Jedro

Na strani davčnega zavezanca je, da v smislu 76. člena ZDavP-2 dokaže, da ne dolguje ničesar več oziroma da na dan pobota davčnega dolga ni bilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino zahtevo za vračilo sredstev po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 2874 In 1539/2010-24 z dne 26. 11. 2013 in za vračilo stroškov za pot. Ugotovil je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica 5. 11. 2014 vložila zahtevek za vračilo stroškov za pot in vračilo sredstev po navedenem sklepu sodišča. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 28. 12. 2016 tožničin zahtevek že zavrnil, vendar je drugostopenjski organ izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje prvostopenjskemu organu, ker ni obrazložil, katere obveznosti so bile s plačilom z dne 1. 10. 2014 poravnane. Okrajno sodišče v Ljubljani je namreč 7. 7. 2014 izdalo sklep o razdelitvi kupnine opr. št. 2874 In 1381/2009 s pristopom, na podlagi katerega so bile priznane prednostne terjatve davčnega organa iz naslova davka na promet nepremičnin v višini 1.568,38 EUR in iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014 v višini 2.549,89 EUR. Davčni organ je plačilo prejel 1. 10. 2014. V nadaljevanju davčni organ natančno opisuje, katere obveznosti so bile poravnane s plačilom dne 1. 10. 2014 iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in iz naslova prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kljub navedenemu plačilu pa knjigovodska evidenca davčnega organa na dan 17. 8. 2017 (na dan izdaje odločbe) še vedno izkazuje tožničin dolg v višini 2.834,82 EUR in ne preplačila, zato zahtevek za vračilo sredstev po navedenem sklepu sodišča ni utemeljen. Sklicuje se na 97. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Dodatno pojasnjuje, da sta bili plačili z dne 1. 10. 2014, izvršeni s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani, posledica izvršitve pravnomočnega sklepa z dne 7. 7. 2014, zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to plačilo, povsem brezpredmetne. Če se tožnica z navedenim sklepom ni strinjala, bi morala zoper njega uporabiti pravno sredstvo, česar pa ni storila. Tako je bil v izvršilnem postopku nesporno izvršen pravnomočen sklep z dne 7. 7. 2014, na podlagi katerega se je razdelila kupnina, dobljena od prodaje tožničine nepremičnine. Pri tem je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je s plačiloma z dne 1. 10. 2014 pokril obveznosti, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sklicuje se na neprerekano ugotovitev prvostopenjskega organa, da so bile vse obveznosti, za katere je sodišče izvršbo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 2874 IN 1539/2010-24 z dne 26. 11. 2013 ustavilo, odpisane, kar pomeni, da prvostopenjski organ teh obveznosti od tožnice ne terja več. Navedeno pomeni, da prvostopenjski organ navedenega sklepa ni ignoriral, kar pavšalno zatrjuje tožnica. Sklicuje pa se tudi na druge izdane sklepe o davčni izvršbi, iz katerih izhaja, da je imela tožnica davčne obveznosti tudi v času, ko je prvostopenjski organ prvič odločil o njeni zahtevi za vračilo. Ker so se torej s plačiloma, katera je sodišče nakazalo na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi kupnine, pokrivale odprte pritožničine davčne obveznosti in ker v času vložitve zahtevka za vračilo dolg obstajal, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in skladna s 97. člen ZDavP-2. 3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka ni upoštevala sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 11. 2013, s katerim je sodišče ugovoru tožnice delno ugodilo in dovoljeno izvršbo v delu, ki se nanaša na prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od novembra 2000 do oktobra 2005 v znesku 8.921,57 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 8.562,81 EUR, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča po odločbah z dne 15. 4. 2002 v višini 48.073,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 60,45 EUR, 30. 5. 2003 v višini 63,03 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 48,29 EUR, 16. 7. 2004 v višini 65,94 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 37,80 EUR ter 16. 7. 2005 v višini 68,36 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v višini 31,37 EUR in zakonite zamudne obresti od glavnice nad zneskom 10.842,22 EUR, razveljavilo in izterjavo ustavilo ter razveljavilo že opravljena izvršilna dejanja in v tem delu zavrnilo predlog za izvršbo. Po tem sklepu bi morala toženka vzpostaviti stanje, skladno z izdanim sklepom, pa tega ni storila. Toženka očitno ni ravnala po sklepu sodišča, kar dokazujejo specifike posameznih terjatev, ki jih je toženka pokrivala in jih navaja v izpodbijani odločbi. Meni, da ji drugostopenjski organ ne bi smel očitati, da ni izkazala nepravilnosti ugotovitve prvostopenjskega organa, da so bile obveznosti tožnice do toženke po tem sklepu v delu, v katerem je sodišče ustavilo izvršbe, odpisane. Navaja, da je glede na 76. člen ZDavP-2 dokazno breme v primeru ugovora davčnega zavezanca na strani davčnega organa in dodaja, da je sodišče ugotovilo, da so zastarale terjatve od novembra 2000 do oktobra 2005, toženka pa navaja, da je zastaranje upoštevala le do marca 2004, kar je za leto in pol manj, kot ugotavlja sodišče v svojem sklepu. Toženka ni izdala ustrezne specifikacije, iz katere bi izhajalo, za katero obdobje in iz katerega naslova ter v kakšni višini je posamezne terjatve iz naslova glavnice in obresti za obdobje, na katerega se je nanašal izvršilni naslov, dejansko upoštevala in terjatve zmanjšala. Že iz same obrazložitve pa izhaja, da je upoštevala le zastaranje od novembra 2011 do marca 2004 in ne do oktobra 2005, kar je za 19 mesecev manj, kot je določilo sodišče. Toženka bi morala upoštevati stanje preplačila na dan 1. 10. 2014 in ne na dan 17. 8. 2017, saj bi morala preplačilo toženka vrniti po uradni dolžnosti, glede na 97. člen ZDavP-2. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo drugostopenjskega organa razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Sklicuje se še na sodbo naslovnega sodišča I U 1623/2017 z dne 5. 12. 2017, v kateri je sodišče presodilo, da ni utemeljen ugovor, ki ga je tožnica postavila tudi v predmetnem postopku, da davčni organ v postopku davčne izvršbe ni upošteval sklepa sodišča z dne 26. 11. 2013. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločitev sodišče sodi, da je izpodbijana odločba izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi razlogom izpodbijane odločbe, dopolnjene z razlogi drugostopenjskega organa, in jih ne ponavlja, temveč se v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. V zadevi je sporno, ali je tožnica na podlagi 97. člena ZDavP-2 upravičena do vrnitve davka. Meni, da je s tem, ko je sodišče na podlagi pravnomočnega sklepa o razdelitvi kupnine št. 2874 In 1381/2009-129 z dne 7. 7. 2014 toženki nakazalo priznano terjatev iz naslova davka od prometa nepremičnin v višini 1.568,38 EUR in iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014, preplačala davek, ki ga je bila dolžna plačati.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je navedeni sklep okrajnega sodišča z dne 7. 7. 2014, s katerim je sodišče ugotovilo obseg terjatve, ki jo ima Republika Slovenija iz naslova davka na promet nepremičnin in iz naslova prispevkov za socialno zavarovanje (pravilno prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, op. sodišča) ter nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014, ki se kot prednostni terjatvi poplačata iz kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine ID znak 1723-188/1-0, postal pravnomočen. Zato tožnica v postopku pred davčnim organom ne more ponovno zahtevati ugotavljanja obstoja iste terjatve Republike Slovenje do tožnice, kar bi bila v primeru, da bi tožnica uspela izkazati, da Republika Slovenija navedene terjatve do tožnice nima, lahko podlaga za ugoditev tožničinemu zahtevku za vračilo davka, dne 1. 10. 2014 plačanega na podlagi navedenega pravnomočnega sklepa.

9. Poleg tega toženka na podlagi davčnih evidenc in drugih zbranih podatkov povsem konkretno ugotovi, da so bile obveznosti, za katere je sodišče z zadevnim sklepom, na katerega se tožnica sklicuje tudi v tožbi (In 1539/2010), izvršbo ustavilo, odpisane. Tožnica tem ugotovitvam v pritožbi konkretno ni ugovarjala, temveč še naprej, enako kot tudi v tožbi, trdi, da sklep sodišča pri izdaji izpodbijanega sklepa ni bil upoštevan. To pa očitno ne drži, zato sodišče tožbene ugovore kot neutemeljene in hkrati kot protispisne zavrača. Enako je po navedbah toženke potrdilo naslovno sodišče v sodbi I U 1623/2017 z dne 5. 12. 2017, čemur tožnica ne ugovarja. Glede na povedano je neresnična tožbena trditev, da FURS „sklep ves čas ignorira in se obnaša tako, kot da ga ne bi bilo“. Sodišče še pripominja, da če stranka zatrjuje drugačna dejstva, kot jih je ugotovil davčni organ, mora ta dejstva dokazati (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2). Prav tako tožnica konkretno ne ugovarja razlogovanju drugostopenjskega organa, na katerem utemelji, da je tudi na dan, ko je tožnica vložila predmetni zahtevek (5. 11. 2014), obstajal davčni dolg (sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-3327/2014-2 08-3121-08 z dne 19. 9. 2014), prav tako pa tudi v času, ko je prvostopenjski organ odločal o njenem zahtevku. Ker so bile s plačilom z dne 1. 10. 2014 poravnane odprte tožničine davčne obveznosti in ker je tako v času vložitve zahtevka, kot tudi v času odločanja tožničin dolg še vedno obstajal, je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče je zato tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je tožnica kot dokaze predlagala le vpogled v listine, ki so vsebovane v upravnem spisu, katerih obstoj in vsebina ni sporna (59. člen ZUS-1) in so bili izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta.