Jedro

V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila.

Pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic je treba upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke proti izpodbijani I. točki izreka se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

(1) v izpodbijani II. točka izreka delno tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki še 136.318,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 2. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 3. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 4. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 5. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 6. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 7. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 8. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 9. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 10. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 11. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 12. 2014 do plačila, - od zneska 11.359,84 EUR od 16. 1. 2015 do plačila ter zakonske zamudne obresti: - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 2. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 3. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 4. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 5. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 6. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 7. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 8. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 9. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 10. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 11. 2014 do vključno 18. 2. 2019, - od zneska 23.326,40 EUR od 16. 12. 2014 do vključno 18. 2. 2019;

(2) v izpodbijani IV. točki izreka pa delno tako, da tožnici v toženkino breme pripada 46,3 odstotkov njenih za to pravdo potrebnih stroškov, tožencu pa v tožničino breme 53,7 odstotkov njegovih za to pravdo potrebnih stroškov.

III. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu izpodbijane II. točke izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu te točke potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.928,40 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

**_Uvodna pojasnila_**

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih in radijskih programih. Ker kabelski operaterji - tožene stranke v letu 2014 niso plačevali nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih, je tožeča stranka v začetku leta 2019 vložila več enako strukturiranih tožb, v katerih je od kabelskih operaterjev vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za obdobje januarja - decembra 2014. 2. Sodišče prve stopnje je po prejemu odgovorov na tožbe skladno s prvim odstavkom 300. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 v skupno obravnavanje združilo gospodarske spore proti šestim kabelskim operaterjem (sklepa IV Pg 65/2019-10 z dne 20. 9. 2019 in IV Pg 65/2019-15 z dne 2. 10. 2019).2 Tožene stranke so tudi po združitvi ostale samostojne stranke. To pomeni, da procesna dejanja ene tožene stranke v razmerju do drugih toženih strank ne koristijo in ne škodijo (2. točka prvega odstavka 191. člena in 195. člen ZPP). Z dvema toženima strankama je tožeče stranka spor končala s sodno poravnavo, proti ostalim štirim pa je sodišče prve stopnje izdalo štiri ločene sodbe.

3. V tej sodbi pritožbeno sodišče odloča o sodbi sodišča prve stopnje IV Pg 435/2019 - 48 z dne 29. 1. 2020, proti toženi stranki A. d. d. **_Izpodbijana sodba_**

4. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo nadomestila v višini 279.916,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2019 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo: 618.797,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2019 do plačila ter zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakomesečnega plačila 74.893,00 EUR v obdobju januar - december 2014 od vsakega 15. dne v ustreznem mesecu v obdobju februar 2014 - januar 2015 vselej do 18. 2. 2019 (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnici v toženčevo breme pripada 31 % njenih za to pravdo potrebnih stroškov, tožencu v tožničino breme pa 69 % njegovih za to pravdo potrebnih stroškov ter da gredo po pobotanju upravičenki do plačila še zakonske zamudne obresti od morebitne neizpolnitve stroškovnega zahtevka v 15 dnevnem roku od vročitve prvostopenjske sodbe do plačila (IV. točka izreka).

**_Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke_**

5. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točko izreka)3 se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

6. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo v izpodbijani II. točki izreka potrdi. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**_Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke_**

7. Tožena stranka pa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I. in III. točka izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

8. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo v izpodbijani I. točki izreka potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke.

**_K odločitvi o pritožbah_**

9. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

**_Glede zatrjevanih kršitev določil pravdnega postopka_** _O združitvi postopkov in prekluziji vlog_

10. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala, da so ji bile zaradi nerazumne združitve šestih postopkov kršene procesne pravice. Trdila je, da sodišče razlogov za združitev ni pojasnilo ter da z združitvijo v tem postopku nikakor ni bil dosežen namen združitve (pospešitev obravnavanja in zmanjšanje stroškov). Nadalje je zatrjevala, da je bila zaradi združitve postopkov postavljena v slabši položaj, ker je morala ločeno, a hkrati združeno odgovarjati na pravno in dejstveno raznovrstne ugovore toženih strank, pri čemer ni imela dovolj časa za pravočasno pripravo pripravljalnih vlog in niti za kakovostno pripravo na narok.

11. Skladno z določilom prvega odstavka 300. člena ZPP lahko sodišče kadar teče pred njim več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožencev, vse te pravde s sklepom združi v skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ali bo sodišče združilo postopke ali ne je procesno vprašanje, ki je v sferi sodišča. Torej lahko sodišče prve stopnje združi postopke, če za to obstajajo _„formalni pogoji_“4 in oceni, da je to smiselno.

12. Nepravilna združitev pravd lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka, kar pomeni, da mora kršitev določb postopka vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.5 V tem primeru so bili izpolnjeni „_formalni pogoji“_ za združitev pravd, čeprav se je naknadno izkazalo, da zaradi zapletenosti zadeve in različnih ugovorov toženih strank z združitvijo šestih postopkov namen združitve ni bil dosežen. Vendar pa to še ne predstavlja kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Združitev pravd namreč sama po sebi težko pripelje do kršitve, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tako je tudi iz pritožbenih navedb razvidno, da tožeča stranka primarno pod tem razlogom uveljavlja kršitve drugih postopkovnih določb. 13. Ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da je bila zaradi združitve postopkov za katero je izvedela šele 2. 10. 2019, ko je prejela vabila na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (v nadaljevanju: narok), ki je bil razpisan na 21. 11. 2019, postavljena v občutno slabši položaj (neenako obravnavanje pravdnih strank), ker je morala ločeno in hkrati združeno odgovarjati na pravno in dejstveno raznovrstne ugovore toženih strank, pri čemer ni imela dovolj časa za kakovostno pripravo.

14. Vabilo na narok, ki ga je sodišče razpisalo v združenem postopku na 21. 11. 2019, je tožeča stranka prejela več kot mesec in pol pred narokom (2. 10. 2019). Ob tem ni nepomembno dejstvo, da je tožeča stranka že pred tem konec julija 2019 prejela vabila na pripravljalne naroke in prve naroke za glavne obravnave v vseh ločenih postopkih, pri čemer do bili naroki v ločenih postopkih razpisani na isti dan, torej na 21. 11. 2019 (le ob različnih urah), kot narok v združenem postopku. Ob tem vabilu je prejela tudi opozorilo o posledicah nepravočasno vloženih vlog. Torej je imela tožeča stranka več kot tri mesece časa za pravočasno pripravo pripravljalnih vlog (odgovor tožene stranka na tožbo ji je bil vročen že marca 2019) in več kot mesec in pol časa za pripravo na narok. Iz pojasnjenega poteka postopka pred sodišče prve stopnje in ob dejstvu, da o istovrstnih zahtevkih že obstaja ustaljena sodna praksa, izhaja, da je imela tožeča stranka dovolj časa za vložitev pripravljalnih vlog in kakovostno pripravo na narok. Zatrjevana okoliščina, da je zaradi združitve tožeča stranka šele tik pred narokom za zastopanje pooblastila več pooblaščencev, izhaja v celoti iz sfere tožeče stranke in ravnanja njenega prvotnega pooblaščenca. Kakšnih objektivnih, opravičljivih razlogov, zakaj ni imela možnosti pooblastiti več pooblaščencev takoj po prejemu sklepa o združitvi in vabila na „združen“ narok tožeča stranka ni navedla. Zato tožeča stranka ne more uspeti z očitki, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker ni imela dovolj časa za pripravo pripravljalnih vlog in kakovostno pripravo na narok. Upoštevajoč pojasnjeno so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o neenakem obravnavanju pravdnih strank in kršitvi ustavnih pravic tožeče stranke.

15. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitvi zaključilo, da je bila vloga z dne 19. 11. 2019 (list. št. 151 do 179), ki jo je tožeča stranka vložila na naroku 21. 11. 2019, prepozna. V 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je obširno pojasnilo zakaj meni, da je navedena vloga tožeče stranke prepozna. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede neupoštevanja vloge z dne 19. 11. 2019 strinja. Smisel četrtega odstavka 286.a člena ZPP je v obveznosti pravočasnega vlaganja pripravljalnih vlog, tako da se nasprotna stranka lahko z njimi pravočasno, še pred narokom, seznani, sicer sledi sankcija prekluzije. Namen določb četrtega in petega odstavka 286.a člena ZPP, ki je bila uvedena z novelo ZPP-D, je v tem, da ne bi več pogosto prihajalo do tega, da bi stranka pripravljalno vlogo predložila šele na samem naroku ali pa da bi jo na naroku prebrala, zaradi zagotovitve pravice do kontradiktornega postopka pa bi bila zato v določenih primerih (ne sicer vedno) potrebna preložitev naroka.

16. Ne glede na navedeno pa je mogoče upoštevati tudi pripravljalno vlogo, vloženo šele tik pred ali na naroku (ki je bila sicer v smislu 286. člena ZPP vložena pravočasno), brez preložitve naroka in ne da bi bila kršena pravica do izjave nasprotne stranke, in sicer v primeru, ko gre za enostavno vlogo, v kateri se ne navajajo nova dejstva ali so ta nova dejstva enostavna in ne odpirajo novih kompleksnejših vprašanj (ko torej ne gre za obsežne nove navedbe in takšne nove navedbe, ki bi bile presenečenje tako za nasprotno stranko kot sodišče ter ki bi spor zasukale v neko povsem drugo smer).6 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bila vloga tožeče stranke z dne 19. 11. 2019 obsežna (28 strani) in se nanjo ni dalo takoj odgovoriti. To pomeni, da bi bilo za zagotovitev pravice do izjave tožene stranke slednji treba dati rok za odgovor. Ker je sodišče prve stopnje na naroku 21. 11. 2019 zaključilo glavno obravnavo, bi to nedvomno podaljšalo postopek.

17. Pravdni stranki sta bili na posledice prekluzije vlog iz četrtega odstavka 286.a člena ZPP opozorjeni z dopisom, ki sta ga prejeli skupaj z vabilom na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z dne 12. 7. 2019 (list. št. 56 in 57). Vabilo in dopis sta bila tožeči stranki vročena že konec julija 2019 (glej povratnico pripeto k list. št. 58). Glede na navedeno je imela tožeča stranka več kot dovolj časa, da bi pravočasno pripravila in na sodišče vložila pripravljalno vlogo. Namen narokov namreč ni izmenjava vlog temveč obravnavanje pravno pomembnih vprašanj in pravno odločilnih dejstev. To izhaja tudi iz četrtega odstavka 269. člena ZPP, ki določa, da mora stranka pripravljalno vlogo sodišču posredovati najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva. Glede na vse pojasnjeno je zmotno pritožbeno stališče tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje njeno vlogo z dne 19. 11. 2019 (list. št. 151 do 179) nepravilno opredelilo kot prepozno. Posledično tožeča stranka že iz tega razloga ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da je sodišče kršilo njeno pravico do izjave, ker se ni opredelilo do vseh trditev iz vloge z dne 19. 11. 2019. 18. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki tožene stranke, da bi upoštevanje navedb iz vloge tožeče stranke z dne 19. 11. 2019 (list. št. 151 do 179) pomenilo kršitev njene pravice do izjave, saj se do navedb tožeče stranke v navedeni vlogi ni imela možnosti opredeliti. Ker pa je odločitev sodišče prve stopnje tudi brez upoštevanja navedb tožeče stranke iz vloge z 19. 11. 2019 enaka (sodišče prve stopnje se je do navedb v vlogi z dne 19. 11. 2019, kot izhaja iz pojasnila v točki 6 obrazložitve opredelilo le kot rezervni argument) tožena stranka z navedenimi očitki ne more uspeti.

_(b) O zatrjevani kršitvi določil postopka zaradi neobrazloženosti sodbe_

19. Standard ustrezne obrazloženosti sodne odločbe predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Podrobno obravnavanje vseh, tudi pravno povsem zgrešenih in očitno neutemeljenih ter nesmiselnih argumentov, presega zahtevani standard obrazloženosti. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva iz tožbe je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo.7 Le, če bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka sodna odločba kršila strankino pravico do pravnega sredstva (25. člena Ustave RS; v nadaljevanju: URS)8, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.

20. Čeprav so razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zelo skopi, je po presoji pritožbenega sodišča ob upoštevanju dejstva, da je glede istovrstnih zahtevkov že sprejeta ustaljena sodna praksa, mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve, in tudi katero materialno pravo je pri tem uporabilo.9 Zato tudi skopa obrazložitev razlogov o pravno odločilnih dejstvih in uporabljenem materialnem pravu, kot jo je podalo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju vseh okoliščin tega konkretnega primera še zadosti minimalnemu standardu obrazloženosti. To izhaja tudi iz vsebine pritožb obeh pravdnih strank (vsaka ima krepko čez 30 strani). Iz pritožb je namreč razvidno, da sta pravdni stranki pravilno prepoznali vse bistvene razloge sodbe, ki so vodili k odločitvi sodišča prve stopnje v tem postopku. Glede na navedeno tako pravdni stranki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do argumentirane sodbe (22. in 25. člen URS).

_(c) O zatrjevanih kršitvah določil postopka zaradi kršitve pravice do izjave_

21. Kršitev pravice do izjave10 (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) je podana, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nekim nezakonitim postopanjem sodišča, torej s kršitvijo določb pravdnega postopka.11 Pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Stranka, ki to kršitev zatrjuje mora podatki konkretne trditve iz katerih izhaja, da je sodišče kršilo določila pravdnega postopka in ji s tem onemogočilo izjavljanje v postopku. Ob presoji, ali je podana kršitev pravice do izjave, je treba upoštevati tudi določilo prvega odstavka 213. člena ZPP iz katerega izhaja, da se je sodišče dolžno opredeliti le do pravno odločilnih dejstev in dokazov.

22. Pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ker ji ni omogočilo, da se opredeli do vlog tožene stranke, je pavšalen. Zato z njim, kot je že pojasnjeno, ne more uspeti. Tožeča stranka namreč v pritožbi ni navedla do katere vloge tožene stranke A. d. d. oziroma do katerih trditev tožene stranke o pravno odločilnih dejstvih, se ni imela možnosti opredeliti. Zato očitki o kršitvah določil pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in 22. člena Ustave RS v tem delu niso utemeljeni.

23. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze za: vpogled v repertoarje Zavoda AIPA in tožeče stranke, zaslišanje prič v zvezi s poslovanjem Zavoda AIPA in tožeče stranke12 ter postavitev izvedenca ekonomske stroke.13 Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker je v obrazložitvi sodbe izostal izrecen dokazni sklep. Da bi sodišče prve stopnje spregledalo še kakšen drug dokazni predlog tožeče stranke o pravno odločilnih dejstvih, pa tožeča stranka v pritožbi ni konkretno trdila. Zato pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave, načela kontradiktornosti in razpravnega načela tudi v tem delu niso utemeljeni.

24. Iz zapisnika o poteku glavne obravnave in obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje tudi ne izhaja, da sodišče ne bi izvajalo dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v listinske dokaze v spisu, jih prebralo in dokaze o pravno odločilnih dejstvih tudi dokazno ocenilo. Tožeča stranka se je do predloženih listinskih dokazov imela možnost opredeliti (konkretnih trditev o drugačnem tožeča stranka v pritožbi ni podala). Glede na navedeno tako ne držijo niti pritožbeni očitki, da je sodišče o predlaganih dokazih kabinetno odločalo.

25. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da morebitne kršitve pavice do kontradiktornosti v drugih istovrstnih sodnih postopkih na odločitev v tem sodnem postopku ne vplivajo. Ker se je pritožnica med postopkom pred sodiščem prve stopnje obširno opredeljevala do aktov druge kolektivne organizacije, ki jih je VSRS uporabilo pri določitvi primernega nadomestila, in se je sodišče prve stopnje do pravno odločilnih trditev glede uporabnosti aktov druge kolektivne organizacije v obrazložitvi sodbe opredelilo, so tudi v tem delu neutemeljeni očitki o kršitvi določil pravdnega postopka in kršitvi 22. člena Ustave.

26. Ne držijo pritožbeni očitki o nepravilni oziroma neprimerni izvedbi pripravljalnega naroka. Sodišče prve stopnje je na pripravljalnem naroku v okviru odprtega sojenja pojasnilo, katero materialno pravo in sodno prakso šteje kot pravno odločilno ter katera dejstva ocenjuje kot bistvena. Pravdne stranke so o navedenem na naroku imele možnost razpravljati. Tožeča stranka je v okviru pripravljalnega naroka izrazila svoje nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje in je predlagala dokaze (glej Zapisnik o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 21. 11. 2019, list. št. 130 do 136). Iz pojasnjena poteka pripravljalnega naroka po presoji pritožbenega sodišča tako ni mogoče zaključiti, da bi bil izpeljan v nasprotju z določili pravdnega postopka in bi bila zato kršena pravica tožeče stranke do izjave in kontradiktornosti postopka.

27. Sodišče prve stopnje je v okviru odprtega razpravljanja na pripravljalnem naroku pojasnilo, da bo sledilo ustaljeni sodni praksi VSRS. Pravdni stranki sta bili z ustaljeno sodbo prakso predhodno nedvomno seznanjeni, saj sta se do nje obširno opredeljevali v svojih vlogah. Zato ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v sporu „de facto“ odločilo brez glavne obravnave, ker je po opravljenem pripravljalnem naroku na katerem naj bi s svojim stališčem presenetilo tožečo stranko, nemudoma nadaljevalo s prvim narokom za glavno obravnavo.

**_O zatrjevani nesklepčnosti tožbenega zahtevka_**

28. Predmetna tožba, s katero tožeča stranka uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni nesklepčna, kot v pritožbi zmotno trdi tožena stranka. Tožeča stranka je ponudila dovolj trditev, ki bi v primeru, da bi se izkazale za resnične, omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku. Okoliščina, da mora kabelski operater skladno z Zakonom o medijih kabelsko retransmisirati tako radijske kot televizijske programe, sama po sebi še ne pomeni, da denarno terjatev za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe ni mogoče ločiti na del, ki odpade na kabelsko retransmisjo glasbe v radijskih programih, in del, ki odpade na kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih. Da je temu tako izhaja tudi iz prakse. Obstajata namreč oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago, kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožeča stranka lahko uveljavlja v več postopkih.14

29. Sodišče prve stopnje se je do ugovora nesklepčnosti tožbenega zahtevka podanega s strani tožene stranke opredelilo posredno s tem, ko tožbenega zahtevka, o katerem je meritorno odločalo, ni zavrnilo zaradi nesklepčnosti ter s sklicevanjem na podrobne razloge v drugih sodnih odločbah. Zato očitane kršitve določil pravdnega postopka (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) in ustavnih pravic niso podane.15 **_Upravičenje tožeče stranke do zbiranja nadomestil za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih_** _a) Splošno o legitimaciji pravdnih strank_

30. Skladno z določilom 6. točke drugega odstavka 22. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)16 je pravica avtorja do radiodifuzne retransmisije17 materialna avtorska pravica do uporabe dela v netelesni obliki. Avtor navedene avtorske pravice uveljavlja kolektivno (1. in 4. točka 147. člena ZASP v zvezi s 146. členom ZASP).18 Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: URSIL) je tožeči stranki (kolektivni organizaciji) 12. 3. 1998 izdal stalno dovoljenje, ki je med drugim zajemalo _upravljanje avtorskih pravic v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice) vključno s kabelsko retransmisijo._ Glede na navedeno je tožeča stranka skladno z določili 6. in 8. točke prvega odstavka 146. člena ZASP upravičena, da od kabelskih operaterjev v primeru priobčitve javnosti neodrskih glasbenih del (male pravice) ter v primeru kabelske retransmisije glasbenih del izterjuje plačilo nadomestil ter proti kabelskim operaterjem uveljavlja varstvo avtorskih pravic pred sodišči. 31. Tožeča stranka je tako v tem postopku od tožene stranke, kabelskega operaterja, ki je v svojih programih retransmisiral glasbo, skladno z ustaljeno sodno prakso19 upravičena zahtevati plačilo nadomestil za pravice kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih med katere spada tudi predobstoječa glasba, ki je vključena v avdiovizualna dela. Ni pa upravičena zahtevati nadomestil za pravice v primeru kabelske retransmisije filmske glasbe, ki je vključena v avdiovizualna dela. Le-ta je namreč od pridobitve dovoljenja v letu 2010 upravičen pobirati Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (v nadaljevanju: Zavod AIPA) v okviru nadomestil za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. 32. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju te sodbe uporablja izraz „filmska glasba“ za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 105. člena ZASP šteje kot soavtor avdiovizualnega dela, izraz „predobstoječa glasba“ pa za glasbo, katere avtor se skladno z določilom 106. člena ZASP šteje kot avtor prispevka k avdiovizualnemu delu.

**_Zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih_** _Pravna podlaga zahtevka in ugovor zastaranja_

33. Tožena stranka je v letu 2014 kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih. S tožečo stranko, ki je bila skladno z določilom 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP pristojna za dovoljevanje uporabe del iz njenega repertoarja varovanih del, razmerja ni (pogodbeno) uredila. Torej je kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

34. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da tožeča stranka svojega zahtevka za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmijijo glasbe v televizijskih programih ne more temeljiti na določilih o neupravičeni obogatitvi, ker je zakonodajalec v 168. členu ZASP za kršitve določil predvidel le zahtevek iz naslova odškodnine. Določili prvega in drugega odstavka 168. člena ZASP namreč ne glede na to, ga je ZASP v razmerju do Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)20 specialen predpis, v ničemer ne odrekata pravice avtorjem oziroma kolektivnim organizacijam, da proti „kršiteljem“ uveljavljajo tudi druge zahtevke. To izhaja tudi iz sodne prakse21 v kateri je bilo že večkrat sprejeto stališče, da lahko kolektivna organizacija pravico do primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic v primerih, ko pogodbeni prenos pravic ni bil urejen, uveljavlja na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. člen OZ) ali na podlagi določil o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ). Kateri zahtevek bo uveljavila, je prepuščeno njeni odločitvi. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi.

35. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na sodbo VSRS II Ips 147/2013 z dne 28. 5. 2015 skladno s katero: _„Obogatitveni zahtevek ne more konkurirati z odškodninsko tožbo, če je ravnanje, s katerim je nastalo prikrajšanje, protipravno in so podani tudi drugi elementi civilnega delikta.“_ Že zato ne, ker tožena stranka med postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi bili izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta.

36. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe uveljavljala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (198. členu OZ, uporaba tuje stvari v svojo korist). Ker terjatve iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ) je pravilna tudi nadaljnja odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen (glej 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

_Materialni pravni temelj za določitev višine primernega nadomestila_

37. Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v prvem odstavku 81. člena ZASP. Primerno nadomestilo je glede na prvi, drugi in tretji odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni, pa tudi pri določanju višine neupravičene obogatitve.

38. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo nadomestila v višini 0,5214 EUR na naročnika na mesec. Trdila je, da navedeni znesek predstavlja običajno plačilo, saj naj bi ga tožena stranka plačevala pod predpostavko, da bi podpisala licenčne pogodbe, ki so temeljile na Memorandumu o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum) in njegovih dodatkih. Tožena stranka pa se je zavzemala za plačilo nadomestila po ustrezno prilagojeni Tarifi za javno priobčitev del (v nadaljevanju: Tarifa 1998).22 _(Ne)obstoj tarife oziroma skupnega sporazuma_

39. V sodni praksi je bilo že sprejeto stališče,23 da po prenehanju veljavnosti Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju: Memorandum)24 z dodatki in na njegovi podlagi sklenjenih licenčnih pogodb v letu 2011, ni več veljal noben skupni sporazuma ali enostransko določena tarifa. Do izdaje te sodbe zavezujoče tarife ni določil niti Svet za avtorsko pravo (v nadaljevanju: SAP), na katerega je ZKOS že maja 2012 naslovil zahtevek za določitev tarife. Odločbo št. 31229-2/2102-101 z dne 22. 3. 2017, s katero je SAP določil tarifo, je namreč Upravno sodišče s sodbo I U 944/2017 z dne 13. 11. 2018 razveljavilo.25

40. Memorandum je nedvomno predstavljal krovno pogodbo, na podlagi katere so imetniki pravic z licenčnimi pogodbami proti plačilu pod enakimi pogoji za vse na kabelske operaterje nanje neizključno prenesli vse pravice, ki so jih slednji potrebovali za kabelsko retransmisijo avtorskih del v televizijskih programih (prvi odstavek 74. člena ZASP). Ali je Memorandum imel naravo skupnega sporazuma, za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno. Sodišče namreč ni določilo običajnega plačila na podlagi dogovora o višini nadomestila iz Memoranduma. Zato tožena stranka s pritožbenimi trditvami o zmotni ugotovitvi pravne narave Memoranduma ne more uspeti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

41. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da bi bilo treba v tem postopku za določitev primernega nadomestila uporabiti minimalno tarifo iz drugega odstavka točke II Tarife 1998. Po prenehanju veljavnosti Memoranduma z dodatki in licenčnih pogodb niso oživela določila drugega odstavka točke II Tarife 1998, glede minimalnega honorarja za pravice kabelske retransmisije glasbe.26 Zaradi razveljavitve prvega odstavka točke II Tarife 1998 s strani USRS (odločba U I 165/03-18 z dne 15. 12. 2005), ki je na splošno urejal merila za določitev primernega honorarja za javno radiodifuzijo, namreč Tarifa 1998 tudi v delu, ki se nanaša na minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo, z uveljavitvijo ZASB-B, ni pridobila narave skupnega sporazuma.27 Bistveni razlogi za to stališče so: (1) da se minimalna tarifa brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih, (2) da samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del ter (3) da ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno. V kolikor bi namreč minimalno tarifo, ki je bila določena za skrajne primere in ne odraža dejanske vrednosti izkoriščanja avtorskih del, uporabili za vse primere, bi s tem lahko posegli v ustavno zagotovljeno pravico avtorjev glasbe do primernega nadomestila (60. člen Ustave RS).28 Primernost nadomestila se namreč doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.29

42. Glede na neuspele poskuse pravnega urejanja primernega nadomestila ni sprejemljivo, da bi po prenehanju veljavnosti Memoranduma in licenčnih pogodb oživela več kot dvanajst let stara, enostransko sprejeta minimalna tarifa za skrajne primere, ki se v praksi za določitev višine nadomestila za pravice kabelske retransmisije dejansko ni uporabljala. Ker so bile v minimalno tarifo po Tarifi 1998 vključene tudi pravice, ki jih sedaj upravlja druga kolektivna organizacija30 ter pravice iz kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih, je tudi s tega vidika uporaba navedene tarife neprimerna. Hkrati pa je zelo vprašljiv tudi ekonomski vidik primernosti honorarja določenega v letu 1998 v smislu ustavno zavarovane pravice do primernega honorarja, saj so se cene na drobno v obdobju od marca 1998 do januarja 2014 po podatkih SURS31 zvišale za več kot 85 odstotkov. Nezanemarljiva je tudi splošno znana okoliščina, da se je število retransmisiranih televizijskih programov glede na leto 1998 zaradi izrazitega napredka na tem področju zelo povečalo.

43. Upoštevajoč vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje tako zahtevek tožeče stranke tudi glede višine pravilno oprlo na določila ZASP (22. člen v zvezi z 81. členom ZASP) in določila o neupravičeni obogatitvi.

_(Ne)Pristojnost sodišča, da določi (začasno) tarifo_

44. Pravilno je pritožbeno stališče pravdnih strank, da sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom in niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife.32 Ker gre pri določitvi tarife za zahtevna dejanska vprašanja, je njena določitev v primeru, da se kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov v okviru skupnega sporazuma o tarifi ne uspeta sporazumeti, skladno z določili ZKUASP (pred tem pa določili ZASP) v pristojnosti SAP.

45. Ne glede na navedeno pa je sodišče, zaradi načela odplačnosti avtorskih pravic, tudi v primeru, ko ne obstaja nobena sporazumno ali enostransko določena veljavna tarifa, dolžno določiti primerno nadomestilo za uporabo avtorskih pravic, če je za to zaprošeno.33 Zato je zmotno pritožbeno stališče tožene stranke, da gre za protiustavno pravno praznino, zaradi česar bi moralo sodišče postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti.

46. Sodišče ima pri določitvi primernega nadomestila zaradi narave stvari široko polje proste presoje. Pri določitvi primernega nadomestila lahko sledi napotkom iz prvega odstavka 81. člena ZASP34 in uporabi podatke o običajnih plačilih za enako vrsto uporabe pravice,35 lahko pa uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd. 47. Upoštevajoč pojasnjeno je tako zmotno pritožbeno stališče pravdnih strank, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi primernega nadomestila v konkretnem primeru upoštevati okoliščine, ki jih mora pri določitvi tarife upoštevati SAP. Ker je sodišče presojalo višino običajnega nadomestila in ni določalo tarife kot dela skupnega sporazuma (157. člen ZASP), je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, o zmotni uporabi materialnega prava zaradi neuporabe meril iz 156. člena ZASP.36 Pravdni stranki zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne moreta uspeti s sklicevanjem na razloge v sodbi I U 944/2017, s katero je Upravno sodišče razveljavilo odločbo SAP, ker je slednji kršil procesne predpise in ni (v zadostni meri) upošteval napotkov iz 45. člena ZKUASP (prej 156. člena ZASP).

_Način določitev primernega nadomestila s strani sodišča_

48. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da za določitev običajnega nadomestila ni primerno nadomestilo, ki ga je tožena stranka tožeči stranki plačevala po sklenjenih licenčnih pogodbah na podlagi Memoranduma. Bistvena razloga sta dva. Prvi je, da je SAZAS skladno z Memorandumom upravljal z več pravicami, kot v času, odločilnem v tem postopku. Drugi pa je, da je bila v Memorandumu in njegovih dodatkih določena cena za cel paket pravic in ne za vsako posamezno pravico posebej.

49. Določanje primernega nadomestila kolektivne organizacije, ki edina na slovenskem trgu daje licence za določene načine izkoriščanja avtorskih del, pomeni ugotavljanje vsebine in vrednosti avtorske pravice, kar je nadvse težavno.37 Ker ni mogoče določiti stroškov intelektualnega ustvarjanja, tudi ni mogoče ugotoviti, ali so ti stroški in nadomestilo v sorazmerju. Prav tako je težko ugotoviti ekonomsko vrednost intelektualnega ustvarjanja glasbenih del, saj je njihova uporaba samo del celotne storitve kabelskih operaterjev.

50. Sodišče bi, kot je že večkrat pojasnilo VSRS,38 lahko za določitev primernega nadomestila izbralo različne poti (nadomestilo v odstotkih od različnih finančnih kazalnikov, nadomestilo glede na primerljive cene v drugih državah članicah EU,...). Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, pa je pomembno, da v vseh primerljivih postopkih uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih kot je ta, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov in gre za težko določljivo vrednost nadomestila, ki ne glede na izbran način določitve primernega nadomestila v pretežni meri temelji na ocenah. Te pa že po svoji naravi dopuščajo določene odmike, zato lahko končna višina „primernega nadomestila“ tudi pri enakem načinu določitve nadomestila varira za več deset odstotkov.39 Pri različnih načinih določitve nadomestila pa so lahko te variacije še večje. To pa vsekakor ne bi bilo v skladu z zagotavljanjem enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti.

51. Poleg navedenega se predpisi o avtorskih pravicah in ureditve zbiranja nadomestil za uporabo avtorskih pravic v državah članicah EU med seboj razlikujejo. Določanje primerljivega nadomestila z izvedencem, ki bi v vsakem posameznem postopku na podlagi procesnega gradiva in vsakič posebej določenih rezprezentativnih vzorcev ugotavljal vse pravno odločilne okoliščine iz 156. člena ZASP vključno z bruto domačim proizvodom na prebivalca v enoti kupne moč, bi bilo zelo zahtevno in dolgotrajno, posledično pa tudi zelo drago.40 Zato takšno določanje nadomestil poleg tega, da bi nedvomno povzročalo neenakosti med kabelskimi operaterji in posegalo v njihovo medsebojno konkurenčnosti, ne bi bilo niti v skladu z načeli hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka. Zaradi različnih sistemov varovanja avtorskih pravic in različnih metod določanja višine nadomestila, pa bi bila, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, vprašljiva tudi ustreznost tako pridobljene višine primernega nadomestila.

52. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je običajni honorar za zakonito uporabo avtorskih del pravni standard, v zvezi s katerim že obstoji ustaljena sodna praksa. V odločbah VSRS II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je bila izbrana metodologija izračuna običajnega honorarja, v odločbah II Ips 136/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 52/2018 pa zavzeto stališče, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja pravnih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskalo primerno tarifo.

53. Glede pravnih standardov, pri katerih gre za interpretacijo, uporabo pravnega pravila, že v izhodišču velja, da sodišče njihovo vsebino pozna po uradni dolžnosti oziroma se lahko sodišče z njihovo vsebino seznani tudi zunaj procesa in uporabi svoje predhodno znanje.41 To je storilo sodišče tudi v predmetni zadevi, ko je pravni standard napolnilo z vsebino, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, pa čeprav ta izvorno temelji tudi na gradivu, ki ga v predmetnem spisu ni. Zaradi preprečitve neenakega obravnavanja je VSRS določilo način izračuna primernega nadomestila in pri tem do določene mere zanemarilo variabilnost okoliščin, ki so bile kot izbrani parametri izpostavljene v zadevah II Ips 219/2018 in II Ips 43/2018. Zato je z vidika zagotavljanja te pravice še toliko manj vzdržno s strani tožene stranke predlagano upoštevanje študije E. d. o. o. ki v pretežni meri temelji na ocenah.42

54. Tudi sicer pa tožena stranka upoštevajoč zgoraj pojasnjene razloge kakšnih konkretnih trditev, zakaj bi bil drugačen način določitve primernega nadomestila bolj ustrezen kot način določen s strani VSRS, ni podala. Le zatrjevani nižji znesek primernega nadomestila pridobljen na podlagi druge poti (mnenja strokovnjaka) ob upoštevanju zgoraj pojasnjenega (odmiki zaradi ocen) namreč ničesar ne pove o (ne)ustreznosti načina določitve primernega nadomestila, ki ga je določilo VSRS. Zato je sodišče prve stopnje sicer s skopo obrazložitvijo pravilno pojasnilo, da argumenti, ki jih je podala tožena stranka niso takšni, da bi utemeljevali spremembo načina določitve primernega nadomestila v konkretnem primeru.

55. Glede na navedeno ne drži, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri določitvi primernega nadomestila sledilo že ustaljeni miselni poti VSRS (npr.: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, itd.) ter zavrnilo vse dokazne predloge pravnih strank, ki so bili predlagani za ugotavljanje višine primernega nadomestila na drugačen način, zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo določila pravdnega postopka in niti, da je kršilo ustavno varovane pravice tožene (tožeče) stranke.

56. V tem primeru ne gre za okoliščine iz 101. oziroma 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU),43 ki bi sodišče zavezovala k ravnanju po 63. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju: ZPOmK-1).44 Sodišče v tem primeru ne presoja ravnanj tožeče stranke, ki bi bila v nasprotju s 101. in 102. členom PDEU, temveč v konkretnem primeru prisoja primerno nadomestilo za uporabo pravic brez dovoljenja (povračilo koristi). Zato pritožbeni očitki tožene stranke o protizakonitem ravnanju sodišča prve stopnje niso utemeljeni.

_Glede primernosti uporabe Skupnega sporazuma_

57. VSRS je že večkrat zavzelo stališče,45 da je v primeru kabelske retransmisije glasbenih del kot primerljivo pravno podlago za določitev primernega nadomestila treba uporabiti določila o višini nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del dogovorjena v III. točki Skupnega sporazuma med Zavodom AIPA in ZKOS z dne 7. 12. 2011 (v nadaljevanju: Skupni sporazum).46 Takšna rešitev je v tem primeru še toliko bolj logična in življenjska, ker je bilo nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe in avdiovizualnih del v televizijskih programih pred razpadom sistema „vse pravice na enem mestu“ dogovorjeno enotno pod okriljem Memoranduma in njegovih dodatkov.

58. Upoštevati je treba tudi, da so imetniki pravic po Memorandumu s pogodbo dogovorili razmerja med nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo glasbenih del, in nadomestili, ki so odpadla na kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del. Tako je AGICOA prejel 61,4 odstotkov po Memorandumu pobranih nadomestil, tožeča stranka pa 38,6 odstotkov. Ker je VSRS pri določitvi primernega nadomestila uporabilo pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu, je s tem preseglo tudi različnost med glasbenimi in avdiovizualnimi deli. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerje med imetniki pravic po Memorandumu odražala dejanska razmerja.47 Ni namreč mogoče zaključiti, da imetniki pravic po Memorandumu pri sporazumni določitvi razmerji ne bi upoštevali vseh bistvenih okoliščin (npr. razlike med različnimi vrstami avtorskih del, obseg predvajanja posameznih avtorskih del,...), ki lahko vplivajo na pravično določitev razmerij.

_K pritožbenim očitkom o nepravilnem upoštevanju meril za določitev primernega nadomestila_ _a) Upoštevana tarifa iz Skupnega sporazuma_

59. V smislu enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, zagotavljanja konkurenčnosti med njimi ter predvidljivosti je treba, kot je bilo že pojasnjeno, v vseh istovrstnih postopkih določanja primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila (primerjaj točko 50 obrazložitve).

60. Zahtevek za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih se v tem postopku nanaša na leto 2014. V III. točki Skupnega sporazuma sta Zavod AIPA in ZKOS za leto 2014 dogovorila mesečno tarifo v višini 0,57 EUR na naročnika, pri čemer je skladno z določilom IV. točke Skupnega sporazuma treba upoštevati tudi v Uradnem listu objavljene revalorizacije tega zneska. V Uradnem listu številka 10/2014 je bila za leto 2014 objavljena revalorizacija denarnih vrednosti (tarif) tako da je za leto 2014 mesečna tarifa za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del znašala 0,59 EUR na naročnika.

61. VSRS je (do sedaj) odločalo o zahtevkih za plačilo primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012.48 Za leto 2012 sta Zavod AIPA in ZKOS v Skupnem sporazumu dogovorila mesečno tarifo v višini 0,45 EUR na naročnika. To tarifo je VSRS tudi uporabilo pri določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v letu 2012. Pri tem je pojasnilo,49 da zaradi spoštovanja načel enakega urejanja primerljivih položajev, pravne varnosti in predvidljivosti ter varstva konkurence ni primerno, da bi sodišča _„v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo, saj bi to zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena VSRS nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Upoštevajoč navedeno je zaključilo, da „je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.“_ Uporabnost „tarife“ določene v odločbah II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 za vse nadaljnje primerljive primere je VSRS utemeljilo z ustavno varovanimi pravicami kabelskih operaterjev, in sicer s pravico do enakega varstva pravic (22. člen USRS) ter pravico do pravne varnosti (2. člen USRS).50

62. Tožeča stranka je v pritožbi utemeljeno opozarjala, da nasproti ustavnim pravicam kabelskih operaterjev stoji ustavna pravica avtorjev do varstva avtorskih pravic, ki izvirajo iz umetniške dejavnosti (60. člen USRS). Pravica avtorja do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice).51 Ta pravica spada v okvir temeljne človekove in ustavne pravice do zasebne lastnine (premoženja).52 Primernost nadomestila se doseže, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.53 Plačilo za uporabo pravic mora biti pravično, primerno in sorazmerno glede na plačilo za ostale primerljive oziroma podobne uporabe pravic.

63. Skladno z načelom pravne države morajo biti predpisi jasni in določni, predpisane rešitve pa splošne in abstraktne.54 Iz načela enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS) med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako.55 To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila, kot v ostalih primerljivih primerih (glej točki 50 in 51 te obrazložitve) ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost).56

64. Logično je, da je VSRS kot osnovo za določitev primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe za leto 2012 uporabilo tarifo, ki je bila za to leto dogovorjena v Skupnem sporazumu. Le-ta je predstavljala običajno plačilo za kabelsko retransmijo avdiovizualnih del v letu 2012. 65. Življenjsko in pričakovano je, da se običajne cene za določeno storitev, blago ali pravice na trgu skozi čas spreminjajo. Pri tem avtorski honorarji in nadomestila za uporabo avtorskih in sorodnih pravic ne predstavljajo izjeme. To je razvidno iz različnih višin honorarjev in nadomestil za uporabo posameznih pravic v različnih obdobjih določenih v skupnih sporazumih sklenjenih med kolektivnimi organizacijami in združenji uporabnikov in tudi iz enostransko določenih tarif.57 Zato je treba pri določitvi primernega nadomestila za uporabo pravic upoštevati tisto tarifo, ki je veljala v obdobju za katerega se določa primerno nadomestilo. Le ta namreč odraža običajno vrednost pravice v določenem obdobju.

66. Z upoštevanjem revalorizacije tarife iz III. točke Skupnega sporazuma je bilo mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del za leto 2014 določeno v višini 0,59 EUR na naročnika. To pa izključuje, da bi zaradi uporabe tarife, ki je za kabelsko retransmisjo avdiovizualnih del veljala v letu 2014, namesto tiste, ki je velja za leto 2012, bilo poseženo v pravico kabelskih operaterjev do pravne varnosti. Ker je bil na podlagi tarife za leto 2014 znan točen znesek nadomestila in čas veljavnosti, je bila osnova za leto 2014 dovolj določena in jasna, da bi si vsak kabelski operater za posamezno obdobje lahko sam izračunal primerno nadomestilo. V obravnavanem primeru so tako znani parametri za določitev nadomestila, kot tudi postopek izračuna primernega nadomestila,58 zato okoliščine tega postopka niso primerljive z okoliščinami iz odločbe USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005.59 Ker se revalorizacija tarife iz Skupnega sporazuma upoštevajoč indeks letne rasti cen življenjskih potrebščin praviloma opravi in v Uradnem listu objavi enkrat letno, tudi iz tega vidika ni mogoče zaključiti, da bi bil „vsakoletni nov“ izračun primernega nadomestila zaradi (letnih) sprememb tarife iz Skupnega sporazuma nepredvidljiv in niti da bi povzročal nesorazmerne težave.

67. Tarifa iz Skupnega sporazuma se je v obdobju od leta 2012 do leta 2014 bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov). Gre za spremembo objektivne okoliščine, ki je pravno odločilna za določitev primernega nadomestila v tem primeru. Zato ni mogoče govoriti o posegu v konkurenčnost in pravico do enakega obravnavanja kabelskih operaterjev, ker bi sodišče v istovrstnih primerih, ki pa se nanašajo na drugo časovno obdobje, določilo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v drugačni višini. V navedene pravice kabelskih operaterjev bi bilo poseženo le, če bi sodišče za isto časovno obdobje v istovrstnih primerih določilo različne višine primernih nadomestil, pri čemer za takšne odločitve ne bi obstajale utemeljene objektivne okoliščine. Slednje ne izhaja niti iz odločbe Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia. V navedeni odločbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno kot je v tem primeru, saj je kolektivna organizacija v istem časovnem obdobju za določitev nadomestila za uporabo pravic uporabnikom uporabljala tri različne tarife.60

68. Na drugi strani pa bi po presoji pritožbenega sodišča prišlo do posega v ustavno varovano pravico avtorjev predobstoječe glasbe do primernega plačila za svoje delo (60. člen USRS), če se v konkretnem primeru glede na način določitve primernega nadomestila, ki ga je uporabilo VSRS,61 ne bi upoštevalo, da je višina običajnega plačila za istovrstno uporabo drugih avtorskih del bistveno zvišala (za cca. 31 odstotkov).

69. Upoštevati je treba, da je VSRS pri izračunu primernega nadomestila poleg tarife iz Skupnega sporazuma uporabilo tudi pogodbeno dogovorjeno razmerje za delitev nadomestil med imetniki pravic po Memorandumu. Kot je že bilo pojasnjeno pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pogodbeno dogovorjena razmerja za delitev nadomestil v tem primeru odražala dejanska razmerja med imetniki pravic in so upoštevala vse bistvene okoliščine pomembne za določitev vrednosti uporabe pravic iz posamezne vrste avtorskega dela. Zato je treba pri določitvi višine primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih na način, kot ga je določilo VSRS, ta razmerja ohranjati.

70. Vrednost glasbenih del bi bila sicer glede na vrednost avdiovizualnih del neutemeljeno razvrednotena, saj bi bilo porušeno razmerje za delitev nadomestil, ki so ga dogovorili imetniki pravic. Poleg navedenega pa bi z neupoštevanjem tako izrazite spremembe višine nadomestila za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del prišlo do neutemeljenega razlikovanja med višino plačil, ki bi jih za istovrstno avtorsko delo prejel skladatelj filmske glasbe glede na skladatelja predobstoječe glasbe. Skladatelj filmske glasbe bi namreč glede na honorar, ki ga je prejel leta 2012, prejel 31 odstotkov več, pri čemer skladatelj predobstoječe glasbe tega povišanja ne bi bil deležen. To pomeni, da bi bilo avtorsko delo avtorjev predobstoječe glasbe glede na avtorsko delo avtorjev filmske glasbe razvrednoteno. Ker ustvarjanje glasbe pomeni enako miselno dejavnost, drugačno vrednotenje končnega rezultata – glasbe, ki se uporabi v avdiovizualnemu delu samo zato, ker je bilo eno glasbeno delo ustvarjeno posebej za avdiovizualno delo drugo pa je obstajalo že prej in se je v avdiovizualnem delu le uporabilo, po presoji pritožbenega sodišča ni takšna okoliščina, ki bi opravičevala različno vrednotenje glasbenih del. Poleg navedenega povišanja osnove za več kot 30 odstotkov ni zanemarljivo.

71. Iz vsega navedenega sledi, da je primerna osnova za izračun mesečnega nadomestila za kabelsko retransmisjo glasbe v televizijskih programih v letu 2014 znašala 0,59 EUR na naročnika.

_b) Določitev primernega mesečnega nadomestila na naročnika_

72. Pravdni stranki v pritožbah ne nasprotujeta uporabi pogodbeno dogovorjenega razmerja za delitev nadomestil, ki so odpadla na AGICOA, proti nadomestilom, ki so odpadla na SAZAS Torej v razmerju 61,4 proti 38,6 odstotkov.

73. Ker je tožeča stranka v času sklenitve Memoranduma ščitila tudi pravice skladateljev filmske glasbe (primerjaj besedilo 2. člena Pravilnika 1998), je treba nadomestilo v višini 0,59 EUR zmanjšati za del, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Nadomestilo za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del po Skupnem sporazumu namreč sedaj vsebuje tudi del nadomestila, ki v okviru soavtorstva avdiovizualnih del odpade na avtorje filmske glasbe. Le tako dobimo višino nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkov nadomestil za pravice, ki jih je v okviru Memoranduma varoval AGICOA.

74. Iz 15. člena Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil in avtorskih honorarjev z dne 1. 7. 2016,62 ki se je uporabljal tudi za delitev nadomestil pobranih v letu 2014 (glej 31. člen Pravilnika), izhaja, da od nadomestila v višini 0,59 EUR na avtorja filmske glasbe kot enega od soavtorjev avdiovizualnega dela, odpade 6 od 46 točk. Torej je 13 odstotkov pobranih nadomestil (v kolikor med soavtorji avdiovizualnega dela ni drugačnega dogovora) namenjenega za avtorje filmske glasbe. To je 0,077 EUR (13 odstotkov od 0,59 EUR). Glede na pojasnjeno višina nadomestila, ki ustreza 61,4 odstotkom nadomestila, ki je v okviru Memoranduma pripadal AGICOA, znaša 0,513 EUR (0,59 EUR minus 0,077 EUR). Posledično nadomestilo, ki bi ob upoštevanju razmerja med nadomestili po Memorandumu pripadel SAZAS-u, znaša 0,323 EUR (38,6 odstotkov). Ker pa je SAZAS v okviru Memoranduma ščitil tudi pravice avtorjev filmske glasbe, je treba od tega zneska odbiti še znesek 0,077 EUR. Tako znaša primerno nadomestilo za pravice, ki jih v okviru pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih v letu 2014 ščitil SAZAS, 0,246 EUR (0,323 EUR minus 0,077 EUR).

75. Neutemeljeni so tudi očitki tožeče stranke, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker se uporabljeno razmerje iz 15. člena Pravilnika nanaša le na avdiovizualna dela, nastala pred letom 1995. Prav nobenega razloga ni, da se navedeno razmerje v primeru izostanka dogovora ne bi uporabilo tudi za avdiovizualna dela, ki so nastala po maju 1995 (smiselna razlaga 16. člena Pravilnika). Zato odločitev sodišča o razmerju avtorjev filmske glasbe proti ostalim soavtorjem avdiovizualnega dela ne sloni na zmotni uporabi materialnega prava in niti zmotni ugotovitvi dejanskega stanja.

76. Upoštevajoč vse pojasnjeno je zmotno tudi pritožbeno stališče tožeče stranke, da je bistven element primerljivosti pri iskanju vrednosti nadomestila filmska glasba. To ne drži. Bistveni elementi, ki omogočajo primerjavo in uporabo aktov Zavoda AIPA, so: enaka vrsta uporabe pravic, predhodna urejenost pobiranja nadomestil za obe vrsti avtorskih del vrsti pod okriljem Memoranduma in pogodbena določenost razmerjih delitve pobranih nadomestil po Memorandumu. Zato so vsi pritožbeni očitki o nepravilnem upoštevanju filmske glasbe kot samostojnega neodvisnega glasbenega dela in neprimerljivosti položajev neutemeljeni.

77. S takšnim načinom določitve primernega nadomestila je po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno kriterijem za določitev nadomestila iz 81. člena ZASP. Pri določitvi primernega nadomestila je namreč upoštevano v spornem obdobju pogodbeno dogovorjeno običajno nadomestilo za isto vrsto uporabe drugih avtorskih del na območju Republike Slovenije, pri čemer je razlika med vrednostjo različnih avtorskih del presežena z upoštevanjem pogodbeno dogovorjenega razmerja, ki je predhodno, prav tako na območju Republike Slovenije, veljalo, za delitev nadomestil pobranih po Memorandumu med „avdiovizualna in glasbena dela.“ _c) Odbitek za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih_

78. Pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru ni podlage za odbitek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih v višini 0,03 EUR, je utemeljen. Iz predloženih listin ni mogoče zaključiti, da bi v razmerju nadomestil, ki so v okviru Memoranduma odpadla na AGICOO in tožečo stranko (61,4 odstotkov proti 38,6 odstotkov) bilo upoštevano tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih. Tožeča stranka je namreč toženi stranki za prenos pravic kabelske retransmisije glasbe v radijskih programih kot edina imetnica pravic predlagala sklenitev posebne licenčne pogodbe (Priloga A4). Iz navedene pogodbe ne izhaja, da bi bila del ureditve po Memorandumu (v njej ni nobenega sklicevanja na Memorandum ali njegove dodatke), prav tako pa iz vsebine Memoranduma in njegovih dodatkov ne izhaja, da bi se ta nanašala tudi na kabelsko retransmisijo glasbe v radijskih programih.

79. Glede na navedeno tako v konkretnem primeru ni podlage za odbitek v višini 0,03 EUR.

**_O odmeri primernega nadomestila_**

80. Glede na zgornje razloge znaša primerno mesečno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih 0,246 EUR na naročnika. Ker je tožena stranka v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2014 imela 1.747.668 naročnikov, tako znaša primerno nadomestilo za navedeno obdobje 429.926,33 EUR. Tožena stranka je za navedeno obdobje že plačala znesek v višini 13.691,43 EUR, zato je dolžna tožeči stranki plačati še 416.234,90 EUR (34.686,24 EUR na mesec).

81. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče določilo število naročnikov na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je imela tožena stranka po njenih podatkih v odločilnem obdobju 1.747.668 naročnikov. Pojasnila je tudi, da točnega števila naročnikov ne pozna, saj je ta podatek izven njene sfere. Sodišču je predlagala, da toženi stranki naloži predložitev podatkov o dejanskem številu naročnikov oziroma da postavi izvedenca, ki bo to ugotovil z vpogledom v poslovne knjige tožene stranke. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (list. št. 29) po mesecih navedla število naročnikov (skupaj 1.786.226). To število izhaja tudi iz Priloge B48 (podatki za obračun nadomestila). Glede na navedeno so pritožbene trditve tožeče stranke, da tožena stranka števila naročnikov ni razkrila, neresnične.

82. Tožeča stranka se do trditev tožene stranke o številu naročnikov ni opredelila (številu naročnikov zatrjevanih s strani tožene stranke ni z nasprotovala) niti ni svojega zahtevka prilagodila s strani tožene stranke zatrjevanemu večjemu številu naročnikov. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ob upoštevanju pravil o trditvenem bremenu (214. člen ZPP) ter določila prvega odstavka 2. člena ZPP, pravilno sledilo trditvam tožeče stranke, da je imela tožena stranka v letu 2014 le 1.747.668 naročnikov. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki bi ugotovil koliko naročnikov je tožena stranka imela v letu 2014. **_O zakonskih zamudnih obrestih_**

83. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

84. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.63

85. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

86. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

87. Glede na vse navedeno je tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega zneska in sicer od 16. dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem je nastala obveznost plačila honorarja, do plačila.

**_Sklepno_**

88. Glede na vse navedeno pritožbeni razlogi tožene stranke proti I. točki izreka izpodbijane sodbe niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 279.916,79 EUR s pripadki izpodbijano I. točko izreka prvostopenjske sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

89. Delno pa so utemeljeni pritožbeni razlogi tožeče stranka proti izpodbijani II. točki izreka sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi druge in pete alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Tožena stranka mora torej poleg nadomestila, ki ga je določilo že sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe, v roku 15 dni plačati tožeči stranki še 136.318,11 EUR64 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska 11.359,84 EUR od 16. dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem je nastala obveznost plačila honorarja, do plačila ter tudi zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega zneska 23.326,40 EUR65 od 16. dne v mesecu, ki je sledil mesecu, v katerem je nastala obveznost plačila honorarja, vsakič do 21. 1. 2019. 90. Pritožba tožeče stranke proti preostalemu delu II. točke izreka izpodbijane sodbe pa ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in za znesek 482.479,16 EUR s pripadki izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

91. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,66 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.67 **_Odločitev o stroških prvostopenjskega sodišča in pritožbenega postopka_**

92. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Vrednotenje uspeha po kriteriju temelja in višine je utemeljeno le v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi ni šlo.

93. Ne glede na navedeno, pa je zaradi spremembe prvostopenjske sodbe bilo potrebno odločiti tudi o odstotku stroškov, do katerega je upravičena posamezna stranka. Sodišče prve stopnje je namreč skladno z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP odločilo le o odstotku povračila pravdnih stroškov, do katerega je upravičena posamezna pravdna stranka, pri čemer bo sklep o višini stroškov izdalo po pravnomočnosti odločitve (četrti odstavek 163. člena ZPP).

94. Tožeča stranka je z zahtevkom uspela v višini 416.234,90 EUR od zahtevanih 898.714,06 EUR, torej v 46,3 odstotkih. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 46,3 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Na drugi strani pa je tožena stranka uspela s svojimi ugovori v 53,7 odstotkih. Zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 53,7 odstotkov njenih, za to pravdo potrebnih, stroškov. Po pobotanju gredo upravičenki do stroškov še zakonske zamudne obresti od morebitne zamudne do plačila.

95. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna delno povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

96. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT),68 in Zakonom o sodnih taksah69 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 618.797,27 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo zahtevanih 2.875 točk za pritožbo ter priglašene materialne stroške v višini 15 točk (kar je manj kot dopušča tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 3.525,8 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 2.115,48 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo še stroške sodne takse v višini 6.525,00 EUR. Skupaj torej pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 8.640,48 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela v 22 odstotkih, ji mora tožena stranka povrniti 1.900,91 EUR stroškov pritožbenega postopka.

97. Stroški odgovora tožene stranke na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 618.797,27 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo zahtevanih 3.000 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (40 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 3.708,8 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 2.225,28 EUR. Ker je tožena stranka z odgovorom na pritožbo uspela v 78 odstotkih, ji mora tožeča stranka povrniti 1.735,72 EUR stroškov pritožbenega postopka.

98. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

99. Stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 279.916,79 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 2.375 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 3.500, saj je sporna vrednost predmeta po pritožbi tožene stranke le 279.916,79 EUR) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (33,75 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.938,66 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.763,21 EUR.

100. Glede na vse navedeno je tožeča stranka upravičena do povrnitve 1.900,91 EUR in 1.763,21 EUR svojih pritožbenih stroškov. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 1.735,72 EUR svojih pritožbenih stroškov. Po pobotu obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo pravdnih stroškov v višini 1.928,40 EUR. To obveznost je tožena stranka dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Sodišče prve stopnje je združilo naslednje postopke: IV Pg 65/2019, IV Pg 112/2019, IV Pg 119/2019, IV Pg 253/2019, IV Pg 586/2019 in IV Pg 254/2019. 3 Tožeča stranka je v pritožbi navedla, da se pritožuje tudi tudi zoper obrestni del I. točke izreka sodbe. Ker pa je sodišče prve stopnje obrestni del zavrnilo v II. točki izreka sodbe, je pritožbeno sodišče štelo, da se je tožeča stranka dejansko pritožila le zoper II. točko izreka. 4 Ista oseba je nasprotnik več tožencem. 5 Primerjaj: Sodba in sklep I Cpg 437/2020 z dne 20. 10. 2020. 6 VSRS sodba II Ips 342/2013 z dne 5. 2. 2015 ter A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV založba in Uradni list. RS, Ljubljana 2010, str. 230-231 in str. 235-236, v zvezi s stanjem po noveli ZPP-E pa še A. Galič: Uvodna pojasnila k ZPP, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 42-43. 7 Primerjaj: VSRS sklep II Ips 295/2003 z dne 09.12.2004 in USRS sklep Up 201/01 z dne 6. 11. 2003. 8 Ur. l. RS, št.: 33/91-I in naslednji. 9 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 1102/2010 z dne 07.12.2010. 10 Kršitev pravice do izjave zajema predvsem naslednje: kršitev pravice do informacije, pravice do neposrednega izjavljanja, jamstev v dokaznem postopku in obveznosti sodišča do seznanitve (s strankinimi navedbami) in do opredelitve (do teh navedb). Primerjaj: J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k 339. členu, str. 294. 11 J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k 339. členu, str. 289. 12 Glej 23. in 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 Primerjaj npr.: VSL II Cp sodba in sklep II Cp 1629/2018 z dne 13. 3. 2019, VSL sodba II Cp 880/2020 z dne 12. 8. 2020, VSL sodba II Cp 2673/2017 z dne 27. 06. 2018, VSL sodba II Cp 727/2018 z dne 10. 10. 2018 in VSL sodba II Cp 1417/2019 z dne 4. 9. 2019. 15 Primerjaj: VSL sodba II Cp 880/2020 z dne 12. 8. 2020. 16 Ur. l. RS, št. 21/1995 in naslednji. 17 Iz določila 31. člena ZASP izhaja, da je pravica radiodifuzne retransmisije izključna pravica, da se sočasno, nespremenjeno in neskrajšano priobči javnosti neko radiodifuzno oddajano delo: 1. če jo vrši druga RTV organizacija od prvotne; ali 2. če gre za prenos po kablu ali mikrovalovnem sistemu ali je delo prvotno oddajano iz druge države (kabelska retransmisjia). 18 Od 22. 10. 2016 to področje ureja Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (Ur. l. RS, št. 63/2016; v nadaljevanju: ZKUASP). Ker pa se tožbeni zahtevek nanaša na honorarje za leto 2014, je v tem postopku treba upoštevati določila ZASP o kolektivnem upravljanju. 19 Primerjaj:VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018, VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018, II Ips 136/2018 z dne 4. 10. 2018, II Ips 327/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 107/2018 z dne 19. 7. 2018, II Ips 86/2018 z dne 5. 7. 2018, II Ips 41/2018 z dne 14. 6. 2018. 20 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 21 Primerjaj npr: VSRS sodba II Ips 124/2011 z dne 11. 7. 2013, VSRS sodba II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000, VSRS sodba II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 ter II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012. 22 Ur. l. RS, št. 29/1998. 23 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), odločbo Upravnega sodišča RS I U 362/2014-13 z dne 7. 10. 2014 24 Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožeča stranka, ki je zastopala tudi interese organizacij CISAC, in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT (kasneje VG Media) kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije. 25 Bistvena razloga za razveljavitev sta bila kršitev določil postopka (neizvedba ustne obravnave, kršitev pravice do izjave, neobrazloženost odločbe) in neustrezno upoštevanje določila 45. člena ZKUASP glede okoliščin za določitev tarife (napačno izhajanje iz tarife druge kolektivne organizacije, ki upravlja pravice soavtorjev avdiovizualnega dela, in njeno presojanje s stališča neveljavnega ZASP). 26 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018. 27 Primerjaj npr: VSRS sklep II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 (11. in 12. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2018 z dne 18. 4. 2018 (31. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (35. točka obrazložitve). 28 Iz 60. člena USRS izhaja, da je zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Pravica do primernega oziroma običajnega plačila za uporabo avtorskih pravic pa skladno s sodno prakso in pravno teorijo izraža priznanje pravnega varstva avtorjevemu delu (materialne pravice). Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606. 29 USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve). 30 Tožeča stranka je na podlagi dovoljenja z dne 12. 3. 1998 kolektivno upravljala tudi s pravicami, ki izvirajo iz kabelske retransmisije glasbe, ki je bila vsebovana v avdiovizualnih delih, ne glede na to ali so skladatelji glasbo, ki je bila vključena v avdiovizualno delo, ustvarili posebej za to delo ali je ta glasba obstajala že prej. To izhaja iz 2. člena Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju: Pravilnik 1998), ki ga je enostransko sprejela tožeča stranka po pridobitvi stalnega dovoljenja. V točki f 2. člena Pravilnika 1998, je namreč med glasbo, ki sestavlja repertoar tožeče stranke, navedena tudi glasba iz avdiovizualnih del (kinematografski filmi, TV filmi, TV nanizanke in nadaljevanke ipd.) 31 Vir: https://www.stat.si/inflacija. 32 Sodišče je pristojno le, da vsakokrat preveri veljavnost tarif, ki bi jih za odločitev moralo uporabiti in njihovo skladnost z ZASP. 33 M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 134. 34 Skladno z določilom 81. člena ZASP se v primeru da avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, slednje določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. 35 Običajno plačilo je plačilo, ki je na trgu običajno za primerljive pravice v primerljivem času. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 624. člena OZ, ki določa, da če plačilo za opravljeno delo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. 36 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (21. točka obrazložitve). 37 Primerjaj: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve). 38 Primerjaj npr.: VSRS sodba 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (45. in 51. točka obrazložitve) in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2017 (23. in 25. točka obrazložitve). 39 Primerjaj: VSRS sodba II ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (23. točka obrazložitve). 40 Smiselno: VSRS odločba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (51. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (30. točka obrazložitve). 41 A. Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, v: Zbornik Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, III. Dnevi civilnega prava, 2005, str. 112. 42 Primerjaj II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 (16. in 17. točka obrazložitve). 43 Iz določila 101. člena PDEU izhaja, da so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, zlasti tisti, ki: a) neposredno ali posredno določajo nakupne ali prodajne cene ali druge pogoje poslovanja; b) omejujejo ali nadzorujejo proizvodnjo, trge, tehnični razvoj ali naložbe; c) določajo razdelitev trgov in virov nabave; d) uvajajo neenake pogoje za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji in jih tako postavljajo v podrejen konkurenčni položaj; e) pogojujejo sklepanje pogodb s tem, da sopogodbeniki sprejmejo dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb. Iz določila 102. člena PDEU pa izhaja, da je kot nezdružljiva z notranjim trgom prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami. 44 Ur. l. RS, št.: 36/2008 in naslednji. Iz 63. člena ZPOmK-1 določa, da sodišče o vsakem postopku pred sodišči, ki je povezan z uporabo 6. ali 9. člena ZPOmk-1 ali 101. ali 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, obvesti agencijo. 45 Primerjaj npr.: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (41. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (46. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 (33. in 35. točka obrazložitve). 46 Ur. l. RS, št. 106/2011 z dne 27. 12. 2011. 47 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (44. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (49. točka obrazložitve). 48 Pritožbeno sodišče je seznanjeno z odločbami VSRS z naslednjimi opravilnimi številkami: II Ips 43/2018, II Ips 219/2017, II Ips 100/2018, II Ips 52/2018, II Ips 136/2018, II Ips 327/2017, II Ips 107/2018, II Ips 86/2018, II Ips 41/2018 in II Ips 260/2018. 49 Glej npr. VSRS sodba II Ips 100/2018 z dne 7. 6. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve) in VSRS sodba II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018(36. in 37. točka obrazložitve). 50 Višje sodišče je v odločbah, v katerih je odločalo o določitvi primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih za leto 2013 v celoti sledilo odločbam VSRS in pri določitvi primernega nadomestila ni upoštevalo povišanja tarife za kabelsko retransmisijo glasbe, ki je bilo dogovorjeno med Zavodom AIPA in ZKOS za leto 2013. Revalorizirana Tarifa za leto 2013 je znašala 0,52377 EUR na naročnika na mesec in je bila glede na tarifo za leto 2012 višja za cca. 16,4 odstotkov. Glej odločbe: II Cp 601/2020 z dne 19. 8. 2020, II Cp 2406/2019 z dne 21. 5. 2020, II Cp 1981/2020 z dne 11. 3. 2020, II Cp 2358/2019 z dne 29. 4. 2020 in II Cp 183/2020 z dne 23. 4. 2020. 51 Primerjaj: USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. in 24. točka obrazložitve) in M. Trampuž v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 60. členu, str. 601 ter 605 do 606. 52 Špelca Mežnar, Reševanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine in drugimi temeljnimi pravicami, TFL Glasnik 4/2017, stran 109. 53 USRS odločba U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 (14. točka obrazložitve). 54 L. Šturm v Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, komentar k 2. členu, str. 57. 55 Prav tam, komentar k členu 22, str. 238 do 240. 56 Primerjaj: odločba USRS U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005. 57 Glej npr.: III. točko Skupnega sporazuma, 7. člen Memoranduma, 1. člen Aneksa k Memorandumu, drugo točko točke I Dodatka k Memorandumu, 5. člen Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za tonsko in/ali vizualno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (Ur. l. RS, št. 4/2020), Tarifo k Skupnemu sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja ZAMP kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/2006) in Aneks k navedenemu skupnemu sporazumu (Ur. l. RS, št. 48/2009). 58 VSRS je v sodbah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 natančno obrazložilo postopek izračuna primernega nadomestila (glej 48. in 49. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 in 43. in 44. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017). 59 Razlika je v tem, da so bila merila določena v razveljavljeni tarifi presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo, ki ga je (bo) dolžan plačati kolektivni organizaciji (glej 10. točko obrazložitve). 60 Sodišče EU je v navedeni odločbi odločilo, da: „_Pojem „podrejen konkurenčni položaj“ v smislu člena 102, drugi odstavek, točka (c), PDEU je treba razlagati tako, da se v primeru, v katerem podjetje s prevladujočim položajem za trgovinske partnerje na trgu nižje v verigi uporablja diskriminatorne cene, nanaša na položaj, v katerem to ravnanje lahko povzroči izkrivljanje konkurence med temi trgovinskimi partnerji....“_ 61 Glej: VSRS sodba II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 (48. in 49. točka obrazložitve), VSRS sodba II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018 (43. in 44. točka obrazložitve). 62 Pravilnik je javno dostopen na: http://www.aipa.si/media/uploads/files/OHDBjeA_svc.pdf 63 Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697. 64 429.926,33 EUR minus v I. točki izreka izpodbijane sodbe prisojenih 279.916,79 EUR iz naslova nadomestila za uporabo pravic in minus že plačani znesek nadomestil v višini 13.691,43 EUR. 65 Navedeni znesek je izračunan tako, da je v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje že prisojeni znesek deljen s številom mesecev (279.916,79 EUR deljeno 12 mesecev). 66 Primerjaj: USRS sklep Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 67 Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve). 68 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji. 69 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.