Jedro

Glede na določbo 1. odstavka 14. člena ZUS sodišče ne raziskuje oziroma preizkuša dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, po uradni dolžnosti oziroma v celoti, temveč zgolj v takšnem obsegu, kot ga v tožbi določi tožeča stranka sama, s konkretnimi navedbami oziroma trditvami o napakah ali pomanjkljivostih tega dejanskega stanja.

Sodišče meni, da mu določba 87. člena ZUS-1 ne daje podlage, da bi v ponovljenem postopku upoštevalo novote, ki se nanašajo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku (in ne na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu), s tem pa v obravnavani zadevi tudi ne podlage, da bi v okviru teh navedb raziskovalo oziroma preizkušalo to dejansko stanje.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 356-02-04-16/99-RAD z dne 1. 10. 2003, s katerim je bilo v 1. točki ugotovljeno, da stroški nadaljevanja upravne izvršbe, dovoljene proti tožeči stranki po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 356-02-04-16/99-RAD z dne 4. 8. 2002, za odstranitev objektov na pobočju ... na zemljišču parc. št. 44 k.o. ..., ki se je po prekinitvah dne 9. 4. 2003, 13. 5. 2003, 20. 5. 2003, 22. 5. 2003 in 24. 5. 2003 nadaljevala dne 24. 7. 2003, znašajo 3.942.986,66 SIT, v drugi točki tožeči stranki naloženo, da je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa plačati navedeni znesek na tam naveden račun, v 3. točki pa navedeno še, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 8. 2002 ugotovil, da je inšpekcijska odločba z dne 8. 6. 1999, s katero je upravni organ prve stopnje tožeči stranki odredil, da mora do 1. 8. 1999 odstraniti leseno lopo tlorisa 2,9 m x 4,05 m, krito s simetrično dvokapnico z višino slemena približno 3 m in dva lesena podesta dolžine 3 m in širine 1 m oziroma 8,75 m, vse na zemljišču s parc. št. 44 k.o. ..., postala izvršljiva dne 1. 8. 2002. Inšpekcijska odločba z dne 9. 10. 2000, s katero je upravni organ prve stopnje tožeči stranki odredil, da mora do 31. 12. 2000 na zemljišču s parc. št. 44 k.o. ... odstraniti leseno enokapno nadstrešnico tlorisne izmere 3,40 m x 2,90 m, višine od 1,75 m do 1,95 m, ki nalega na eni strani na leseno lepo, na drugi pa na tri lesene stebre, dvoetažni objekt na betonskih stebrih, ki se zaključuje z ravno armirano betonsko ploščo kot teraso, tlorisne izmere 4,15 m x 4,55 m, debeline 12 cm, s treh strani ograjeno z leseno ograjo višine 1,20 m ter poteka ob skalnem terenu tako, da znaša tloris druge etaže približno 2,00 m x 3,00 m, prve etaže pa približno 2,50 m x 1,20 m, skupne višine 4,30 m, leseno ograjo, ki sledi konfiguraciji terena, višine 1,20 m z lesenimi vertikalnimi polnili skupne dolžine 27,50 m in polno ograjo iz desk, povprečne višine 1,65 m v skupni dolžini 23 m ter dva kovinska okrogla dimnika premera 22 cm, dolžine 2,90 m in 2,60 m, je postala izvršljiva dne 31. 12. 2000. Tožeča stranka je bila opozorjena, da če v roku 14 dni po prejemu tega sklepa o izvršbi ne bo izvršila naložene obveznosti, bo to opravil pooblaščeni izvajalec. Odločeno je bilo tudi, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep. Predmet izpodbijanega sklepa so stroški nadaljevane upravne izvršbe z dne 24. 7. 2003, opravljene po pooblaščenem izvajalcu A.A. s.p., na podlagi računa št. ... z dne 12. 8. 2003 v višini 3.942.986,66 SIT, na katerega je svojo odločitev oprl upravni organ prve stopnje. Po mnenju tožene stranke je upravni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa utemeljil višino stroškov nadaljevane izvršbe in navedel razloge za svojo odločitev, za kar ima podlago v spisni dokumentaciji. Stroške je pravilno naložil v plačilo tožeči stranki. Tožena stranka se strinja z upravnim organom prve stopnje, da je do prekinitve izvršbe prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke, kar vpliva na obveznost plačila stroškov. Stroški so pravilno odmerjeni, saj ima upravni organ prve stopnje za svojo odločitev oporo v zapisnikih, računih s specifikacijo in gradbenem dnevniku. Sami višini stroškov tožeča stranka ne ugovarja, tako da je po oceni tožene stranke izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Kot neutemeljeno je tožena stranka zavrnila pritožbeno navedbo, da tožeča stranka izvršbe ni ovirala. O postopku izvršbe sta sestavljena dva zapisnika, v spisu so fotografije s kraja samega, iz zapisnikov pa jasno izhaja potek izvršbe. Glede pritožbene navedbe, da je izvršba nezakonita, ker jo prepoveduje začasna odredba sodišča, tožena stranka meni, da je podlaga za izvršbo po 291. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) izvršljiva odločba in sklep o dovolitvi izvršbe. Inšpekcijski odločbi, ki se izvršujeta, sta nedvomno izvršljivi, izdan je bil tudi sklep o dovolitvi izvršbe, tako da je zakonskim določbam zadoščeno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter da zakon ni bil pravilno uporabljen, zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe v celoti. Po njenem mnenju je bila izvršba nezakonita in ilegalna, sanirati pa je ni mogoče. Navaja, da to dokazuje sklep Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 6. 1. 2004, „ki je izreklo, da je začasno odredbo o prepovedi rušenja izdalo pravno korektno“. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je sodišče dne 3. 10. 2002 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna takoj ustaviti rušenje objekta (raziskovalnega laboratorija). Po vsebini pomeni sodni sklep prepoved rušenja toženi stranki. Ker upravna izvršilna dejanja prepoveduje odločba sodne veje oblasti, prepoveduje tudi nastanek kakršnihkoli stroškov in zato tožena stranka bremeni tožečo stranko v nasprotju s pravnimi standardi, kar potrjujejo tudi navedbe resornega ministra predsedniku državnega zbora z dne 10. 3. 2004 v odgovoru na poslansko vprašanje. V tem odgovoru je resorni minister navedel, da je upravni postopek prekinjen, kar je po mnenju tožeče stranke notorna laž, kot je razvidno iz spisa. Kot dokaze tožeča stranka navaja sklep Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. P 134/2002 z dne 6. 1. 2004, spis Okrajnega sodišča v Radovljici opr. št. P 134/2002 in odgovor B.B. predsedniku državnega zbora z dne 10. 3. 2004. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V dosedanjem postopku v tej zadevi je sodišče izdalo sodbo opr. št. U 590/2004 z dne 13. 10. 2004, s katero je tožbo zavrnilo. Tožeča stranka je zoper to sodbo vložila pritožbo, v kateri je navedla vrsto okoliščin in predlagala več dokazov, ki se nanašajo na upravičenost in višino posameznih postavk v izračunu stroškov izvršbe ter zatrdila, da teh okoliščin in dokazov brez lastne krivde ni mogla uveljavljati v dotedanjem postopku. Vrhovno sodišče je to pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo (glej spodaj) in navedeno sodbo s sklepom opr. št. X Ips 1337/2004 z dne 2. 10. 2008 razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Razlog za razveljavitev je bila bistvena kršitev postopka upravnega spora, do katere je prišlo, ker dokazna ocena ni dosegla standarda skrbnosti in vestnosti. Obstaja namreč nasprotje med tem, kar je v razlogih sodbe navedeno o vsebini listin, ki jih je sodišče presojalo, in dejansko vsebino teh listin.

Po določbi 1. alinee 109. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS). Po določbi 104. člena ZUS-1 se za postopke, ki so ob uveljavitvi tega zakona v teku, uporabljajo določbe ZUS, kolikor ni v členih 105 do 107 ZUS-1 določeno drugače. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena dne 19. 3. 2004, sodišče pa je prvič odločilo s sodbo opr. št. U 590/2004 z dne 13. 10. 2004, torej pred uveljavitvijo ZUS-1. Vrhovno sodišče RS je pritožbo tožeče stranke na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo ter na njeni podlagi razveljavilo navedeno sodbo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo sojenje. S tem je bila zadeva vrnjena v stanje, ko o tožbi še ni odločeno, kar pomeni, da je za ponovno odločanje, na podlagi navedene določbe 104. člena ZUS-1, ob upoštevanju tam navedenih izjem, treba uporabiti določbe ZUS.

Predmet tega upravnega spora je izključno sklep, s katerim je upravni organ prve stopnje naložil tožeči stranki plačilo stroškov izvršbe, opravljene po drugih osebah na podlagi 297. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) oziroma odločba, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper ta sklep. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na zakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe in odločb, izdanih v predhodnem inšpekcijskem postopku, glede na začasno odredbo Okrajnega sodišča v Radovljici in glede na navedbe resornega ministra v parlamentu, se torej nanašajo na upravne akte, ki niso predmet tega upravnega spora in so za presojo izpodbijanega akta brezpredmetne.

Glede na obseg siceršnjih tožbenih navedb se je moralo sodišče najprej opredeliti glede vprašanja, v kakšni meri mu tožbene navedbe sploh omogočajo preizkus dejanskega stanja, oziroma v kakšnem obsegu mu ga omogočajo.

Po določbi 1. odstavka 14. člena ZUS sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da sodišče ne raziskuje oziroma preizkuša dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, po uradni dolžnosti oziroma v celoti, temveč zgolj v takšnem obsegu, kot ga v tožbi določi tožeča stranka sama, s konkretnimi navedbami oziroma trditvami o napakah ali pomanjkljivostih tega dejanskega stanja. Če tožbenih navedb v smeri dejanskega stanja ni, sodišče torej v skladu z navedeno zakonsko določbo ni dolžno raziskovati oziroma preizkušati dejanskega stanja. Drugačne interpretacije zakonske ureditve ne omogoča niti določba 2. odstavka 14. člena ZUS, ki sicer določa nevezanost sodišča na dokazne predloge strank, vendar te nevezanosti ob upoštevanju izrecne in nedvoumne omejitve iz prej navedenega 1. odstavka 14. člena ZUS ni mogoče razumeti tako, da bi vzpostavljala dolžnost sodišča po uradni dolžnosti obravnavati dejansko stanje v celoti, torej tudi izven tožbenih navedb.

Edina tožbena navedba v obravnavani zadevi, ki se kakorkoli nanaša na dejansko stanje je, da „dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno“. Pri tem gre zgolj za (delen) povzetek opredelitve tožbenega razloga iz 3. točke 1. odstavka 25. člena ZUS, ki zaradi svoje popolne abstraktnosti oziroma odsotnosti vsakršnih konkretnih navedb, ki bi se nanašale na dejansko stanje v obravnavani zadevi, ne more predstavljati tožbene navedbe glede dejanskega stanja v smislu 1. odstavka 14. člena ZUS. Poleg tega tožeča stranka ne navaja tudi nikakršnih dokaznih predlogov, iz katerih bi bilo mogoče vsaj posredno povzeti njena stališča glede relevantnega dejanskega stanja. Glede na gornjo obrazložitev torej tožbene navedbe v obravnavani zadevi sodišču ne dajejo nikakršne podlage za raziskovanje oziroma preizkus dejanskega stanja, na katerega se opira izpodbijana odločba.

Kot rečeno, je tožeča stranka za razliko od tožbe vključila obširne in podrobne navedbe glede dejanskega stanja v pritožbo, o kateri je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 odločilo kot o reviziji, za katero se po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 prav tako uporabljajo določbe ZUS-1. Tožeča stranka teh navedb pred tem v upravnem sporu ni uveljavljala, tako da gre za novote. Zaradi faze postopka, v kateri je tožeča stranka uveljavljala navedene novote, jih sodišče ni moglo šteti za dopolnitev tožbe, Vrhovno sodišče pa v svoji odločbi ni zavzelo stališča o njihovi dovoljenosti v reviziji, kar bi Upravnemu sodišču dajalo podlago za njihovo upoštevanje ali neupoštevanje v ponovljenem postopku. Upravno sodišče je zato moralo samo odločiti o tem, ali mu določbe ZUS-1 glede na fazo postopka, ko so bile navedene novote uveljavljane, dajejo podlago za njihovo obravnavo v ponovljenem postopku.

Dejanske navedbe v reviziji ureja 87. člen ZUS-1, po katerem smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Sodišče meni, da mu ta določba ne daje podlage, da bi v ponovljenem postopku upoštevalo novote, ki se nanašajo na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku (in ne na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu), s tem pa v obravnavani zadevi tudi ne podlage, da bi v okviru teh navedb raziskovalo oziroma preizkušalo to dejansko stanje. To v enaki meri velja tudi ob upoštevanju širše interpretacije navedene zakonske določbe, ki jo je najti v strokovni literaturi (J. Pogačar v: Breznik in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Ljubljana, 2008, str. 475). Tudi po tej interpretaciji mora namreč stranka najprej izkazati, da so navajana dejstva oziroma dokazi novi, da so torej obstajali v času odločanja na prvi stopnji, pa jih upravičeno ni mogla navesti. V obravnavani zadevi tožeča stranka sicer zatrjuje, da revizijske novote predstavljajo nova dejstva in dokaze, prav z ničemer pa ne utemeljuje ne tega, da so obstajali v času odločanja na prvi stopnji, ne tega, zakaj jih takrat ni mogla navesti, kaj takega ne izhaja niti iz narave njenih navedb. Tudi s tega stališča sodišče torej nima podlage, da bi raziskovalo oziroma preizkušalo dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na podlagi naknadnih oziroma novih navedb tožeče stranke.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo. V tožbi niso bila navedena nova dejstva ali okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev v zadevi, zato je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.