnega nasilja ( v preiskovalnem zaporu: zastraševanju, da bo v zaporu izginil, preko zvočnika v celici so mu predvajali njegov pogreb, 9 mesecev ni ločil dneva od noči, v tem času se ni umival, bril ali preoblekel; na Golem otoku in v Bileči se je med drugim kot "nepoboljšljiv" moral vsak dan udeleževati "političnih" sestankov, na katerih so zapornike pretepali in psihično maltretirali, tudi sicer so zapornike pretepali na vse mogoče načine, drugi zaporniki so ga pretepali, ko je šel skozi "špalir", opravljati je moral posebej umazana dela). Po prestani kazni se tožnik, kljub temu da je bil priznan strokovnjak, ni mogel zaposliti na ustreznem delovnem mestu (bil je blagovni knjigovodja in tajnik na šoli za oblikovanje). Le redki prejšnji prijatelji in sodelavci so se upali z njim spregovoriti. Dobil nagrado za predvojno strokovno delo, vendar pa se je njegova anonimnost kasneje obnovila.

Iz uvodoma skopo povzetih dejanskih ugotovitev o trajanju in prestajanju neutemeljeno odvzete prostosti je moč skleniti, da obravnavana neutemeljeno odvzeta prostost ni pomenila v času prestajanja kazni le okrnitve tožnikove svobode. V tem času je bil tožnik izpostavljen najrazličnješim oblikam mučenja (tako psihičnega kot tudi fizičnega). Prav grozovitost prestajanja relativno dolge prostostne kazni, ki je bilo vseskozi na robu človeške vzdržljivosti, postopki mučenja pa na robu človeškega razuma, pričajo o izjemno hudem posegu v tožnikovo osebnost. Če se tožnikovo trpljenje ni odražalo npr. na njegovem zdravstvenem stanju po prestani kazni (tega tožnik ne zatrjuje), ga to ne more zmanjševati.

Na odmero pravične denarne odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti se poleg omenjenih okoliščin samega prestajanja prostostne kazni upošteva tudi odnos okolja do osebe, ki je bila neopravičeno obsojena po prestani kazni. V obravnavanem primeru je prišlo do tožnikove kazenskopravne rehabilitacije šele po 37 letih. Tožnikovo najbolj ustvarjalno obdobje življenja so zato spremljale posledice neopravičene obsodbe. Posledice so bile za tožnika, izhajajoč pri tem iz uvodoma zapisanih dejanskih ugotovitev, daljnosežne, tako v poklicnem, kot tudi v družabnem življenju. Upoštevaje ob tem tožnikov ugled, ki ga je užival pred začetkom kazenskega pregona, in njegov položaj (zvezni poslanec in prosvetni svetnik pri komisiji za zadružništvo), ki mu je obetal tudi uspešno poklicno udejstvovanje, se izkaže, da je tudi to ob odmeri pravične odškodnine v konkretnem primeru pomembna okoliščina.

Pretrpljenih duševnih bolečin ni moč izbrisati, kakor da jih ne bi bilo. Zato oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina (1. odst. 200. čl. ZOR), ki naj mu omogoči kakšno zadovoljstvo. Pretrpljenih duševnih bolečin tudi ni moč izmeriti. Zato določilo 200. člena ZOR ne daje nekih konkretnih izhodišč za presojo pravične odškodnine v določenem primeru: sodišče upošteva stopnjo bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Tak pomen in namen odškodnine za negmotno je prav njeno bistvo. Tako kot povrnitev škode pri negmotni škodi že pojmovno ni mogoča, tudi o oškodovančevi - okoriščenčevi - neopravičeni obogatitvi na račun povzročitelja škode - prikrajšanca - ni moč govoriti.

Ob odmeri pravične denarne odškodnine sodišče upošteva tako stopnjo duševnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Posredno se skozi ta razmerja odraža - med drugim - tudi splošno ekonomsko in gospodarsko stanje države. Le v tem obsegu sodišče lahko (in mora) ob odločanju o pravični denarni odškodnini upošteva(ti) zatrjevano "družbeno realnost" tudi v konkretnem primeru, ko je plačilo odškodnine naloženo državi. Na presojo ob povedanem prav tako ne more vplivati zatrjevan obstoj drugih tovrstnih primerov.

Opisana narava, teža in trajanje tožnikovih duševnih bolečin zaradi neutemeljeno odvzete prostosti, upoštevaje pri tem uvodoma zapisane dejanske ugotovitve, po prepričanju revizijskega sodišča obravnavano škodo uvrščajo med večje. To pa se mora primerno izraziti tudi skozi višino denarne satisfakcije (1.in 2. odst. 200. čl. ZOR; prim.zgoraj). Ker s prisojenim znsekom ob povedanem po presoji revizijskega sodišča omenjeni širši okvir (prim.zgoraj) ni presežen, z grajano odmero pravične denarne odškodnine materialno pravo (200. čl. ZOR) ni bilo uporabljeno v škodo revidentke (374. čl.v zv. s 399. čl. ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).