Jedro

V obravnavanem primeru gre za tako imenovani materialni prekluzivni rok, v katerem mora upravičenec do vračila trošarine vložiti zahtevek, torej uveljavljati materialno pravico. Materialnih rokov pa ni mogoče podaljševati, tudi ne na podlagi določbe 2. odstavka 101. člena ZUP, ki se uporablja le za procesna dejanja in procesne roke. Ker gre za materialni prekluzivni rok, tudi ni pomembno, ali se rok izteče na dan, ko organi ne delajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Carinskega urada A., št. ... z dne 3. 11. 2003, s katerim je bil zavržen zahtevek tožnika za vračilo trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen za mesec september 2003. Tožnik je vložil zahtevek za vračilo trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen, po določbi 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 do 99/01, v nadaljevanju ZTro) za mesec september 2003, ki ga je Carinski urad A. prejel dne 3. 11. 2003. Prvostopni organ je zahtevek zavrgel kot prepozno vloženega. Nesporno je, da je bil tožnikov zahtevek za vračilo trošarine poslan po pošti z navadno pisemsko pošiljko in ga je pristojni prvostopni organ prejel dne 3. 11. 2003. Določba 7. odstavka 54. člena ZTro daje pravico kupcem - osebam, ki opravljajo dejavnost, do vračila trošarine za mineralna olja, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu in strojegradnji, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih v višini 50 % trošarine, ki je predpisana za pogonski namen. Na podlagi 8. odstavka istega člena je minister pristojen za finance izdal izvedbeni predpis, to je Odredbo o vračilu trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen (Uradni list RS, št. 40/99), ki v 3. členu določa, da upravičenec vloži zahtevek za vračilo trošarine pri pristojnem carinskem organu do konca tekočega meseca za pretekli mesec. Rok za vložitev zahtevka za vračilo trošarine je v obravnavanem primeru potekel z dnem 31. 10. 2003 (petek), ko pa je bil dela prost dan (Dan reformacije). Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklicujoč se na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) pojasnjuje, da poznamo procesne in materialne roke. Po mnenju tožene stranke je rok v 3. členu Odredbe o vračilu trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen, materialni rok in ne procesni rok, ki ga mora stranka upoštevati, če hoče uspešno uveljaviti pravico do vračila trošarine. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice (prekluzivni rok). Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati, niti spregledati. V obravnavanem primeru je rok za vložitev zahtevka za vračilo trošarine za mesec september 2003 v skladu z Odredbo o vračilu trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen potekel z dnem 31. 10. 2003. Kolikor bi bil tožnikov zahtevek poslan dne 30. 10. 2003 s priporočeno pošiljko, bi bil vložen pravočasno. Ker pa je bil poslan tega dne z navadno pošiljko (izjema, ki velja za vloge poslane s priporočeno pošiljko po pošti tako ne velja), carinski urad pa ga je prejel dne 3. 11. 2003, je bil vložen prepozno. Zamudo materialnega roka pa pomeni izgubo pravice, konkretno izgubo pravice do vračila trošarine za september 2003. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Dne 30. 10. 2003 je tožeča stranka vložila zahtevek za vračilo trošarine za mesec september 2003 po pošti z navadno pisemsko pošiljko. Carinski urad jo je prejel 3. 11. 2003 in jo še istega dne zavrgel kot prepozno vloženo, sklicujoč se na 1. in 2. odstavek 68. člena ZUP. Tožeča stranka navaja 6. člen Odredbe za pogojih za vračilo in o načinu vračila trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (Uradni list RS, št. 48/99), ki določa, da se zahtevek za vračilo trošarine pri pristojnem carinskem organu vloži do konca tekočega meseca za pretekli mesec. Zadnji dan je bil v konkretnem primeru 31. 10. 2003, ko pa je v Republiki Sloveniji dela prost dan. 1. 11. 2003 je bil praznik Republike Slovenije, 2. 11. 2003 nedelja, torej je bil ob uporabi 2. odstavka 101. člena ZUP zadnji dan za oddajo vloge 3. 11. 2003. Sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz svoje odločbe ter sodišču predlaga da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče najprej ugotavlja, da se je tožena stranka sklicevala na pravilen člen ZTro, a na napačen odstavek in s tem povezano na napačen podazkonski akt, to je Odredbo o vračilu trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen (Uradni list RS, št. 40/99), kar pa na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva, upoštevaje pravilne pravne podlage na katerih temelji odločitev prvostopnega organa, ki jo je tožena stranka potrdila. Namreč tako 7. kot 9. odstavek 54. člena ZTro govorita o pravici kupcev do vračila trošarine, in sicer za energente, ki so se porabili za pogon različnih strojev oziroma mehanizacije, oba podzakonska akta pa je sprejel minister na podlagi pooblastila iz 54. člena ZTro.

Po presoji sodišča je bila odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Določba 54. člena ZTro med drugim določa tudi pravico do vračila trošarine tistim kupcem - osebam, ki opravljajo dejavnost z določeno vrsto delovnih strojev oziroma mehanizacije. V obravnavanem primeru 9. odstavek ZTro določa, da imajo kupci pravico do vračila trošarine v višini 50 % trošarine, ki je predpisana za pogonski namen za energente, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (vključno s traktorji). 10. odstavek istega člena pooblašča ministra, pristojnega za finance, da v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predpiše količine, na katere se nanaša pravica do vračila plačane trošarine, način vračila trošarine, carinski organ, pristojen za vračilo, roke za predložitev zahtevka, roke za vračilo trošarine ter pogoje, ki jih mora izpolnjevati kupec energentov iz 9. odstavka istega člena. Pogoji vračila in način vračila so tako določeni v Odredbi o pogojih za vračilo in o načinu vračila trošarine za mineralna olja, ki se porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (Uradni list RS, št. 48/99, v nadaljevanju Odredba). Po določbi 1. odstavka 6. člena lahko upravičenec, pravna oseba uveljavi vračilo trošarine na osnovi računov za porabljeno plinsko olje mesečno, vendar za obdobje celega koledarskega leta, največ za količine plinskega olja, ki bi ji glede na površino zemljišč v uporabi pripadale, ob upoštevanju kriterijev iz 3. člena te Odredbe. Po 2. odstavku istega člena Odredbe pa lahko zahtevek pravna oseba vlaga pri pristojnem organu mesečno in sicer do konca tekočega meseca za pretekli mesec na obrazcu B, ki je sestavni del te Odredbe. Tožnik je zahtevek za mesec september 2003 poslal pristojnemu carinskemu organu z navadno pisemsko pošiljko dne 30. 10. 2003, organ pa je zahtevek prejel dne 3. 11. 2003. Sporno je vprašanje pravočasnosti vloženega zahtevka. Tudi po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za tako imenovani materialni prekluzivni rok, v katerem mora upravičenec do vračila trošarine vložiti zahtevek, torej uveljavljati materialno pravico. Materialnih rokov pa ni mogoče podaljševati, tudi ne na podlagi določbe 2. odstavka 101. člena ZUP, ki se uporablja le za procesna dejanja in procesne roke. Ker gre za materialni prekluzivni rok tudi ni pomembno ali se rok izteče na dan, ko organi ne delajo. Nesporno je, da se je v obravnavanem primeru rok iztekel 31. 10. 2003 (praznik). Tožnik bi rokovno obvaroval svoj materialni zahtevek le z vlogo, ki bi jo pristojni organ prejel do izteka roka (1. odstavek 68. člena ZUP), na podlagi domneve iz 2. odstavka 68. člena ZUP pa le, če bi bila vloga poslana priporočeno po pošti pristojnemu organu. Pristojni organ - carinski urad je prejel zahtevek 3. 11. 2003, torej po izteku predpisanega roka. Zato je pravilno stališče organa prve stopnje in tožene stranke, da je bil zahtevek za vračilo trošarine vložen prepozno. Ne glede na to, da je rok za vračilo zahtevka določen šele v podzakonskem aktu, ki ga je sprejel minister na podlagi pooblastila iz zakona, je po presoji sodišča 10. odstavek 54. člena ZTro šteti kot blanketno normo, ki daje podlago ministru za določitev pogojev za vračilo in načina vračila trošarine, seveda pa mora pri tem ostati v okviru napotitve, to je zakonske določbe. Po presoji sodišča je minister sledil pooblastilom iz zakona, zato tudi ni bistveno, kakšne narave je predpis, ki se uporablja na temelju blanketne dispozicije.

Glede na povedano je sodišče potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.