Jedro

Za opredelitev zemljišča kot zazidanega stavbnega zemljišča je bistveno, ali se na zemljišču opravlja poslovna dejavnost zavezanca, kakršno primeroma našteva citirano določilo. Pri razlagi, kdaj se na površini zemljišča opravlja poslovna dejavnost, je treba upoštevati tudi določbo 218. člena ZGO-1, saj ta določa, da se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena ZSZ uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen tega zakona, saj je bil to (dokler je veljal) kasnejši zakon kot ZSZ/84. Ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, je treba upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo, oziroma lastniku nepremičnine.

Zavezanec lahko dokazuje, da so dejstva, ki jih organu sporoči občina, napačna in jih mora organ presoditi po načelu proste presoje dokazov. Toženka zato na površino zazidanega stavbnega zemljišča, kot jo je sporočila občina, ni bila vezana.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-110/2021-003815 z dne 22. 2. 2021, se v delu, ki se nanaša na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za površino zemljišča 2.917 m2, odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za v izreku navedene površine na A. cesti, in sicer za površino 190 m2 v znesku 693,58 EUR, za površino 2917 m2 v znesku 10.648,22 EUR in za površino 4118 m2 v znesku 15.032,35 EUR, skupaj 26.374,15 EUR, kar je tožnik dolžan poravnati v predpisanih rokih in na v izreku izpodbijane odločbe določen način. Prvostopenjski organ je odločil na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84), Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju Odlok o NUSZ), pri čemer je štel, da gre za zazidana stavbna zemljišča. Navaja, da na podlagi 404. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ izda odločbo o NUSZ po podatkih, ki mu jih posreduje občina.

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za površine (zemljišče) v izmeri 2.917 m2, vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal, da teh površin neposredno ne uporablja za potrebe opravljanja njegove dejavnosti. Toženka je (kot drugostopenjski organ) tožnikovo pritožbo zavrnila. Ob tem je navedla, da je bil NUSZ odmerjen na podlagi podatkov, ki jih je posredovala Mestna občina Ljubljana, poleg tega pa iz 1., 5. in 9. člena najemne pogodbe R9/2018 izhaja, da tožnik te površine najema in jih uporablja za opravljanje dejavnosti.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za zemljišče s površino 2.917 m2 ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da toženka zmotno razlaga 5. člen najemne pogodbe, saj se ta nanaša le na zemljišča, na katerih opravlja svojo poslovno dejavnost, medtem ko predmetno zemljišče predstavlja zgolj površine, ki njemu ter posledično njegovim strankam omogočajo dostop do poslovnih površin. Predmetno zemljišče ne ustreza standardu individualnih prostorov, kar je razvidno tudi iz fotografij, ki jih je priložil k pritožbi. Zunanje površine se namreč v ničemer ne razlikujejo od preostale okolice objekta, temveč predstavljajo gole asfaltne površine. Navedeno izhaja še iz uporabnega dovoljenja in odločbe o odmeri NUSZ za leto 2018, v kateri je bil NUSZ odmerjen le od 200 m2 zunanje površine, ki jo predstavlja 16 parkirnih mest. Ostalo so prometne površine oziroma funkcionalno zemljišče objekta, ki služi vsem uporabnikom objekta. Toženka se nadalje ni opredelila do tega, zakaj je v letu 2018 ob enakih okoliščinah drugače odmerila NUSZ.

4. Pri predmetnem zemljišču ne gre za nepokrito skladišče, parkirišče, delavnico na prostem ali podobne prostore. Zemljišče (z izjemo 200 m2, ki predstavljajo parkirišče) predstavlja prometne, zunanje odprte površine, ki so nujno potrebne za opravljanje dejavnosti, ne pa površine na katerih bi tožnik opravljal svojo dejavnost oziroma površine v smislu 60. člena ZSZ ali 7. alineje 4. člena Odloka o NUSZ. Zato bi morala toženka pri odmeri NUSZ upoštevati zgolj 200 m2 zunanjih površin zemljišča, ki predstavljajo 16 parkirnih mest. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo (v zvezi z drugostopenjsko odločbo) odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine z odločbo št. U-I-313/13-86 z 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se ta zakon razveljavi (1. točka izreka), določilo pa je tudi način izvrševanja te odločbe, in sicer, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena tega zakona (3. točka izreka), med katerimi so (tudi) prva in tretja alineja 41. člena ter določbe VI. poglavja ZSZ/84, občinski odloki, ki so bili izdani na podlagi VI. poglavja ZSZ/84, ter 218. člen, 218.a člen, 218.b člen, 218.c člen, 218.č člen in 218.d člen ZGO-1. Ne glede na prenehanje veljavnosti ZUreP-1 in ZGO-1 (in uveljavitev kasnejših predpisov), je (glede na določitev načina izvršitve citirane ustavne odločbe, tj. do sprejema ustrezne zakonske ureditve) treba v postopkih za odmero NUSZ kot materialnopravno podlago uporabljati VI. poglavje ZSZ/84 ter citirane določbe ZGO-1, ki opredeljujejo zazidana in nezazidana stavbna zemljišča. 8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka tožniku za predmetno zemljišče v izmeri 2.917 m2 utemeljeno odmerila NUSZ na način, kot da gre pri tem zemljišču v celoti za zazidano stavbno zemljišče. 9. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Po četrtem odstavku istega člena je poslovna površina čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom, po petem odstavku pa lahko občina določi, da so poslovne površine tudi _površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča in delavnice na prostem_. Skladno s tem zakonskim pooblastilom je Mestna občina Ljubljana v sedmem odstavku 4. člena Odloka o NUSZ določila, da je osnova za določitev višine nadomestila za zazidano stavbno zemljišče v primeru zemljišča, namenjenega poslovni dejavnosti, tj. nepokrito skladišče, parkirišče, delavnica na prostem: _površina zemljiških parcel, na katerih se opravlja takšna dejavnost_.

10. Po navedenem odloku je torej za opredelitev zemljišča kot zazidanega stavbnega zemljišča bistveno, ali se na zemljišču opravlja poslovna dejavnost zavezanca, kakršno primeroma našteva citirano določilo. Pri razlagi, kdaj se na površini zemljišča opravlja poslovna dejavnost, je po prepričanju sodišča treba upoštevati tudi določbo 218. člena ZGO-1, saj ta določa, da se določbe prve alineje prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS 44/97; v nadaljevanju ZSZ)1 uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen tega zakona (prvi odstavek), saj je bil to (dokler je veljal) kasnejši zakon kot ZSZ/84. 11. Po 218. členu ZGO-1 se štejejo za zazidana tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). Uporaba 218. člena ZGO-1 torej pomeni, da se kot zazidano stavbno zemljišče lahko obravnavajo objekti, površine zemljišča, na katerem ni objektov in na katerih se opravlja poslovna dejavnost, pa pod pogojem, da izpolnjujejo v tej določbi določen pogoj, tj., da gre za gradbeno parcelo ali funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče objekta.

12. Kaj vse je (zahteven, nezahteven, enostaven ter gradbeno inženirski) objekt, je določal ZGO-1, sedaj pa določata Gradbeni zakon in Uredba o razvrščanju objektov. Po presoji sodišča je po teh predpisih parkirišče nedvomno objekt, kar priznava tudi tožnik. Kar se tiče dostopov in manipulacijskih površin, pa je treba pri odločitvi, ali so zazidana ali morda nezazidana površina, (kot je sodišče že obrazložilo) upoštevati tudi definicijo zazidanega stavbnega zemljišča po ZGO-1. Zemljišče, ki je funkcionalno povezano s poslovnimi prostori (torej zemljišče, na katerem ni ničesar, kar se šteje za objekt), je tako zemljišče, ki je določeno kot gradbena parcela objekta. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, pa je zazidano stavbno zemljišče tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). Zgolj od tako določenega zazidanega stavbnega zemljišča je mogoče obračunati NUSZ za zazidano stavno zemljišče. Preostanek zemljiške parcele oziroma zemljišča, ki ga nekdo uporablja, pa je lahko nezazidano stavbno zemljišče in je, če izpolnjuje pogoje za odmero NUSZ, za rabo tega zemljišča mogoče obračunati nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. 13. Pri tem je treba v primeru, ko obveznost plačila NUSZ neposredno bremeni najemnike, upoštevati tudi, da je v nekaterih stavbah več stanovanj oziroma več poslovnih prostorov, ki jih lastnik ali lastniki oddajajo različnim najemnikom, pri čemer vsi najemniki uporabljajo isto funkcionalno zemljišče objekta, bodisi za dostop, bodisi za manipulacijo oziroma za druge namene, za katere se funkcionalno zemljišče uporablja. Če je temu tako, plačila NUSZ ni mogoče naložiti le enemu, ampak v ustreznem deležu vsem, ki ga (na podlagi najema) uporabljajo, oziroma lastniku nepremičnine.

14. Prvostopenjski organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na podatke za odmero NUSZ, ki jih je prejel od Mestne občine Ljubljana. V zvezi s tem sodišče pripominja, da organ na te podatke ni vezan, saj je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da lahko zavezanec dokazuje, da so dejstva, ki jih organu sporoči občina, napačna in jih mora organ presoditi po načelu proste presoje dokazov.2 Toženka zato na površino zazidanega stavbnega zemljišča, kot jo je sporočila občina, ni bila vezana. V drugostopenjski odločbi je sicer vpogledala v najemno pogodbo R9/2018 in na podlagi tega ugotovila, da so zemljišča, od katerih je odmerila NUSZ, predmet najemne pogodbe, v kateri je določeno, da bo tožnik najete nepremičnine uporabljal za opravljanje dejavnosti in da najemodajalec najemniku omogoča nemoten dostop do objekta. To po njenem prepričanju pomeni, da gre za zazidana stavbna zemljišča, ker služijo za tožnikovo opravljanje dejavnosti. Tega, ali je najeto zemljišče v celoti objekt (parkirišče) in funkcionalno zemljišče objekta in kdo vse ga uporablja oziroma ali ga uporablja zgolj tožnik, pa toženka zaradi neupoštevanja 218. člena ZGO-1 ni ugotavljala.

15. Smiselno enaka stališča, kot so predstavljena v tej sodbi, je naslovno sodišče zavzelo že glede odmere NUSZ tožniku za isto zemljišče v letu 2020, in sicer v sodbi, I U 1693/2020 z dne 14. 7. 2022. 16. Glede na povedano je sodišče tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za zemljišče s površino 2.917 m2, odpravilo in zadevo skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na izrek te sodbe, na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

18. Sodišče je v zadevi v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 odločilo po sodniku posamezniku.

**K II. točki izreka:**

19. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

20. Izrek o stroških tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

21. Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetniška družba, zato se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (tožnikov pooblaščenec je zavezanec za DDV), skupaj tako v višini 347,70 EUR.

22. Priznane stroške v višini 347,70 EUR je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 56. člen ZSZ je določal, da z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati ZSZ/84 razen določb prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. ZGO-1 je torej kot zakon, ki je kasnejši kot ZSZ/84, določal, da se ZSZ/84 uporablja le za tista zazidana in nezazidana zemljišča, ki jih kot taka definira tudi določba 218. člena ZGO-1. 2 Glej X Ips 6/2020, I Up 80/2020.