Jedro

Višji dohodek enega od zakoncev, ki sicer z delom manj prispeva v normalno funkcioniranje gospodinjstva in družine, lahko privede do izenačitve deležev na ustvarjenem skupnem premoženju, če skrb v gospodinjstvu in družini prevzame drugi zakonec, vendar to ne more veljati na splošno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnica od toženca s tožbo zahteva plačilo polovice med trajanjem zakonske zveze pridobljenih in privarčevanih denarnih sredstev v znesku 9,296.550 SIT. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku le delno ugodilo. Ocenilo je, da tožničin delež na prihrankih predstavlja 30%, toženčev pa 70% od celote.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožničin delež zvišalo na 40% od celote, toženčevega pa zmanjšalo na 60%, zaradi česar je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 7,437.240 SIT, v presežku do zneska 9,296.550 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi sodb sodišča druge in prve stopnje so pomanjkljivi, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Deleži na skupnem, v zakonski zvezi pridobljenem premoženju, niso niti kvantificirani, niti primerjani in obrazloženi in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po eni strani sodišče druge stopnje pove, da je tožnica več prispevala zaradi gospodinjskega dela in skrbi za otroke, po drugi strani pa naj bi kljub temu bila podana podlaga za odstopanje od temeljnega pravila 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem se predvideva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Res je toženec pridobival več izrednih zaslužkov, tožnica pa se je bolj angažirala v gospodinjstvu. Sprejela je svojo naravno vlogo matere, tožencu pa je s tem bilo omogočeno večje angažiranje pri pridobivanju denarja. Zaradi gospodinjskih opravil je tožnica tudi opustila šolanje na tretji stopnji.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, naj se zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Sporno razmerje v tej pravdi je zoženo le na denarne prihranke kot skupno premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobivali v zakonski zvezi. Sodišči druge in prve stopnje sta ob istih dejanskih ugotovitvah določbi 58. in 59. člena ZZZDR različno uporabili.

Sodišče prve stopnje je ocenilo toženčev delež na prihrankih s 70% od celote, tožničin s 30%, sodišče druge stopnje pa je ob enakih dejanskih ugotovitvah štelo, da je tožnica prihranke ustvarila do višine njihovih 40%. Revizija v tem obsegu izpodbijani sodbi v prvi vrsti očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s sklicevanjem na nejasnost sodbenih razlogov. Zakonska domneva iz določbe 59. člena ZZZDR bi namreč mogla biti izpodbita le na podlagi dokazov, ki bi jih moral ponuditi toženec, sodišči nižjih stopenj pa sta le domnevali, da je razmerje drugačno od zakonske domneve. Opisana graja pa ne drži, saj je izpodbijana sodba jasno in razumljivo opredelila, zakaj je po eni strani dvignila tožničin prispevek za 10% in zakaj še vedno verjame tožencu, da za zakonsko domnevo o enakih deležih ni podlage. Zato izpodbijani sodbi (in z njo sodbi sodišča prve stopnje) ni mogoče očitati nejasnosti v njenih razlogih, ali pomanjkljivosti v sprejeti dokazni oceni. Ob izčrpno opisanih dejanskih ugotovitvah gre namreč le za problem pravne presoje, torej za uporabo določb 58. in 59. člena ZZZDR.

Revizijsko sodišče pa se glede uporabe materialnega prava v celoti strinja z izpodbijano sodbo. Strinjati se je mogoče z ugotovitvijo, da je nekatere oblike prispevanja k skupnemu premoženju zakoncev mogoče oceniti v denarju, drugih oblik (vzgoja in varstvo otrok), pa ne, imajo pa enak pomen kot delo in zaslužek pri redni zaposlitvi. Dejanske ugotovitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se je z njimi strinjalo, toženca ne postavljajo v položaj zakonca, ki ob vsej delovnosti in sposobnosti pridobivanja dohodka ne posveča nobene skrbi družini, predvsem otrokom. Revizija navedeno dilemo zanemari, saj gradi svojo trditveno podlago prav na okoliščini, da naj bi celotno skrb za družino, torej za gospodinjstvo in otroke prevzela tožnica. Tožničino večje angažiranje v gospodinjstvu je izpodbijana sodba upoštevala s povečanjem njenega deleža na prihrankih. Klub temu pa ni mogoče sprejeti teze, po kateri tožencu ni uspelo dokazati lastnega višjega deleža. Sama tožnica je priznala, da je bil toženec zelo iskan strokovnjak na svojem področju, da je veliko delal tudi v prostem času in da je zelo veliko zaslužil. Višji dohodek enega od zakoncev, ki sicer z delom manj prispeva v normalno funkcioniranje gospodinjstva in družine, lahko privede do izenačitve deležev na ustvarjenem skupnem premoženju, če skrb v gospodinjstvu in družini prevzame drugi zakonec, vendar to ne more veljati na splošno. V obravnavanem primeru je toženec ustvaril več kot 70% celotnih prihrankov, pri čemer ni mogoče trditi, da bi v družinskem življenju ne bil dejaven, ali da ne bi prispeval k izdatkom v skupnem gospodinjstvu. Čeprav je res, da je tožnica nosila večje breme v gospodinjstvu in skrbi za oba otroka in s tem tožencu omogočala več prostega časa in več možnosti za pridobivanje dodatnega zaslužka, ni mogoče mimo ugotovitev o tem, da se je toženec pri pridobivanju denarja nadpovprečno angažiral, kar mu tožnica navsezadnje tudi priznava. Take dejanske ugotovitve pa pripeljejo do sklepanja, da je razmerje deležev, kakor ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, odraz resničnih vlaganj pravdnih strank v nastanek skupnega premoženja.

Izpodbijana sodba je torej tudi materialno pravo pravilno uporabilo, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Pri tem je bilo treba odločiti, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka: tožeča stranka zato, ker z revizijo ni uspela, toženec pa zato, ker z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispeval k odločitvi (165., 154. in 155. člen ZPP).