Jedro

Tožniku očitano ravnanje, to je, da je v spornem obdobju s službenim vozilom v službenem času večkrat odpeljal odpadno železo, ki ga tožena stranka ločeno zbira na odlagališču, in ga prodal v svojem imenu in za svoj račun, predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako na podlagi 1. alinee kot na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, opr. št. ... z dne 16. 7. 2010 nezakonita in se razveljavi; zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo na isto delovno mesto, mu za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračuna plače, kakor da bi delal, ter od njih odvede vse obveznosti, davščine in prispevke za socialno varnost, razliko v neto znesku pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače (točka 1 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka 2 izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi tožnik v spornem obdobju na odpad S. d.d.. odpeljal odpadno železo, ki naj bi ga tožena stranka ločeno zbirala na separaciji v M.. V postopku naj bi bilo ugotovljeno, da je tožnik tja odpeljal odpadno železo, ki še ni bilo ločeno zbrano na separaciji, temveč je bilo odvrženo oziroma odloženo na deponiji pred separacijo in ki ga je bilo potrebno šele prebrati in ločiti. Tožnik je na odpad S. d.d. tako odpeljal odpadno železo, ki ni bilo nikogaršnja last. Tožniku zato ni mogoče očitati, da bi odtujil material v lasti tožene stranke in da bi kršil pogodbo o zaposlitvi ali storil kaznivo dejanje. Tožniku tudi ni bilo dokazano, da bi bil s službenim vozilom na lokacijo odpada S. d.d. zgolj z namenom prevoza odpadnega železa za lastne potrebe. Tožnik je v postopku izpovedal, njegovo izpoved pa je potrdila priča F.K., da se je s službenim vozilom v času malice večkrat oglasil pri sorodnikih, ki stanujejo v neposredni bližini odpada S. d.d.. Pri tem pa tožnik ni trdil, da je parkiral ravno na dvorišču, kjer sorodniki stanujejo, saj to ni bilo mogoče. Tudi podatki iz GPS so pokazali, da je vozilo pustil parkirano v bližini odpada S. d.d.. Takrat je tožnik tudi odnesel odpadno železo, ki ga je zbral, vendar vse v času malice. Tožnik opozarja, da so priče zaposlene pri S. d.d. izpovedale, da tožnika niso nikoli videle, da bi odpadno železo pripeljal s službenim vozilom. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik nima interesa za izpodbijanje tistega dela sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - tožnik je 24. 6. 2010 s službenim kontejnerskim vozilom, last tožene stranke, z deponije tožene stranke na družbo S. d.d. pripeljal večjo količino odpadnega železja in ga prodal v svojem imenu in za svoj račun, - tožnik se je v obdobju od decembra 2009 do junija 2010 kar 45-krat s tovornim vozilom za kontejnerski prevoz ustavil, kjer družba S. d.d. opravlja odkup odpadnega materiala, čeprav tožena stranka od januarja 2010 tja ni vozila ničesar s kontejnerskimi vozili, temveč le enkrat mesečno odpadno elektronsko opremo s posebnimi kombiniranimi vozili, - od navedenih 45 voženj je bilo kar 30 takšnih, da so brez vmesnih postankov potekali od kraja, na katerem je tožena stranka prebirala in odlagala odpadke do kraja, kjer je družba S. d.d. opravljala odkup odpadnih materialov, - tožnik je v obdobju od 1. 12. 2009 do 24. 6. 2010 med delovnim časom, službenim vozilom, večkrat odpeljal odpadno železo, ki ga tožena stranka ločeno zbira na deponiji v M. in ga v svojem imenu in za svoj račun prodal družbi S. d.d. Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik na S. d.d. vozil odpadno železo, ki še ni bilo ločeno, temveč je bilo odvrženo oziroma odloženo na deponiji pred separacijo in ga je bilo potrebno šele prebrati in ločiti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo, da je kot priča zaslišani J.D. izpovedal, da so kontejnerji na deponiji namenjeni temu, da se odberejo odpadki, ki so skriti med ostalimi odpadki, med drugim tudi železo. Tudi če bi bilo vse tako, kot zatrjuje tožnik v pritožbi, bi takšno ravnanje še vedno pomenilo kršitev delovnih obveznosti. Ni mogoče šteti, da je odpadno železo, ki je na deponiji, nikogaršnja last, kakor zatrjuje tožnik v pritožbi. Tožena stranka zbira odpadke, jih sortira in tiste, ki so primerni za predelavo, tudi prodaja. Iz izpovedbe J.D. izhaja, da so se kontejnerji za odpadno železo na odlagališču v M. nahajali za ograjo, da so ti zabojniki večinoma ob prebiralnici, da pa se takšen kontejner nahaja tudi na deponiji, to železo pa tožena stranka prodaja D.. Tožnik, ki je imel dostop do deponije zaradi dela, ki ga je opravljal, nikakor ni mogel biti v dobri veri, da gre za stvari, ki so nikogaršnja last. Nenazadnje je priča J.D. izpovedal, da so policiji prijavljali, če so občani na deponiji skušali zbirati odpadke. Sicer pa neverodostojnost tožnikovega zatrjevanja, da je staro železo pobiral samo z deponije, kaže tudi izpovedba J.D. o tem, da se na deponiji nikoli ne odlaga kontejnerjev, ki vsebujejo samo železne odpadke.

Glede na to, da je bila tožnikova kršitev z dne 24. 6. 2010 odkrita tako, da sta direktor in J.D. k S. d.d. prišla neposredno potem, ko je tožnik tam prodal večjo količino odpadnega železja, ki ga je pripeljal z vozilom tožene stranke z njene deponije, je več kot neprepričljiva tožnikova obramba, da se je v bližini kraja, kjer S. d.d. odkupuje odpadne surovine, nahajal, ker je hodil na malico k dokaj oddaljenemu sorodniku. Tožnik je očitno do svojega ravnanja popolnoma nekritičen. Konec koncev je kršitev obveznosti iz delovnega razmerja tudi to, če se službeno vozilo nenamensko uporablja za privatne vožnje. Neverodostojnost tožnikovih navedb pa kaže tudi to, da v pritožbi tožnik niti ne navaja več svojega prvotnega zagovora, da naj bi odpadno železo na S. d.d. peljal za nekega R.D..

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, navedenih v 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007).

Tožniku očitano ravnanje, to je, da je v spornem obdobju s službenim vozilom v službenem času na družbo S. d.d. v P. večkrat odpeljal odpadno železo, ki ga tožena stranka ločeno zbira na odlagališču in ga prodal v svojem imenu in za svoj račun, prav gotovo pomeni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost in delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikovo ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premične stvari ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarskih, finančnih ali poslovnih dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Tožnik si je protipravno prilastil odpadno železo, ki ga je zbirala tožena stranka, kar pomeni, da je bilo njena last. Tudi iz GPS zapisov gibanja tovornega vozila, ki ga je vozil tožnik, razvidno, da se je kar 30 voženj, ki so se začele na deponiji tožene stranke, brez vmesnih postankov zaključilo pri družbi S. d.d..

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je zakonita tudi, če jo presojamo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Nenazadnje bi za zakonitost odpovedi zadoščalo, da bi jo tožena stranka podala zgolj zaradi tega razloga. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je ravnal naklepoma, kršitev pa je potrebno opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj si je tožnik dalj časa prisvajal in za svoj račun prodajal odpadno železo, ki bi ga sicer prodala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpolnjen tudi osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR. V skladu s citirano določbo delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik s tem, ko je pol leta (takšno časovno obdobje se mu v odpovedi očita) kontinuirano uporabljal tako delovna sredstva kot delovni material tožene stranke ter v svojem imenu in za svoj račun oškodoval toženo stranko, do te mere zlorabil njeno zaupanje ter omajal njun odnos, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Povrnitev pritožbenih stroškov je zahtevala le tožena stranka, vendar kljub temu, da tožnik s pritožbo ni uspel, do tega ni upravičena. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za tovrstne spora pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kaj takšnega za tožnika ni mogoče trditi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.