Jedro

Za postopek davčne izvršbe je bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. V kolikor je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) je z v uvodu navedenima sklepoma o davčni izvršbi odločila, da se zoper tožečo stranko (v nadaljevanju tožnik) kot dolžnika opravi davčna izvršba na dolžnikova denarna sredstva, in sicer: s sklepom št. DT 4933-37556/2019-3 z dne 29. 5. 2019, se zoper tožnika kot dolžnika opravi davčna izvršba na denarna sredstva za plačilo globe v znesku 417,29 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR, kot izvršilni naslov je naveden plačilni nalog št. Pn 06101-92/2017-1 z dne 9. 8. 2017, ki ga je izdal Medobčinski inšpektorat občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej in ki je postal izvršljiv dne 26. 5. 2018 ter s sklepom št. DT 4933-37557/2019-3 z dne 29. 5. 2019, v katerem je kot izvršilni naslov za izterjavo stroškov postopka v znesku 41,73 EUR in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR, naveden plačilni nalog št. Pn 06101-92/2017-5 z dne 25. 4. 2018, ki ga je izdal Medobčinski inšpektorat občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej in ki je postal izvršljiv dne 26. 5. 2018. 2. Tožnik se je zoper navedena sklepa pritožil. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ sklenilo, da se postopka v pritožbenih zadevah zoper navedena sklepa združita in se vodi en postopek v skladu z prvim odstavkom 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Hkrati je Ministrstvo za finance odločilo, da se prvostopenjski sklep št. DT 4933-37556/2019-3 v 1. točki izreka glede navedbe datuma izdaje tam navedenega izvršilnega naslova spremeni tako, da ta pravilno glasi 8. 8. 2017 in da se prvostopenjski sklep št. DT 4933-37557/2019-3 v 1. točki izreka v delu, ki se nanaša na tam navedeni izvršilni naslov spremeni tako, da ta pravilno glasi sodba Okrajnega sodišča v Ljutomeru ZSV 185/2017 z dne 18. 4. 2018, ki je postala izvršljiva dne 26. 5. 2018. V preostalem je drugostopenjski organ potrdil navedena prvostopenjska sklepa in pritožbo zavrnil. 3. Iz obrazložitve navedenih sklepov izhaja, da je bil zoper tožnika kot dolžnika na podlagi 143. v zvezi s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) začet postopek davčne izvršbe, ker tožnik ni poravnal svojih obveznosti. Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. V svoji odločbi ugotavlja, da sta bila v času izdaje izpodbijanih sklepov izvršilna naslova izvršljiva, prvostopenjska sklepa o izvršbi pa vsebujeta vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Ob tem še pojasni, da v navedenih sklepih prihaja le do določenih pomanjkljivosti pri navedbi izvršilnih naslovov, ki sta podlaga za izvršbo, zato je v skladu z 251. členom ZUP ter iz razloga ekonomičnosti postopka, spremenilo 1. točko izreka obeh izpodbijanih sklepov v delu, ki se nanaša na navajanje izvršilnih naslovov. Prav tako pojasni, da neugodno finančno stanje ter dejstvo, da pritožnik prejema zgolj denarno socialno pomoč, ne predstavlja ovire za izdajo sklepov o izvršbi, je pa banka pri izvrševanju sklepov dolžna upoštevati določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2, v skladu s katero na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov in ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 159. členu ZDavP-2, oziroma je davčna izvršba nanje omejena v skladu z 160. členom ZDavP-2, ni mogoče seči z davčno izvršbo, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec. V zvezi z navedbo pritožnika, da glede izvršb še vedno tečejo postopki in sta zato izpodbijana sklepa nedopustna, drugostopenjski organ dodaja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova, v kolikor je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo Ministrstva za finance ne strinja in vlaga laično tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da ne priznava izpodbijanih izvršb, saj sta nezakoniti. Medobčinski inšpektorat, ki je sprožil izvršbi, je namreč poslal svoj zahtevek FURS - u brez pravne podlage. V prekrškovnem postopku je zoper plačilni nalog Medobčinskega inšpektorata, v katerem ga občinski redar obtožuje dejanj, ki jih ni storil, pravočasno vložil zahtevo za sodno varstvo (tožnik jo poimenuje ugovor zoper plačilni nalog), vendar ker sam ni prava vešč in ker v plačilnem nalogu ni bilo navedeno, da mora zahtevo za sodno varstvo pojasniti, sodišče njegove zahteve za sodno varstvo ni sprejelo. Prav tako ga sodišče ni povabilo na pogovor, kjer bi lahko svojo zahtevo za sodno varstvo utemeljil. Sodišče je izdalo zgolj sodbo, zoper katero pritožba ni možna, zato meni, da se mu je zgodila krivica. Kljub temu se je pritožil na Višje ali Vrhovno sodišče, vendar do vložitve tožbe odgovora še ni prejel, zato sodni postopek, po katerem bi Medobčinski inšpektorat lahko zahteval davčno izvršbo, še ni končan in so zato vsa nadaljnja dejanja davčnega organa nezakonita. Navaja, da bi sodstvo moralo varovati in ščititi državljane pred samovoljo na katerikoli državni ravni, tudi pred občinskim inšpektoratom. Zaradi razočaranja nad slovenskim sodstvom meni, da bo deležen pravičnega postopka šele pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanih aktov.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Naslovnemu sodišču zato predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožnik s tožbo izpodbija sklep FURS št. DT-4933-37556/2019-15 (10-720-04). Sodišče ugotavlja, da navedena evidenčna številka pripada dopisu FURS - Finančnega urada Murska Sobota z dne 6. 9. 2019, s katerim se je tožniku posredovala drugostopenjska odločba št. DT-499-23-113/2019-3 z dne 3. 9. 2019. Zakon o upravnem sporu (nadaljevanju: ZUS-1) v prvem odstavku 2. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akti v smislu ZUS-1 torej niso tisti akti, izdani na podlagi pravnih sredstev, ki v izreku ne vsebujejo odločitve o pravici oziroma obveznosti posameznika in zato ne vplivajo na vsebino prvostopenjskega upravnega akta (npr. akt, s katerim se zavrne pritožba). V skladu s tem se torej v upravnem sporu izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic in obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava1. V obravnavanem primeru sta to sklepa o davčni izvršbi FURS, št. DT 4933-37556/2019-3 z dne 29. 5. 2019 in št. DT 4933-37557/2019-3 z dne 29. 5. 2019, katera je sodišče štelo kot izpodbijana akta.

8. Glede poprave prvostopenjskih sklepov se drugostopenjski davčni organ pravilno sklicuje na določilo 251. člena ZUP. S tem, ko je popravil izrek prvostopenjskega sklepa št. DT 4933-37556/2019-3 tako, da vsebuje pravilno navedbo datuma izdaje izvršilnega naslova in ko je popravil izrek prvostopenjskega sklepa št. DT 4933-37557/2019-3 tako, da vsebuje pravilno navedbo izvršilnega naslova, drugostopenjski organ ni spremenil odločitve v škodo tožnika, saj obveznost, ki je predmet izvršilnega postopka, ostaja nespremenjena.

9. V obravnavani zadevi sodišče presoja zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi in sicer sklepa št. DT 4933-37556/2019-3 z dne 29. 5. 2019 za izterjavo glavnice v višini 417,29 EUR in stroškov izdaje sklepa v znesku 10,00 EUR, skupaj torej 427,29 EUR ter sklepa št. DT DT 4933-37557/2019-3 z dne 29. 5. 2019 za izterjavo glavnice v višini 41,73 EUR in stroškov izdaje sklepa v znesku 10,00 EUR, skupaj torej 51,73 EUR.

10. Po presoji sodišča sta izpodbijana upravna akta pravilna in utemeljena na zakonu iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskih sklepih in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. 11. Kolikor davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo (prvi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

12. Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Naslovno sodišče zato v zvezi z navedbami tožnika, da glede izvršb še vedno teče sodni postopek in sta zato izpodbijana sklepa nedopustna, izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. V kolikor je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnima naslovoma tožniku naloženi terjatvi globe in stroškov postopka o odločanju o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog nista bili poravnani v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnih naslovov in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijana sklepa o davčni izvršbi.

13. Kolikor bi bila izvršilna naslova v postopku s pravnimi sredstvi naknadno pravnomočno odpravljena, spremenjena ali razveljavljena, pa bi to lahko predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Da bi do takšne situacije prišlo pred izdajo izpodbijanih sklepov, iz spisa predmetne zadeve ni razvidno, kaj takšnega ne zatrjuje niti tožnik. Hkrati je iz priloženih izvršilnih naslovov razvidno, da sta opremljena s potrdilom o izvršljivosti in pravnomočnosti. Plačilni nalog št. Pn 06101-92/2017-1 z dne 8. 8. 2017, ki ga je izdal Medobčinski inšpektorat občin Ljutomer, Križevci, Radenci, Razkrižje in Veržej je postal izvršljiv dne 26. 5. 2018 in pravnomočen dne 25. 4. 2018, sodba Okrajnega sodišča v Ljutomeru ZSV 185/2017 z dne 18. 4. 2018, pa je postala izvršljiva dne 26. 5. 2018 in pravnomočna dne 25. 4. 2018. 14. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče ugotavlja, da izpodbijana sklepa izpolnjujeta pogoje določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljaven izvršilni naslov opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da imata sestavine določene v 151. členu ZDavP-2, prav tako je davčni organ upošteval določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe ter določbo 160. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi. Na dolžnikove denarne prejemke se lahko poseže z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec. Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, izvrševalec sklepa o izvršbi upošteva omejitve za vsak posamezni mesec (4. točka 160. člena ZDavP-2). Tožbenega ugovora, ki se nanaša na samo storitev prekrška oziroma utemeljenost plačilnega naloga v skladu z določbo sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 v postopku izvršbe ni mogoče uveljavljati.

15. Sodišče glavne obravnave v predmetni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker dejansko stanje ni sporno. Slednje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in kolikor bi tožeča stranka dolg poravnala. O predmetni zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) davčne zadeve ne spadajo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)2. Sodišče je zato odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

16. Izpodbijana upravna akta sta torej tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Glej uvodna pojasnila Zakona o upravnem sporu, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 28 in 29. 2 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št. 44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 28, Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 37.